Ob italijanski vojni napovedi 23. maja 1915 je bila avstro-ogrska obramba ob meji z Italijo šibka. Enote so bile maloštevilne, okrepitve z ostalih front so šele prihajale na jugozahodno bojišče, o sklenjeni obrambni črti pa ni bilo niti sledu. Tako je bilo tudi na Bovškem, kjer je imelo poveljstvo bovške zapore na dan izbruha vojne na voljo komaj 50 črnovojnikov in nekaj orožnikov. Na srečo so Italijani na Bovškem napredovali skrajno previdno. Zasedli so Žago, Log Čezsoški, Srpenico in Trnovo ob Soči, kjer so se povezali z enotami, ki so zasedle Kobarid. Severneje so 25. maja zavzeli sedlo Prevala in prodirali naprej na Kaninske pode. Do 1. julija so zasedli le območje do planine Gozdec in grebena Velikega Škednja.
Medtem ko so na Doberdobskem Krasu med 1. in 2. soško bitko divjali hudi boji, je bilo na Bovškem z izjemo obstreljevanja utrdbe Fort Hermann relativno mirno. Italijani so tako avstro-ogrski vojski podarili prepotreben čas, da je okrepila obrambo z enotami pravkar prispele 44. domobranske divizije. Avstrijci so se odločili, da Bovca ne bodo branili. Namesto tega so obrambno črto naslonili na Ravelnik in Stržišče, dve manjši vzpetini na vzhodnem robu Bovške kotline, ki sta s svojo dominantno lego obvladovali nižje ležeče predele, od koder je bilo mogoče pričakovati sovražnika.
Po neuspehu v 1. in 2. soški bitki je načelnik italijanskega generalštaba Luigi Cadorna želel izsiliti odločitev v Zgornjem Posočju. IV. korpus je dobil nalogo zavzeti tolminsko mostišče in Bovško kotlino, Karnijska skupina pa Rombon. Italijani so med Krnom in Rombonom napadali z 20 bataljoni in 17,5 topniškimi baterijami, ki so jim Avstrijci lahko naproti postavili le 9 bataljonov in 8,5 topniških baterij. 12. avgusta je italijansko topništvo začelo obstreljevati avstro-ogrske položaje, 14. avgusta pa se je med Rombonom in Seli pri Volčah v napad podala italijanska pehota. V okviru tega napada so se 19. avgusta iz Žage proti Bovcu podali 9. in 11. bersaljerski polk in pehotna brigada Liguria. Bersaljerji so visoko mobilna lahka pehota italijanske vojske, ki se od običajne pehote razlikuje po širokokrajnih klobukih, okrašenih s črnimi petelinjimi peresi. 20. avgusta so zasedli Plužno in Čezsočo, 23. avgusta pa vkorakali v Bovec. Nadaljevanje prodora proti Ravelniku je z učinkovitim zapornim ognjem ustavilo avstro-ogrsko topništvo. Medtem so Italijani 24. avgusta zasedli Čuklo, napad na Rombon 27. avgusta pa je spodletel. Divje so napadali tudi Javoršček, Humčič in Kal, ki pa so ostali v avstro-ogrskih rokah.
Po kratkem zatišju so Italijani 11. septembra obnovili napade na Bovškem. Med Rombonom in Lipnikom je napadlo 21 bataljonov, avstro-ogrska vojska pa je razpolagla le s 6 bataljoni in pol. Po neuspešnih napadih na Javoršček in Rombon so Italijani 16. septembra po štiridnevni topniški pripravi napadli v Bovški kotlini. 6. bersaljerski polk je dobil nalogo zasedbe Ravelnika ali pa vsaj razbremenitve 9. bersaljerskega polka, ki je desno od njih sočasno napadal Humčič.
2 comments
Uh, top! Kradem idejo za naslednji izlet.
(1/3)
Ob italijanski vojni napovedi 23. maja 1915 je bila avstro-ogrska obramba ob meji z Italijo šibka. Enote so bile maloštevilne, okrepitve z ostalih front so šele prihajale na jugozahodno bojišče, o sklenjeni obrambni črti pa ni bilo niti sledu. Tako je bilo tudi na Bovškem, kjer je imelo poveljstvo bovške zapore na dan izbruha vojne na voljo komaj 50 črnovojnikov in nekaj orožnikov. Na srečo so Italijani na Bovškem napredovali skrajno previdno. Zasedli so Žago, Log Čezsoški, Srpenico in Trnovo ob Soči, kjer so se povezali z enotami, ki so zasedle Kobarid. Severneje so 25. maja zavzeli sedlo Prevala in prodirali naprej na Kaninske pode. Do 1. julija so zasedli le območje do planine Gozdec in grebena Velikega Škednja.
Medtem ko so na Doberdobskem Krasu med 1. in 2. soško bitko divjali hudi boji, je bilo na Bovškem z izjemo obstreljevanja utrdbe Fort Hermann relativno mirno. Italijani so tako avstro-ogrski vojski podarili prepotreben čas, da je okrepila obrambo z enotami pravkar prispele 44. domobranske divizije. Avstrijci so se odločili, da Bovca ne bodo branili. Namesto tega so obrambno črto naslonili na Ravelnik in Stržišče, dve manjši vzpetini na vzhodnem robu Bovške kotline, ki sta s svojo dominantno lego obvladovali nižje ležeče predele, od koder je bilo mogoče pričakovati sovražnika.
Po neuspehu v 1. in 2. soški bitki je načelnik italijanskega generalštaba Luigi Cadorna želel izsiliti odločitev v Zgornjem Posočju. IV. korpus je dobil nalogo zavzeti tolminsko mostišče in Bovško kotlino, Karnijska skupina pa Rombon. Italijani so med Krnom in Rombonom napadali z 20 bataljoni in 17,5 topniškimi baterijami, ki so jim Avstrijci lahko naproti postavili le 9 bataljonov in 8,5 topniških baterij. 12. avgusta je italijansko topništvo začelo obstreljevati avstro-ogrske položaje, 14. avgusta pa se je med Rombonom in Seli pri Volčah v napad podala italijanska pehota. V okviru tega napada so se 19. avgusta iz Žage proti Bovcu podali 9. in 11. bersaljerski polk in pehotna brigada Liguria. Bersaljerji so visoko mobilna lahka pehota italijanske vojske, ki se od običajne pehote razlikuje po širokokrajnih klobukih, okrašenih s črnimi petelinjimi peresi. 20. avgusta so zasedli Plužno in Čezsočo, 23. avgusta pa vkorakali v Bovec. Nadaljevanje prodora proti Ravelniku je z učinkovitim zapornim ognjem ustavilo avstro-ogrsko topništvo. Medtem so Italijani 24. avgusta zasedli Čuklo, napad na Rombon 27. avgusta pa je spodletel. Divje so napadali tudi Javoršček, Humčič in Kal, ki pa so ostali v avstro-ogrskih rokah.
Po kratkem zatišju so Italijani 11. septembra obnovili napade na Bovškem. Med Rombonom in Lipnikom je napadlo 21 bataljonov, avstro-ogrska vojska pa je razpolagla le s 6 bataljoni in pol. Po neuspešnih napadih na Javoršček in Rombon so Italijani 16. septembra po štiridnevni topniški pripravi napadli v Bovški kotlini. 6. bersaljerski polk je dobil nalogo zasedbe Ravelnika ali pa vsaj razbremenitve 9. bersaljerskega polka, ki je desno od njih sočasno napadal Humčič.