Že dalj časa opažam, da je ogromno pritoževanja nad učnim sistemom in vse bolj slabšim znanjem otrok in ne razumem tega.
Ne mislim sodit situacije, ker nimam pedagoške izobrazbe in ne vem, kako se je učni načrt spremenil tekom teh 18 let, odkar sem zaključil srednjo šolo, vendar kot inštruktor kemije lahko zatrdim, da je snov v gimnaziji danes v 95% popolnoma enaka kot tista v času mojega šolanja. Dejansko so par poglavij celo odstranili iz učnega načrta! Tudi jaz drugače dobivam zadnji 2 leti vedno več strank (verjetno tudi zaradi online inštrukcij) in če so učenci prizadevni, pri meni brez problemov naredijo. Imajo pa nekateri učenci tudi težave z razumevanjem, ko jim jaz razložim snov, vendar opažam pa, da sta tukaj 2 vzroka za to:
- ali je učenec enostavno len, ne kaže zanimanja in pričakuje, da mu bo inštruktor kar vstavil vso znanje v glavo.
- ali pa imajo težave z učiteljem oz. profesorjem, ki ali slabo razlaga, ali pa je muhast in ima visoke kriterije (ponavadi so to učiteljice, profesorice). Učim 2 učenca iz istega razreda, v katerem ima v razredu od 17 učencev baje kar 15 učencev negativno in je ogromno pripomb čez njeno delo.
Kaj pa vi menite o tem, predvsem zanimajo me mnenja tistih, ki delajo ali so že delali znotraj šolskega sistema? Kaj so vzroki za tak hud padec znanja? Ali se je učni načrt res tako hudo spremenil? Ali je res takšno pomankanje kadra glede na to, da so sedajšnje generacije šolarjev bistveno manjše kot naše? Ali je problem tudi permisivna vzgoja staršev, nenehna uporaba telefonov med poukom in razvajenost otrok?
by BLA5TER
6 comments
Ko sem sama študirala, nismo vedeli, kje bomo delali, ker služb ni bilo. Zdaj pa smo vsi zaposleni in lahko izbiramo šole, kjer bomo delali, ker nas je premalo. Težava bo že čez par let, ker bojo odhajali učitelji v penzijo, novih pa ne bo toliko, kot jih bo odšlo. Ali pa se bo zaposlovalo ljudi brez ustrezne izobrazbe.
Šolstvo ima veliko problemov, spremeniti samo učne načrte ne bi rešilo težav. Bi nas pa mogli skrbeti lanski rezultati npzja za fiziko, ki kažejo, da je znanje na ravni Slovenije dejansko padlo. Povprečne ocene so pa v osnovni šoli 4,5. Ker če imaš manj od tega, imaš inšpekcijo.
Jst sm mel inštrukcije matematike, fizike in programiranja, ma tega je že 20 let.
Učbeniki sami so slabi.
Punca je mela nalogo tipa vlak pelje 1h 30kmh, 2 uri 50kmh in eno uro 60kmh. Lepo ji pokazem kako nrdit nalogo, pogledava rešitve – narobe. Ok, pregledam kje sm zajebal, resva senkrat, se zmeri narobe.
Za foro seštejem vse tri brzine in delim s časom, in se ujema z rešitvijo v učbeniku.
Učni sistem.je ostal isti medtem ko so starši in otroci se zamenjali. Šibo nazaj v šole pa se bo izboljšalo
Problem je tudi preveč balasta v šolah. Učenje za izpite. Pridobivanje neuporabnega znanja. Spomnim se, da smo se pri kemiji učili neko računanje. Nazadnje sem to rabil natanko takrat ko sem imel zadnji izpit v srednji šoli. Just sayin…
Otroci s pametnimi telefoni pred 10 letom starosti in za vzgojo nezainteresirani starsi so glavni problem, ne učitelji in pomanjkanje šibe.
Sama sem med covidom začela inštruirati moje nečake in nečakinje. Nekatere še sedaj, nekaterim pa le še občasno pomagam.
Prvo kot prvo, vsakdo izmed njih ima vsaj enega profesorja, ki sploh ne zna razložiti snovi. Da imaš nekaj učencev, ki ne razumejo snovi je logično. Ampak, da večina razreda ne razume….no, tu je pa problem v učitelju.
Potem – da, permisivna vzgoja dela več škode kot koristi. Pa mobiteli ter socialna omrežja so rak sodobne družbe. Že pri moji generaciji (sem milenijka) opažam upad kognitivnih sposobnosti in težave pri najbolj osnovnih, recimo, računskih operacijah (dobesedno, poznam ljudi, ki sploh ne zmorejo več računati na pamet enostavnih računov), pri mlajših generacijah pa sem začudena, ko so sfokusirani več kot pol minute.
Delam veliko s študenti in moram reči, da dobivam od njih take zmazke, da …. glede na to, da sem enkrat skoraj (moji nekdanji) profesorici slovenščine, ki je napisala navodila za učence v času covida, skoraj zlektorirala njen zmazek in ji ga popravljenega poslala nazaj. problem je večplasten.
Obenem pa so učitelji vedno bolj preobremenjeni z vso birokracijo. Po pravici povedano, jih razumem, zakaj nimajo energije, da bi poučevali, ampak bolj ali manj le še podajajo informacije. Ki se jih otroci napiflajo, ne naučijo. Posebej, če jih ne zanima snov.
Pa še nekaj moram omeniti – pri nekaterih predmetih je snov postala težja. Vsaj za zgodovino lahko povem, ker je moj milje. V osnovni šoli so morali znati stvari, ki so a)nepomembne in b) meni v gimnaziji jo ni bilo potrebno vedeti, čeprav sem imela isto snov za maturo. Trinajstletniku ni potrebno vedeti podrobnosti o Civilnem zakoniku v času Ilirskih provinc, recimo.
Hja, dejansko se pozna, da imajo otroci manj znanja. In da, problem je večplasten. Ampak sama bi rekla, da so največji problem socialna omrežja in zasloni. Tako kot je nazadovala celotna družba v zadnjem desetletju, me ne preseneča, da so tudi otroci, ki so prilepljeni od malega na telefon, nazadovali v umskih sposobnostih v primerjavi z našimi generacijami.