Rombon nad Bovcem me kot eno najbolj ohranjenih bojišč v Sloveniji od nekdaj navdaja z zanimanjem. Zato se pogosto vračam tja in iščem nove koščke sestavljanke, ki bi mi pomagali ustvariti sliko o tragičnih dogodkih, ki so se tam odvijali več kot stoletje nazaj. Že dolgo si želim predstaviti njegovo zgodbo, a se mi do zdaj ni zdelo, da to lahko naredim kakovostno in sistematično. V zadnjih dveh letih sem prebral o Rombonu dovolj kakovostne literature, se pogovarjal z dovolj načitanimi ljudmi in bojišče dovoljkrat obiskal, da si upam spisati reportažo.
Ker je tematika preobsežna, da bi jo pokril z dvajset fotografijami, ji bom posvetil naslednje tri objave, ki pa bodo zastavljene drugače od dosedanjih. Vsaka bo vsebovala fotoreportažo enega predela bojišča iz naslova objave. Hkrati bo vsaka vsebovala nekaj malega spremnega teksta, ki nas bo kronološko popeljal skozi zgodovino bojev na rombonskem bojišču med avgustom 1915 in oktobrom 1917. Fotoreportaža in zgodovinska lekcija se ne bosta povsem ujemali. Današnja objava bo na primer opisovala boje na *celotnem* rombonskem bojišču med avgustom 1915 in majem 1916, predstavila pa bo samo fotografije s Čukle, ne glede na to, kdaj so bile zgrajene strukture, ki jih prikazujejo. Naslednja bo predstavila naslednji košček sestavljanke in tako naprej, dokler ne pridemo do konca, ko bodo vse tri tvorile zaključeno celoto. To je moj najobsežnejši projekt do zdaj in preprosto ne vem, kako ga drugače predstaviti.
Danes torej govorimo o Čukli. Če se komu zdi, da doživlja *deja vu*, se ne moti. O Čukli sem že pisal, a sem v dveh letih od objave naletel na toliko nove literature, da si zasluži remake. Dečki in dečkice, pripnite se, tale bo dolga. Pa zemljevid v roke, sicer bo težko slediti: [https://mapzs.pzs.si/poi/34782](https://mapzs.pzs.si/poi/34782)
**Zatišje pred viharjem na Bovškem**
Ko je nekaj dni po začetku 1. svetovne vojne postalo jasno, da se Italija ne bo vključila na strani centralnih sil, so v vrhovnem poveljstvu avstro-ogrske vojske začeli preučevati vprašanje obrambe jugozahodne meje. Nalogo je dobil general Franz Rohr von Denta. Obrambo je moral organizirati z omejenimi sredstvi in večinoma tretjerazrednimi enotami z vseh vetrov. Nekoliko več sredstev je dobil na voljo v začetku maja 1915, ko je Italija uradno odpovedala trojni sporazum. Mejo z Italijo je takrat branilo komaj pet divizij. Na srečo so uspehi centralnih sil na ostalih bojiščih omogočili premestitev večjega števila kakovostnih enot z balkanske in vzhodne fronte. Ampak te enote so bile šele na poti, ko je bila vojna napoved pred vrati.
22. maja 1915 je poveljstvo jugovzhodne fronte prevzel generalpolkovnik nadvojvoda Evgen. General Rohr je prevzel njemu podrejeno Armadno skupino Rohr, ki je bila zadolžena za obrambo Koroške in Zgornjega Posočja do Krna. Ob italijanski vojni napovedi 23. maja 1915 je odsek med vrhom Schinouz severno od Kanalske doline in Krnom branila 184. pehotna brigada in dva bataljona 2. gorske brigade. Skupaj je 40 kilometrov dolg odsek branilo komaj 8 bataljonov in tri baterije topov. Sicer jim je na pomoč prihajala 20. honvedska divizija, a je bila šele na poti. V Bovški kotlini, skozi katero je vodila strateško ugodna pot proti Predelu in naprej proti Trbižu, je bilo vsega skupaj 50 črnovojnikov in nekaj orožnikov.
Medtem so na drugi strani meje Italijani zbrali mogočne sile. Območje Bovca z okolico je bilo na meji med IV. korpusom italijanske 2. armade in Karnijsko skupino. Slednja je 23. maja štela 16 alpinskih bataljonov, 22 pehotnih bataljonov, 3 bataljone finančne straže in 13 topniških baterij. Teden dni kasneje je imela že 64 bataljonov in 30 topniških baterij. Kljub premoči so Italijani na Bovškem napredovali zelo neodločno. Na Kaninu so alpini bataljonov Pieve di Teco in Val d’Arroscia 24. maja napadli sedlo Prevala, a so jih branilci zavrnili. Naslednji dan so sedlo zavzeli in prodirali naprej na Kaninske pode. 27. maja so zasedli sedlo Čez Brežič nad dolino Možnice. Kljub neznatnemu odporu so Italijani do 1. julija zasedli le območje do planine Gozdec oziroma do grebena Velikega Škednja. V dolini so enote IV. korpusa prvi dan vojne ob Učji prodrle do Žage in zasedle Log Čezsoški, Srpenico in Trnovo in se povezale z enotami, ki so zasedle Kobarid.
Poraja se vprašanje, zakaj Italijani niso izkoristili priložnosti, ko bi zanesljivo prebili skoraj neobstoječo obrambo Bovške kotline. Zelo verjetno so precenjevali bojno sposobnost Hermannove utrdbe in sklenili počakati na težko oblegovalno topništvo, ki bi opravilo z njo. Julija je na soško fronto z vzhodnega bojišča prispela 44. domobranska divizija generalmajorja Josefa Nemeczeka, ki se je razporedila na odsek med Rombonom in Krnom in vzpostavila vsaj približno sklenjeno obrambno črto. Italijanska pasivnost je avstro-ogrskim branilcem podarila prepotreben čas, ki so ga potrebovali za organizacijo obrambe in zapravila najboljšo priložnost za preboj proti Trbižu.
Medtem ko je bilo v Bovški kotlini z izjemo obstreljevanja Hermannove utrdbe mirno, so Italijani v ostrih bojih v Krnskem pogorju do sredine junija zasedli greben Kal-Vršič-Oblo brdo-Lopatnik-Krnčica-Srednji vrh in Krn, julija pa neuspešno napadali Batognico.
1 comment
[1/8]
**Predgovor**
Rombon nad Bovcem me kot eno najbolj ohranjenih bojišč v Sloveniji od nekdaj navdaja z zanimanjem. Zato se pogosto vračam tja in iščem nove koščke sestavljanke, ki bi mi pomagali ustvariti sliko o tragičnih dogodkih, ki so se tam odvijali več kot stoletje nazaj. Že dolgo si želim predstaviti njegovo zgodbo, a se mi do zdaj ni zdelo, da to lahko naredim kakovostno in sistematično. V zadnjih dveh letih sem prebral o Rombonu dovolj kakovostne literature, se pogovarjal z dovolj načitanimi ljudmi in bojišče dovoljkrat obiskal, da si upam spisati reportažo.
Ker je tematika preobsežna, da bi jo pokril z dvajset fotografijami, ji bom posvetil naslednje tri objave, ki pa bodo zastavljene drugače od dosedanjih. Vsaka bo vsebovala fotoreportažo enega predela bojišča iz naslova objave. Hkrati bo vsaka vsebovala nekaj malega spremnega teksta, ki nas bo kronološko popeljal skozi zgodovino bojev na rombonskem bojišču med avgustom 1915 in oktobrom 1917. Fotoreportaža in zgodovinska lekcija se ne bosta povsem ujemali. Današnja objava bo na primer opisovala boje na *celotnem* rombonskem bojišču med avgustom 1915 in majem 1916, predstavila pa bo samo fotografije s Čukle, ne glede na to, kdaj so bile zgrajene strukture, ki jih prikazujejo. Naslednja bo predstavila naslednji košček sestavljanke in tako naprej, dokler ne pridemo do konca, ko bodo vse tri tvorile zaključeno celoto. To je moj najobsežnejši projekt do zdaj in preprosto ne vem, kako ga drugače predstaviti.
Danes torej govorimo o Čukli. Če se komu zdi, da doživlja *deja vu*, se ne moti. O Čukli sem že pisal, a sem v dveh letih od objave naletel na toliko nove literature, da si zasluži remake. Dečki in dečkice, pripnite se, tale bo dolga. Pa zemljevid v roke, sicer bo težko slediti: [https://mapzs.pzs.si/poi/34782](https://mapzs.pzs.si/poi/34782)
**Zatišje pred viharjem na Bovškem**
Ko je nekaj dni po začetku 1. svetovne vojne postalo jasno, da se Italija ne bo vključila na strani centralnih sil, so v vrhovnem poveljstvu avstro-ogrske vojske začeli preučevati vprašanje obrambe jugozahodne meje. Nalogo je dobil general Franz Rohr von Denta. Obrambo je moral organizirati z omejenimi sredstvi in večinoma tretjerazrednimi enotami z vseh vetrov. Nekoliko več sredstev je dobil na voljo v začetku maja 1915, ko je Italija uradno odpovedala trojni sporazum. Mejo z Italijo je takrat branilo komaj pet divizij. Na srečo so uspehi centralnih sil na ostalih bojiščih omogočili premestitev večjega števila kakovostnih enot z balkanske in vzhodne fronte. Ampak te enote so bile šele na poti, ko je bila vojna napoved pred vrati.
22. maja 1915 je poveljstvo jugovzhodne fronte prevzel generalpolkovnik nadvojvoda Evgen. General Rohr je prevzel njemu podrejeno Armadno skupino Rohr, ki je bila zadolžena za obrambo Koroške in Zgornjega Posočja do Krna. Ob italijanski vojni napovedi 23. maja 1915 je odsek med vrhom Schinouz severno od Kanalske doline in Krnom branila 184. pehotna brigada in dva bataljona 2. gorske brigade. Skupaj je 40 kilometrov dolg odsek branilo komaj 8 bataljonov in tri baterije topov. Sicer jim je na pomoč prihajala 20. honvedska divizija, a je bila šele na poti. V Bovški kotlini, skozi katero je vodila strateško ugodna pot proti Predelu in naprej proti Trbižu, je bilo vsega skupaj 50 črnovojnikov in nekaj orožnikov.
Medtem so na drugi strani meje Italijani zbrali mogočne sile. Območje Bovca z okolico je bilo na meji med IV. korpusom italijanske 2. armade in Karnijsko skupino. Slednja je 23. maja štela 16 alpinskih bataljonov, 22 pehotnih bataljonov, 3 bataljone finančne straže in 13 topniških baterij. Teden dni kasneje je imela že 64 bataljonov in 30 topniških baterij. Kljub premoči so Italijani na Bovškem napredovali zelo neodločno. Na Kaninu so alpini bataljonov Pieve di Teco in Val d’Arroscia 24. maja napadli sedlo Prevala, a so jih branilci zavrnili. Naslednji dan so sedlo zavzeli in prodirali naprej na Kaninske pode. 27. maja so zasedli sedlo Čez Brežič nad dolino Možnice. Kljub neznatnemu odporu so Italijani do 1. julija zasedli le območje do planine Gozdec oziroma do grebena Velikega Škednja. V dolini so enote IV. korpusa prvi dan vojne ob Učji prodrle do Žage in zasedle Log Čezsoški, Srpenico in Trnovo in se povezale z enotami, ki so zasedle Kobarid.
Poraja se vprašanje, zakaj Italijani niso izkoristili priložnosti, ko bi zanesljivo prebili skoraj neobstoječo obrambo Bovške kotline. Zelo verjetno so precenjevali bojno sposobnost Hermannove utrdbe in sklenili počakati na težko oblegovalno topništvo, ki bi opravilo z njo. Julija je na soško fronto z vzhodnega bojišča prispela 44. domobranska divizija generalmajorja Josefa Nemeczeka, ki se je razporedila na odsek med Rombonom in Krnom in vzpostavila vsaj približno sklenjeno obrambno črto. Italijanska pasivnost je avstro-ogrskim branilcem podarila prepotreben čas, ki so ga potrebovali za organizacijo obrambe in zapravila najboljšo priložnost za preboj proti Trbižu.
Medtem ko je bilo v Bovški kotlini z izjemo obstreljevanja Hermannove utrdbe mirno, so Italijani v ostrih bojih v Krnskem pogorju do sredine junija zasedli greben Kal-Vršič-Oblo brdo-Lopatnik-Krnčica-Srednji vrh in Krn, julija pa neuspešno napadali Batognico.