Dasiravno sem o dogajanju na Čuklji med 1. svetovno vojno [že prelil nekaj virtualnega črnila](https://www.reddit.com/r/Slovenia/comments/rbv6ax/utrinki_s_so%C5%A1ke_fronte_%C4%8Duklja/), moram nekako premostiti čas do poletja, ko bom lahko zopet pridno nabiral višince in material za serijo Utrinki s soške fronte. Zato bom brez sramu recikliral star material in se podrobneje poglobil v dogodek, ki sem mu v prejšnjem zapisu namenil zgolj odstavek ali dva. Danes mineva 116 let od ene najbolj znanih epizod soške fronte, v kateri je 200 mož celovškega 4. domobranskega polka v drzni nočni akciji Italijanom iztrgalo Čukljo.
Italijani so Čukljo po zasedbi avgusta 1915 temeljito utrdili. Z nje je bilo mogoče obvladovati nižje ležeče avstro-ogrske položaje na obronkih Rombona. Topniškim opazovalcem je nudila odličen pregled nad sovražnikovimi položaji v Bovški kotlini in na Javorščku, pa tudi nad njihovim zaledjem. Ni potrebno poudarjati, da je bila Čuklja trn v peti avstro-ogrski obrambi. Poveljnik bovškega pododseka polkovnik von Schuschnigg se je odločil, da jo zavzame. 11. januarja 1916 je namero predstavil 23-letnemu nadporočniku Hansu Micklu, poveljniku 2. čete celovškega 4. domobranskega polka (LIR4). Šlo je za gorsko enoto, v kateri je služilo tudi precej Slovencev. Wikipedija pravi, da je bila Micklova mati vsaj delno Slovenka, rojena Dervarič in da je Mickl govoril tekoče slovensko.
Napad je bil izredno tvegan, zato si je Mickl vzel čas za temeljito izvidovanje. Hitro je ugotovil, da klasičen napad ne pride v poštev. Močne položaje, zaščitene z gostimi žičnimi ovirami, bi morali napasti po strmem pobočju, pokritem s svežim snegom, v katerem se je udiralo do bokov, izpostavljeni čelnemu in bočnemu ognju. To bi bil kratko malo samomor, zato je bilo treba najti drugo rešitev. Mickl in praporščak Schlatte sta se naslednjih nekaj noči plazila po nikogaršnji zemlji in iskala šibko točko v italijanski obrambi. 8. februarja sta našla žleb, po katerem bi ponoči lahko neopaženo dosegli sedlo med Čukljo in Rombonom, obšli italijanske straže in se prebili do vrha. Mickl je računal, da se Italijani zaradi globokega snega v svojih položajih počutijo varno in da so postali nepazljivi. Da bi dosegel popolno presenečenje, se je odpovedal topniški pripravi, ki bi sovražnika opozorila, da se nekaj pripravlja.
12. februarja 1916 ob 2:45 je 200 vojakov LIR4, oblečenih v bele maskirne uniforme, v koloni krenilo proti italijanskim položajem. Na čelu sta hodila Mickl in Schlatte, na bokih pa so kolono varovale patrulje. Podvig je Mickl opisal v poročilu:
>Gorski veter je napravil nekaj metrov visoke zamete; ponekod je bil sneg pokrit s skorjo. Na drugih mestih je po sončnem zahodu nastala gladka ledena površina. Tam, kjer je bila skorja že toliko trdna, da je može držala, je pod čevlji tako škripalo, da je bilo težko verjeti, da Italijani tega ne bi slišali. Kjer sneg ni bil zmrznjen, se je vdiralo do pasu, tako da te je moral sosed izvleči. Za pot smo potrebovali dve uri.
Pot je bila izredno težavna, napredek pa temu primerno počasen. Kolona se je pričela trgati. Praporščak Schlatte:
>Nadporočnik Mickl je izginil v temi, da bi poiskal može, ki so zaostali. Nenadoma so se v temi poleg njih pojavile silhuete dveh, treh postav. Vsi smo otrpnili, misleč, da so Italijani. Počil je strel in najbližja postava je dvignila roke kvišku. Bil je kadet Cassiander, ki se je vzpenjal s svojo skupino kot bočna zaščita. Pravi čudež, da strel ni vznemiril Italijanov.
Kljub neljubemu pripetljaju so avstro-ogrski vojaki skrivaj prečkali italijanske položaje na sedlu približno tam, kjer danes mimo Čuklje vodi planinska pot na Rombon. Zapletlo pa se je v žlebu, ki je vodil na vrh. Mickl:
>Le z največjimi napori je uspelo stotniji priti na gornji, popolnoma poledeneli rob žleba. Toda tri metre visoka skalna stopnica, ki pri normalnem vzponu ne bi pomenila nobene težave, je bila sedaj gladek led brez možnosti za prijem. Vsi poizkusi, da bi se iz žleba povzpeli na sedlo, so spodleteli. Poizkusili smo vsi, častniki, podčastniki, izkušeni plezalci, tudi sam sem poizkusil, vendar zaman. Ura je neusmiljeno tekla in kazalec se je pomikal proti šesti uri zjutraj. Stotnija je bila v gruči v ozkem žlebu, ki je bil poledenel in v globokem snegu tik pod sovražnikovimi položaji. Do tja smo potrebovali dve uri, a najmanj toliko časa bi potrebovali, če bi se hoteli vrniti na izhodiščne položaje. Teh pa pred sončnim vzhodom ne bi dosegli. Prepozno je bilo, da bi se vrnili. Videti je bilo, kot da bo stotnija izgubljena. Na vzhodu se je kazal že bled sijaj. Položaj je bil grozen. Na smrt utrujeni častniki so se trudili, da bi premagali ledeno steno. Čas je neusmiljeno tekel, kruto in neizprosno je prihajal z vzhoda nov dan brez snega, brez megle in celo brez oblačkov, jasen, kakršna je bila tudi noč. Strah pred bližajočo se pogubo je sprostil poslednje moči.
Ko je že kazalo, da je vsega konec…
>In nenadoma je v največji stiski prišla rešitev! Kot drevo visokemu praporščaku Schlatteju je uspelo splezati iz ledenega žleba. Pomolil je svojo puško navzdol, in za njim so splezali še drugi. V italijanskih postojankah je bilo opaziti svetlobo sveč. Kakor hitro se je zbral prvi vod, je takoj vdrl v italijanske položaje. Branilci so bili popolnoma presenečeni, nekatere smo morali celo zbuditi. Zajeli smo skoraj celotno posadko…
Napada se je spominjal tudi Schlatte:
>Kljub temu, da se je pričelo že svitati, nismo čakali, da bi se stotnija zbrala. Kdor je bil tam, je napadel; a naskok iz žleba ni bil kakšno junaško dejanje. Bil je beg naprej, saj povratek podnevi ni bil več mogoč. Tam zgoraj je bil sneg trd, in telovadili smo čez ovire, ki so bile nataknjene na jeklene kole v snegu. Ročne bombe smo metali skozi dimnike v italijanska zaklonišča. Na odpor nismo naleteli, šele nekoliko kasneje je stotnija naletela na zaporni ogenj tik pod vrhom. Čukljo smo zavzeli.
Napadalci so zajeli tri častnike in 84 mož s štirimi strojnicami. Na avstrijski strani je padel en častnik in štirje možje.
Po zavzetju Čuklje je skupina častnikov in vojakov LIR4 pozirala fotografu. Fotografijo, ki jo prilagam objavi, si lahko v boljši ločljivosti ogledate [tule](https://onb.digital/result/11242C70). Pobočje Čuklje je videti kopno, v resnici pa so eksplozije razmetale pesek po snežni odeji. V ozadju vidimo značilno piramido Rombona. Mickl stoji na sredini, s skrajšano sabljo za pasom. Na desnem boku ima pištolo. Po obliki toka sklepam, da gre za Steyr M1912. Vojak na desni ima na hrbtu obešeno kratko puško Mannlicher (Repetier-Stutzen M.1895), ki je bila običajno orožje gorskih enot. Vojaki imajo na čevljih nataknjene enodelne dereze. Nosijo značilne kape gorskih enot, nekateri imajo v kapah zataknjen krivček ruševca. Fotografirali so se z zaplenjeno britansko strojnico Vickers. Strojnico, katere izvorni kaliber je sicer .303 British, so za italijansko vojsko izdelovali v kalibru 6,5×52mm Carcano.
Zmagoslavje je bilo kratko in kmalu zatem se je za Korošce odprl pekel. Obstreljevati jih je pričelo italijansko topništvo celotnega bovškega odseka. Točo granat so morali prenašati v improviziranih zaklonih, v globokem snegu, ledenem vetru in mrazu. Samo v prvih dveh dneh so imeli 20 mrtvih in 60 ranjenih. V noči na 15. februar jih je napadla tudi italijanska pehota. Italijani so hoteli povrniti izgubljene položaje za vsako ceno. Napadi so se v naslednjih dneh kar vrstili, a so bili krvavo odbiti in Čuklja je ostala avstrijska. Italijani so do 20. februarja tu izgubili kar 18 častnikov in 384 vojakov.
12. aprila so Korošce zamenjali Bosanci 4. bosansko-hercegovskega pehotnega polka. Od 200 jih je ostalo le še 44. Večina padlih leži na pokopališču v Logu pod Mangartom. Vojaški del pokopališča se prične prav z njihovimi grobovi z oznako LIR4 iz februarja 1916.
Hans Mickl je preživel vojno in nadaljeval vojaško kariero. Leta 1919 se je boril proti slovenskim prostovoljcem na Štajerskem in zasedel Radgono, ki je ostala avstrijska. Po Anschlussu je iz avstrijske vojske kot podpolkovnik prestopil v Wehrmacht. Med 2. svetovno vojno se je boril na Poljskem, v Franciji, severni Afriki in Sovjetski zvezi. Marca 1943 je dosegel čin generalmajorja in med bitko pri Kursku vodil 11. oklepno divizijo. Avgusta 1943 je postal poveljnik hrvaške 392. legionarske divizije. 1. aprila 1944 je napredoval do generalporočnika. 10. aprila 1945 je umrl v bolnišnici v Rijeki za posledicami strelne rane, dobljene dan prej v boju s partizani pri Senju.
Viri:
* Vasja Klavora: Plavi križ, Mohorjeva založba, Celovec-Ljubljana-Dunaj 2000
* Marko Simić: Po sledeh soške fronte, Mladinska knjiga, Ljubljana 1998
* Lovro Galić, Darja Pirih: Od Krna do Rombona 1915-1917, Tolminski muzej, Ustanova “Fundacija Poti miru v Posočju”, Tolmin – Kobarid 2007
* Hermann Hinterstoisser, M. Christian Ortner, Erwin A. Schmidl: Die k.k. Landwehrgebirgstruppen – Geschichte, Uniformierung und Ausrüstung der österreichischen Gebirgstruppen von 1906 bis 1918, Verlag Militaria, Dunaj 2006
* Uroš Košir: Rombon – arheologija visokogorskega bojišča soške fronte 1915-1917, Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Ljubljana 2011
1 comment
Dasiravno sem o dogajanju na Čuklji med 1. svetovno vojno [že prelil nekaj virtualnega črnila](https://www.reddit.com/r/Slovenia/comments/rbv6ax/utrinki_s_so%C5%A1ke_fronte_%C4%8Duklja/), moram nekako premostiti čas do poletja, ko bom lahko zopet pridno nabiral višince in material za serijo Utrinki s soške fronte. Zato bom brez sramu recikliral star material in se podrobneje poglobil v dogodek, ki sem mu v prejšnjem zapisu namenil zgolj odstavek ali dva. Danes mineva 116 let od ene najbolj znanih epizod soške fronte, v kateri je 200 mož celovškega 4. domobranskega polka v drzni nočni akciji Italijanom iztrgalo Čukljo.
Italijani so Čukljo po zasedbi avgusta 1915 temeljito utrdili. Z nje je bilo mogoče obvladovati nižje ležeče avstro-ogrske položaje na obronkih Rombona. Topniškim opazovalcem je nudila odličen pregled nad sovražnikovimi položaji v Bovški kotlini in na Javorščku, pa tudi nad njihovim zaledjem. Ni potrebno poudarjati, da je bila Čuklja trn v peti avstro-ogrski obrambi. Poveljnik bovškega pododseka polkovnik von Schuschnigg se je odločil, da jo zavzame. 11. januarja 1916 je namero predstavil 23-letnemu nadporočniku Hansu Micklu, poveljniku 2. čete celovškega 4. domobranskega polka (LIR4). Šlo je za gorsko enoto, v kateri je služilo tudi precej Slovencev. Wikipedija pravi, da je bila Micklova mati vsaj delno Slovenka, rojena Dervarič in da je Mickl govoril tekoče slovensko.
Napad je bil izredno tvegan, zato si je Mickl vzel čas za temeljito izvidovanje. Hitro je ugotovil, da klasičen napad ne pride v poštev. Močne položaje, zaščitene z gostimi žičnimi ovirami, bi morali napasti po strmem pobočju, pokritem s svežim snegom, v katerem se je udiralo do bokov, izpostavljeni čelnemu in bočnemu ognju. To bi bil kratko malo samomor, zato je bilo treba najti drugo rešitev. Mickl in praporščak Schlatte sta se naslednjih nekaj noči plazila po nikogaršnji zemlji in iskala šibko točko v italijanski obrambi. 8. februarja sta našla žleb, po katerem bi ponoči lahko neopaženo dosegli sedlo med Čukljo in Rombonom, obšli italijanske straže in se prebili do vrha. Mickl je računal, da se Italijani zaradi globokega snega v svojih položajih počutijo varno in da so postali nepazljivi. Da bi dosegel popolno presenečenje, se je odpovedal topniški pripravi, ki bi sovražnika opozorila, da se nekaj pripravlja.
12. februarja 1916 ob 2:45 je 200 vojakov LIR4, oblečenih v bele maskirne uniforme, v koloni krenilo proti italijanskim položajem. Na čelu sta hodila Mickl in Schlatte, na bokih pa so kolono varovale patrulje. Podvig je Mickl opisal v poročilu:
>Gorski veter je napravil nekaj metrov visoke zamete; ponekod je bil sneg pokrit s skorjo. Na drugih mestih je po sončnem zahodu nastala gladka ledena površina. Tam, kjer je bila skorja že toliko trdna, da je može držala, je pod čevlji tako škripalo, da je bilo težko verjeti, da Italijani tega ne bi slišali. Kjer sneg ni bil zmrznjen, se je vdiralo do pasu, tako da te je moral sosed izvleči. Za pot smo potrebovali dve uri.
Pot je bila izredno težavna, napredek pa temu primerno počasen. Kolona se je pričela trgati. Praporščak Schlatte:
>Nadporočnik Mickl je izginil v temi, da bi poiskal može, ki so zaostali. Nenadoma so se v temi poleg njih pojavile silhuete dveh, treh postav. Vsi smo otrpnili, misleč, da so Italijani. Počil je strel in najbližja postava je dvignila roke kvišku. Bil je kadet Cassiander, ki se je vzpenjal s svojo skupino kot bočna zaščita. Pravi čudež, da strel ni vznemiril Italijanov.
Kljub neljubemu pripetljaju so avstro-ogrski vojaki skrivaj prečkali italijanske položaje na sedlu približno tam, kjer danes mimo Čuklje vodi planinska pot na Rombon. Zapletlo pa se je v žlebu, ki je vodil na vrh. Mickl:
>Le z največjimi napori je uspelo stotniji priti na gornji, popolnoma poledeneli rob žleba. Toda tri metre visoka skalna stopnica, ki pri normalnem vzponu ne bi pomenila nobene težave, je bila sedaj gladek led brez možnosti za prijem. Vsi poizkusi, da bi se iz žleba povzpeli na sedlo, so spodleteli. Poizkusili smo vsi, častniki, podčastniki, izkušeni plezalci, tudi sam sem poizkusil, vendar zaman. Ura je neusmiljeno tekla in kazalec se je pomikal proti šesti uri zjutraj. Stotnija je bila v gruči v ozkem žlebu, ki je bil poledenel in v globokem snegu tik pod sovražnikovimi položaji. Do tja smo potrebovali dve uri, a najmanj toliko časa bi potrebovali, če bi se hoteli vrniti na izhodiščne položaje. Teh pa pred sončnim vzhodom ne bi dosegli. Prepozno je bilo, da bi se vrnili. Videti je bilo, kot da bo stotnija izgubljena. Na vzhodu se je kazal že bled sijaj. Položaj je bil grozen. Na smrt utrujeni častniki so se trudili, da bi premagali ledeno steno. Čas je neusmiljeno tekel, kruto in neizprosno je prihajal z vzhoda nov dan brez snega, brez megle in celo brez oblačkov, jasen, kakršna je bila tudi noč. Strah pred bližajočo se pogubo je sprostil poslednje moči.
Ko je že kazalo, da je vsega konec…
>In nenadoma je v največji stiski prišla rešitev! Kot drevo visokemu praporščaku Schlatteju je uspelo splezati iz ledenega žleba. Pomolil je svojo puško navzdol, in za njim so splezali še drugi. V italijanskih postojankah je bilo opaziti svetlobo sveč. Kakor hitro se je zbral prvi vod, je takoj vdrl v italijanske položaje. Branilci so bili popolnoma presenečeni, nekatere smo morali celo zbuditi. Zajeli smo skoraj celotno posadko…
Napada se je spominjal tudi Schlatte:
>Kljub temu, da se je pričelo že svitati, nismo čakali, da bi se stotnija zbrala. Kdor je bil tam, je napadel; a naskok iz žleba ni bil kakšno junaško dejanje. Bil je beg naprej, saj povratek podnevi ni bil več mogoč. Tam zgoraj je bil sneg trd, in telovadili smo čez ovire, ki so bile nataknjene na jeklene kole v snegu. Ročne bombe smo metali skozi dimnike v italijanska zaklonišča. Na odpor nismo naleteli, šele nekoliko kasneje je stotnija naletela na zaporni ogenj tik pod vrhom. Čukljo smo zavzeli.
Napadalci so zajeli tri častnike in 84 mož s štirimi strojnicami. Na avstrijski strani je padel en častnik in štirje možje.
Po zavzetju Čuklje je skupina častnikov in vojakov LIR4 pozirala fotografu. Fotografijo, ki jo prilagam objavi, si lahko v boljši ločljivosti ogledate [tule](https://onb.digital/result/11242C70). Pobočje Čuklje je videti kopno, v resnici pa so eksplozije razmetale pesek po snežni odeji. V ozadju vidimo značilno piramido Rombona. Mickl stoji na sredini, s skrajšano sabljo za pasom. Na desnem boku ima pištolo. Po obliki toka sklepam, da gre za Steyr M1912. Vojak na desni ima na hrbtu obešeno kratko puško Mannlicher (Repetier-Stutzen M.1895), ki je bila običajno orožje gorskih enot. Vojaki imajo na čevljih nataknjene enodelne dereze. Nosijo značilne kape gorskih enot, nekateri imajo v kapah zataknjen krivček ruševca. Fotografirali so se z zaplenjeno britansko strojnico Vickers. Strojnico, katere izvorni kaliber je sicer .303 British, so za italijansko vojsko izdelovali v kalibru 6,5×52mm Carcano.
Zmagoslavje je bilo kratko in kmalu zatem se je za Korošce odprl pekel. Obstreljevati jih je pričelo italijansko topništvo celotnega bovškega odseka. Točo granat so morali prenašati v improviziranih zaklonih, v globokem snegu, ledenem vetru in mrazu. Samo v prvih dveh dneh so imeli 20 mrtvih in 60 ranjenih. V noči na 15. februar jih je napadla tudi italijanska pehota. Italijani so hoteli povrniti izgubljene položaje za vsako ceno. Napadi so se v naslednjih dneh kar vrstili, a so bili krvavo odbiti in Čuklja je ostala avstrijska. Italijani so do 20. februarja tu izgubili kar 18 častnikov in 384 vojakov.
12. aprila so Korošce zamenjali Bosanci 4. bosansko-hercegovskega pehotnega polka. Od 200 jih je ostalo le še 44. Večina padlih leži na pokopališču v Logu pod Mangartom. Vojaški del pokopališča se prične prav z njihovimi grobovi z oznako LIR4 iz februarja 1916.
Hans Mickl je preživel vojno in nadaljeval vojaško kariero. Leta 1919 se je boril proti slovenskim prostovoljcem na Štajerskem in zasedel Radgono, ki je ostala avstrijska. Po Anschlussu je iz avstrijske vojske kot podpolkovnik prestopil v Wehrmacht. Med 2. svetovno vojno se je boril na Poljskem, v Franciji, severni Afriki in Sovjetski zvezi. Marca 1943 je dosegel čin generalmajorja in med bitko pri Kursku vodil 11. oklepno divizijo. Avgusta 1943 je postal poveljnik hrvaške 392. legionarske divizije. 1. aprila 1944 je napredoval do generalporočnika. 10. aprila 1945 je umrl v bolnišnici v Rijeki za posledicami strelne rane, dobljene dan prej v boju s partizani pri Senju.
Viri:
* Vasja Klavora: Plavi križ, Mohorjeva založba, Celovec-Ljubljana-Dunaj 2000
* Marko Simić: Po sledeh soške fronte, Mladinska knjiga, Ljubljana 1998
* Lovro Galić, Darja Pirih: Od Krna do Rombona 1915-1917, Tolminski muzej, Ustanova “Fundacija Poti miru v Posočju”, Tolmin – Kobarid 2007
* Hermann Hinterstoisser, M. Christian Ortner, Erwin A. Schmidl: Die k.k. Landwehrgebirgstruppen – Geschichte, Uniformierung und Ausrüstung der österreichischen Gebirgstruppen von 1906 bis 1918, Verlag Militaria, Dunaj 2006
* Uroš Košir: Rombon – arheologija visokogorskega bojišča soške fronte 1915-1917, Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Ljubljana 2011