Družinska podjetja – hrbtenica slovenskega gospodarstva?

8 comments

1. Komentiram za algo, podpiram takšne objave! 😀

2. Družinska podjetja so zelo problematična, ko sem bil v Sloveniji sem dosti sodeloval s takimi.  Dosti se je šlo na poznanstva in veze, kar pa jaz nisem imel. 

   Zato sem za slovenska podjetja kaj kmalu nehal delati, saj so bili počasni. Zastarelo mišljenje in dostikrat “sosedov France pravi, da mora biti tako narejeno” in potem se ne odmaknejo od takšnega mišljenja.  

   V Sloveniji je še drug problem, da dostikrat projekte dobijo teoretiki in tisti z boljšo reklamo in ne z kvalitetnim delom. Premalo dopuščajo odprte roke začetnim podjetjem, tudi mlajšim, ki imajo drugačen pogled.Kljub temu, da imajo željo in znanje. 

   TL:DR – družinska podjetja so velik problem z zastarelim mišljenjem vez in poznanstev, kar ponavadi pride do propada podjetja ali manjšanja zaposlenih. 

3. Moja izkusnja z druzinskim podjetjem je, da sem dobil ponujeno delovno mesto supervizorja montaze industrijskih strojev. Moral bi met celo masino v malem prstu in nadzirat montazo, v tujini, po mesce na terenu. Ponujena minimalna placa, ker trg in ekonomija in bulsit. Ko se nasmejim in recem, da je absolutno premalo, je bil odgovor ‘saj ste pa sele 35 let stari, kaj vec od minimalca pa pricakujete pri teh letih?’ Instant pobeg z razgovora.

4. > Če so taka podjetja hrbtenica slovenskega gospodarstva, se mi zdi, da smo potemtakem že v štartu kolektivno izpostavljeni velikemu tveganju.

   Zakaj? Govorimo o podjetjih z 1-50 zaposlenimi (nisem googlal, ti si to napisal), ce propade, pac propade, je se veliko drugih.

   Jeba so velika pol-drzavna podjetja, kjer jih resujemo, tud ce bi morala propast.

5. Sam imam bližnje izkušnje z delovanjem dveh družinskih podjetji (10-15 zaposlenih) v enem sem tudi zaposlen.
   Se mi zdi da je meritokracija in strokovno usposobljenost vezana na družinsko nasledstvo, v obeh poznanih primerih je najbolj strokovno usposebljeno ravno družinsko nasledstvo, saj če je v želji potomcev da tam delajo se že od mladih let učijo posla, ne samo njihovega dela na njihovem delovnem mestu. V kolikor je v interesu potomcev da prevzamejo družinsko podjetjo se tam najboljše kvalificirajo ne glede na strokovno-šolsko usposobljenost.

   Sem mnenja da bi država lahko pomagala več takim podjetjem, pri razvijanju oz. subvencijah za širjenje npr. oprema in prostor, v kolikir bi podjetje seveda prej prikazalo sposobnost pozitivnega poslovanja.

   Ni pa ravno odgovornost države da taka podjetja “obstanejo” samo za to da bodo polnili državno blagajno, vsako podjetje je samoodgovorno za iskanje in izvajanje posla ter pozitivno poslovanje.

   Mislim da bi se ravno mladi morali zaposlavati v takih podjetjih, saj je v takih podjetjih največja možnost rasti, v kolikor si se pripravljen učiti in prinesti tudi nekaj podjetju. Tudi plača je v družinskih podjetjih sigurno večja kot v večjih podjetjih. Res pa je da prideš zraven samo preko poznanstev oz. se redko odpre priložnost da iščejo nekoga nepoznanega..

6. Najprej bi malo popravil začetno terminologijo, predstavljajo 83 % podjetij (glede na ta vir: https://data.si/blog/druzinsko-podjetje-2/). Večina podjetij na sploh je mikro in majhnih podjetij (95 % posto podjetij je mikro podjetij 0-10 zaposlenih). 70 % zaposlitev se mi sicer tudi sliši precej preveč, glede na to, da je 20 % v javnem sektorju, pa v določenih dejavnostih (predelovalna industrija, trgovina) so velika podjetja več kot 30 % zaposlovalcev. D.o.o. ima pogosto enega lastnika in je zaradi tega družinsko podjetje, čeprav je lahko v njem samo direktor član družine, lahko pa je kot opisano cela družina v firmi in ima vsak član družine svoj oddelek.

   Moč v družinski podjetjih zelo skoncentrirana, ker je direktor, hkrati lastnik in nadzornik (v d.d. so to 3 ločeni organi načeloma). Seveda je zaradi tega moč lastnika problematična, če je on problematičen, hkrati pa je lahko vodenje precej bolj učinkovito, če je lastnik učinkovit. Gre za nek konflikt med absolutno monarhijo in ozko demokracijo na podjetniški ravni. Pod dobrim vodjo je družinsko podjetje lahko bolj uspešno kot d.d., pod slabim propade precej hitreje in so kršitve delavcev precej hujše.

   Velika nevarnost je dedovanje, ker itak da otrok dobrega šefa, ni nujno dober šef. Hkrati je dedovanje zelo težko preprečit, tudi če bi ga omejil, obstajaja več načinom kako zgoljufat še pri zelo velikih firmah (Succession je dobra serija, ki to prikazuje, kako celo v d.d. družinskih podjetjih ima direktor noro veliko moč).

   Odgovornost države je pomoje predvsem omejevanje slabih vodij brez, da bi preveč omejil dobre. Torej država bi morala predvsem bolj učinkovito sankcionirati slabe vodje, brez da postavlja neke drastične omejitve. Seveda bi bil predpogoj za to dober sodni sistem, zato takšna rešitev pri nas ne deluje. Zaradi tega pač predvsem omejujemo vse, zato da ublažimo dejanja najhujših (primer so recimo evidence delovnega časa). Če dam spet malo ekstremen abstrakten primer, prepovemo alkohol v državi, da bi znižali število alkoholikov. Dobimo drag državni urad, ki preverja pitje in hkrati ogromno število kršiteljev, ki so izredno iznajdljivi v kršenju. Alkoholiki pa ostanejo.

   So tudi precej velika korupcijska tveganja pri teh družinskih podjetjih, kjer nekdo z vezami lahko zelo enostavno gigantsko služi iz tega (recimo dobi vse občinske projekte). Tu spet bi država morala to sankcionirat prek sodnega sistema, ki pa ne deluje. Da bi država spodbujala dobra družinska podjetja ustvari pomoje predvsem strošek za državo in slabša podjetja, ki ne morejo preživeti brez državne vzpodbude.

   TLDR: Država bi morala biti predvsem kurativa pri teh podjetjih, preventiva dela ogromno škode poštenim. Tistega ki ima veze in rad goljufa, ga preventiva težko ustavi. Družinska in delniška podjetja imajo svoje prednosti in slabosti, država si samo škodo dela z priviligiranjem enih. Slovenski d.dji so sicer izredno težko konkurenčni zaradi ekonomije obsega, družinska to manj udari. Zato je za Slovenijo bolje več družinskih podjetij kot korporacij.

7. ne vem zakaj menis da je drugje drugace, najvec ljudi je ponavadi zaposlenih v majhnih podjetjih in vecina taksnih je family owned in vecinoma tudi potem family rune z jasnim nasledstvom

   A si sploh predstavljamo kaksna je alternativa nekaj velikih in nic vec?

8. Strokovnost in podjetništvo sta dva različna pojma. Dejstvo je da vodilno mesto v manjšem podjetju ni neka raketna znanost in ga lahko opravlja vsaka povprečno inteligentna oseba če ima interes. Če so tvoje finance odvisne direktno od poslovanja podjetja, ( plača plus lastništvo) interes seveda je. Kri ni voda in seveda boš vodilno mesto v svojem podjetju prepustil sorodniku če je to le mogoče, ker ti ne bos spizdil čez par let ko bo malo zagustilo, ali ko se bo preprosto naveličal. Seveda če želiš da podjetje normalno deluje ne smeš biti pohlepen in moraš pošteno in dobro plačati zaposlene. Mogoče je kontra situacija v velikih podjetjih, kjer se napreduje glede na to kdo je starejši. Lahko prideš v situacijo ko “moraš” čakati 10 let na napredovanje, da tvoj zaposleni spizi v penzijo, četudi se nemu ne da več delati, ti pa si zagnan kot strela. Nikjer ni idealno, izbereš pač kar ti bolj ustreza.