V drugem delu trilogije o rombonskem bojišču bomo govorili predvsem o dogodkih, ki so Rombon zaznamovali med majem in septembrom 1916.
**Italijanski načrti spomladi 1916**
Po zavzetju Čukle maja 1916 je italijanska frontna črta na rombonskem bojišču potekala iz smeri Črnelskih špic po robu Rombonskih podov do Velikega Ušja, ki so ga Italijani imenovali Romboncino. Tam je zavila proti jugu. Nato je potekala od pobočij pod koto 1992 po sedlu med Rombonom in Čuklo, čez vrh Čukle in po njenih južnih pobočjih proti dolini. Najvišje ležeče italijanske kaverne na rombonskem bojišču se nahajajo na pobočjih pod koto 1992 neposredno pod avstro-ogrskimi položaji. Ta točka je bila edina na pobočjih Rombona v italijanskih rokah, avstro-ogrski branilci pa so jo imenovali Hudičeve stopnice (*Teufelsstufen*).
Ko se je zima 1915/1916 prevesila v pomlad, so v IV. korpusu generala Tassonija začeli razmišljati o ponovnem poskusu zasedbe Rombona. Priprave so se začasno ustavile zaradi avstro-ogrske ofenzive na Južnem Tirolskem, kasneje pa so Italijani večjo pozornost namenili tolminskemu mostišču. Šele ko so tamkajšnji napadi spodleteli, so se zopet posvetili Rombonu. Konec avgusta 1916 je IV. korpus poveljstvu 2. armade podal predlog za napad na Rombon v prvi polovici septembra. Novi poveljnik 2. armade, general Piacentini, je z blagoslovom vrhovnega poveljstva italijanske vojske odobril akcijo. Načelnik italijanskega generalštaba Luigi Cadorna je ukazal, naj se napad izvede do začetka 7. soške bitke, da bi preprečili premeščanje avstro-ogrskih enot iz zgornjega Posočja na Kras.
Tassoni je za napad določil štiri alpinske bataljone, ki so že bili na položajih na rombonskem bojišču: Ceva, Saluzzo, Val Camonica in Borgo San Dalmazzo. Dodal jim je še alpinska bataljona Bicocca in Vestone, ki so ju v ta namen premestili s Krnskega pogorja. Okrepil je tudi topništvo, ki je bilo namenjeno podpori napada. Sicer pa sta akcijo načrtovala poveljnik sektorja Žaga general Ghersi in poveljnik rombonskega podesktorja podpolkovnik Emillio Alliney. Ghersi je za datum napada po nekaj prestavitvah določil 16. september 1916.
**Italijani se pri načrtovanju soočajo s številnimi izzivi**
V grobem so imeli alpini za cilj Rombon, Kraljišče, Mrtvaško glavo in tako imenovani Čuklin gozdiček nižje na koti 1300. V primeru uspeha bi sovražnika potisnili v smeri planine Za Robom. Snovalci napada so se zavedali, da bo Rombon težaven cilj. Prepadna zahodna stena je skorajda onemogočala napad s smeri Rombonskih podov. Na območju Kraljišča je bilo pobočje bolj položno, a še vedno skalnato in težko prehodno. Možne smeri napada so bile tako očitne, da so jih branilci gotovo pokrivali s strojnicami in topništvom. Zato je podpolkovnik Alliney iskal druge možnosti. Zamislil si je drzen napad s severne strani, ki se prepadno spušča v dolino Možnice. V začetku julija so posamezne patrulje alpinov začele iskati alpinistične dostope do vrha Rombona s severa in s strani Velikega Ušja. Med eno od teh patrulj v noči s 1. na 2. avgust je enemu od alpinov zdrsnilo in je omahnil v prepad. Ostale je to pretreslo in si niso več upali na tovrstne podvige. Alliney je sprevidel, da so njegovi alpini izgubili samozavest in da nimajo potrebnega alpinističnega znanja, zato je prosil za izurjene alpiniste iz drugih enot. Nadrejeni so prošnjo zavrnili in ideja je zamrla.
Kot da teren ne bi predstavljal dovolj velikega izziva, so se Italijani zavedali, da so avstro-ogrski položaji utrjeni in da jih zasedajo solidne enote. Precej so se zanašali na topništvo, ki je imelo razen razbijanja avstro-ogrskih položajev nalogo odpiranja vrzeli v bodeči žici. IV. korpus je za topniško podporo namenil okoli 70 topov in havbic, od tega polovico srednjega kalibra. Na položajih je bilo tudi 18 bombard, od tega dve novi kalibra 240 mm, ki so jih na Rombonu uporabili prvič. Čeprav se to sliši veliko, za takšno nalogo ni bilo niti približno dovolj. Temu dodajmo še dejstvo, da Italijani o razporeditvi avstro-ogrskih položajev niso imeli najboljše slike, saj je konfiguracija terena oteževala opazovanje. Ghersi je veliko upov polagal v baterijo Deportovih 75 mm topov, ki naj bi jih postavili na Plešivcu na idealni oddaljenosti 5000 metrov od avstro-ogrskih položajev na Rombonu. Iz neznanega razloga so se Italijani odločili, da bodo Deportove topove menjali s Kruppovimi, ki so sicer izstreljevali granate podobne rušilne moči, a se jih ni dalo razstaviti in jih je bilo bistveno težje privleči na položaj. Posledično je na položaj pravočasno prispel samo en top od štirih. Kot zanimivost naj omenimo, da je načrt topniške priprave pregledal sam Cadorna in komentiral, da se mu glede na naravo cilja zdi nezadosten in zastarel.
Zaželjeno je bilo, da se alpini, kjer je mogoče, že pred zoro na dan napada prikradejo čim bližje sovražniku, da bi si skrajšali razdaljo do sovražnih jarkov in omejili učinek avstro-ogrskega zapornega ognja. Napad bi se začel s topniško pripravo, nato pa bi se pehota pognala v napad brez čakanja na ukaz in brez ustavljanja. Alpine naj bi med napadom z neposrednim ognjem podprle strojnice in gorski topovi, ki bi streljali zlasti po sovražnih strojnicah, ko bi se te odkrile. Na čelu napadalnih kolon bi zato nekaj vojakov nosilo bele table, s katerimi bi lastnemu topništvu označevali, do kod so prodrli.
Sočasno z napadom na Rombon so bili predvideni demonstrativni napadi v Krnskem pogorju, ki naj bi avstro-ogrskim silam odvrnili pozornost z Rombona.
2 comments
Baba zbud se, Azitromicin je postu😍😍
[1/5]
**Predgovor**
V drugem delu trilogije o rombonskem bojišču bomo govorili predvsem o dogodkih, ki so Rombon zaznamovali med majem in septembrom 1916.
**Italijanski načrti spomladi 1916**
Po zavzetju Čukle maja 1916 je italijanska frontna črta na rombonskem bojišču potekala iz smeri Črnelskih špic po robu Rombonskih podov do Velikega Ušja, ki so ga Italijani imenovali Romboncino. Tam je zavila proti jugu. Nato je potekala od pobočij pod koto 1992 po sedlu med Rombonom in Čuklo, čez vrh Čukle in po njenih južnih pobočjih proti dolini. Najvišje ležeče italijanske kaverne na rombonskem bojišču se nahajajo na pobočjih pod koto 1992 neposredno pod avstro-ogrskimi položaji. Ta točka je bila edina na pobočjih Rombona v italijanskih rokah, avstro-ogrski branilci pa so jo imenovali Hudičeve stopnice (*Teufelsstufen*).
Ko se je zima 1915/1916 prevesila v pomlad, so v IV. korpusu generala Tassonija začeli razmišljati o ponovnem poskusu zasedbe Rombona. Priprave so se začasno ustavile zaradi avstro-ogrske ofenzive na Južnem Tirolskem, kasneje pa so Italijani večjo pozornost namenili tolminskemu mostišču. Šele ko so tamkajšnji napadi spodleteli, so se zopet posvetili Rombonu. Konec avgusta 1916 je IV. korpus poveljstvu 2. armade podal predlog za napad na Rombon v prvi polovici septembra. Novi poveljnik 2. armade, general Piacentini, je z blagoslovom vrhovnega poveljstva italijanske vojske odobril akcijo. Načelnik italijanskega generalštaba Luigi Cadorna je ukazal, naj se napad izvede do začetka 7. soške bitke, da bi preprečili premeščanje avstro-ogrskih enot iz zgornjega Posočja na Kras.
Tassoni je za napad določil štiri alpinske bataljone, ki so že bili na položajih na rombonskem bojišču: Ceva, Saluzzo, Val Camonica in Borgo San Dalmazzo. Dodal jim je še alpinska bataljona Bicocca in Vestone, ki so ju v ta namen premestili s Krnskega pogorja. Okrepil je tudi topništvo, ki je bilo namenjeno podpori napada. Sicer pa sta akcijo načrtovala poveljnik sektorja Žaga general Ghersi in poveljnik rombonskega podesktorja podpolkovnik Emillio Alliney. Ghersi je za datum napada po nekaj prestavitvah določil 16. september 1916.
**Italijani se pri načrtovanju soočajo s številnimi izzivi**
V grobem so imeli alpini za cilj Rombon, Kraljišče, Mrtvaško glavo in tako imenovani Čuklin gozdiček nižje na koti 1300. V primeru uspeha bi sovražnika potisnili v smeri planine Za Robom. Snovalci napada so se zavedali, da bo Rombon težaven cilj. Prepadna zahodna stena je skorajda onemogočala napad s smeri Rombonskih podov. Na območju Kraljišča je bilo pobočje bolj položno, a še vedno skalnato in težko prehodno. Možne smeri napada so bile tako očitne, da so jih branilci gotovo pokrivali s strojnicami in topništvom. Zato je podpolkovnik Alliney iskal druge možnosti. Zamislil si je drzen napad s severne strani, ki se prepadno spušča v dolino Možnice. V začetku julija so posamezne patrulje alpinov začele iskati alpinistične dostope do vrha Rombona s severa in s strani Velikega Ušja. Med eno od teh patrulj v noči s 1. na 2. avgust je enemu od alpinov zdrsnilo in je omahnil v prepad. Ostale je to pretreslo in si niso več upali na tovrstne podvige. Alliney je sprevidel, da so njegovi alpini izgubili samozavest in da nimajo potrebnega alpinističnega znanja, zato je prosil za izurjene alpiniste iz drugih enot. Nadrejeni so prošnjo zavrnili in ideja je zamrla.
Kot da teren ne bi predstavljal dovolj velikega izziva, so se Italijani zavedali, da so avstro-ogrski položaji utrjeni in da jih zasedajo solidne enote. Precej so se zanašali na topništvo, ki je imelo razen razbijanja avstro-ogrskih položajev nalogo odpiranja vrzeli v bodeči žici. IV. korpus je za topniško podporo namenil okoli 70 topov in havbic, od tega polovico srednjega kalibra. Na položajih je bilo tudi 18 bombard, od tega dve novi kalibra 240 mm, ki so jih na Rombonu uporabili prvič. Čeprav se to sliši veliko, za takšno nalogo ni bilo niti približno dovolj. Temu dodajmo še dejstvo, da Italijani o razporeditvi avstro-ogrskih položajev niso imeli najboljše slike, saj je konfiguracija terena oteževala opazovanje. Ghersi je veliko upov polagal v baterijo Deportovih 75 mm topov, ki naj bi jih postavili na Plešivcu na idealni oddaljenosti 5000 metrov od avstro-ogrskih položajev na Rombonu. Iz neznanega razloga so se Italijani odločili, da bodo Deportove topove menjali s Kruppovimi, ki so sicer izstreljevali granate podobne rušilne moči, a se jih ni dalo razstaviti in jih je bilo bistveno težje privleči na položaj. Posledično je na položaj pravočasno prispel samo en top od štirih. Kot zanimivost naj omenimo, da je načrt topniške priprave pregledal sam Cadorna in komentiral, da se mu glede na naravo cilja zdi nezadosten in zastarel.
Zaželjeno je bilo, da se alpini, kjer je mogoče, že pred zoro na dan napada prikradejo čim bližje sovražniku, da bi si skrajšali razdaljo do sovražnih jarkov in omejili učinek avstro-ogrskega zapornega ognja. Napad bi se začel s topniško pripravo, nato pa bi se pehota pognala v napad brez čakanja na ukaz in brez ustavljanja. Alpine naj bi med napadom z neposrednim ognjem podprle strojnice in gorski topovi, ki bi streljali zlasti po sovražnih strojnicah, ko bi se te odkrile. Na čelu napadalnih kolon bi zato nekaj vojakov nosilo bele table, s katerimi bi lastnemu topništvu označevali, do kod so prodrli.
Sočasno z napadom na Rombon so bili predvideni demonstrativni napadi v Krnskem pogorju, ki naj bi avstro-ogrskim silam odvrnili pozornost z Rombona.