Avstrijsko deželo Koroško na jugu omejuje greben Karnijskih Alp, ki se proti vzhodu nadaljuje s Karavankami. Ta naravna pregrada ščiti deželo z južne smeri, ima pa šibko točko ravno na stiku obeh gorskih verig. Tam se proti Koroški odpira dolina Ziljice, ob kateri vodi pot mimo Trbiža in Beljaka proti središču Avstrije. Morebitnemu napadalcu je ta prehod nudil odlično pot v osrčje monarhije. Ker je dolina Ziljice široka in tako manj primerna za postavitev zapore, je bilo treba sovražnika ustaviti že pred Trbižem. Dostopi do Trbiža so trije – po Kanalski dolini, po Reklanski dolini preko Nevejskega prevala in iz Bovške kotline po dolini Koritnice ter preko Predela. Po porazih v italijanskih vojnah za neodvisnost leta 1859 in 1866, ko je morala Avstrija Italiji prepustiti Lombardijo, Benečijo in Furlanijo, je nova jugozahodna meja potekala nevarno blizu osrčja monarhije, zato se je njen strateški pomen in pomen omenjenih dostopov izredno povečal.
Za obrambo strateško pomembne poti proti Predelu so leta 1882 v Klužah, kjer se dolina Koritnice močno zoži, zgradili cestno-zaporno utrdbo Bovške Kluže (*Strassensperre Flitscher Klause*). Iz kamna in opeke zidana stavba je z napredkom topništva hitro zastarela, poleg tega pa iz nje ni bilo mogoče obstreljevati ciljev v Bovški kotlini. Zato so se v vojnem ministrstvu leta 1897 odločili za gradnjo nove moderne kazematne topniške utrdbe za boj na daljavo. Za lokacijo so izbrali uravnavo na pobočjih Rombona nad Bovškimi Klužami. Njena naloga je bila obvladovati dostope do Kluž in obstreljevati sovražnikove topniške položaje. Sprva bi morala dobiti ime *Werk Rombon*, na koncu pa so jo poimenovali *Fort Hermann*, po avstrijskem stotniku, ki je leta 1809 padel med obrambo utrdbe na Predelu pred Francozi.
**Gradnja Fort Hermann**
Ker je bilo večina dela ročnega, je morala vojska najeti številne delavce in obrtnike iz bližnje okolice. Iz varnostnih razlogov niso zaposlovali delavcev italijanske narodnosti. Dela so se začela 9. aprila 1897 z gradnjo ceste do gradbišča, pri čemer je bilo treba takoj na začetku izkopati 113 metrov dolg predor. Sledila je razširitev uravnave. Dela na sami zgradbi so se začela 11. julija 1898 s položitvijo temeljnega kamna, gradnjo pa so končali 29. junija 1900. Šlo je za resen logistični podvig, ne samo zaradi težko dostopne lokacije, temveč tudi zaradi slabih prometnih povezav v Zgornjem Posočju. Ves gradbeni material so od železniške postaje v Trbižu do 28 kilometrov oddaljenega gradbišča pripeljali s konjsko vprego čez Predel. Samo cementa so potrebovali 860 ton. Vodo za potrebe gradnje, največ za pripravo betona, so prečrpali po tlačnem cevovodu iz 212 metrov nižje tekoče Koritnice. Kamen in pesek so pridobivali na sami lokaciji, kjer so tudi mešali beton neposredno pred vgradnjo. Granit so dobavljali z Južne Tirolske, les pa iz Kanalske doline. Utrdba brez topov, oklepnih možnarjev, žarometa in streliva je stala skoraj pol milijona kron. Za primerjavo je letni proračun avstro-ogrske armade brez mornarice znašal 300 milijonov kron.
**Zasnova utrdbe**
*Fort Hermann* je bil zasnovan kot 30 m široka, 40 m dolga in 10 m visoka dvoetažna delno podkletena enovita utrdba s tlorisom v obliki črke L, katerega spodnji del je obrnjen proti Čezsoči. Stavbo v grobem lahko razdelimo na dva dela, na sprednji topniški in zadnji kasarniški. Utrdbo so načrtovali tako, da bi zdržala zadetke najmočnejših tedaj znanih granat, vendar so zaradi varčevanja iz betona zgradili le najbolj izpostavljene dele utrdbe. Sprednjo steno, izpostavljeno jugovzhodno stransko steno topniškega dela in strop so zgradili iz phanega betona, ki so ga vgrajevali v plasteh. Betonske strope kazemat in kaponirjev, pa tudi strop pritličja kasarne in nekaterih drugih prostorov so okrepili z jeklenimi I profili. Debelina betonskih sten znaša med 1,5 in 2 m, strop pa je debel 2 m. Sprednjo steno so na izpostavljenih delih dodatno obložili z granitnimi kvadri. Ostale stene so zgradili iz lomljenca. Stranske stene so debele 1,5 m, zadnja pa 1 m.
Topniški del utrdbe je bil namenjen boju na daljavo. Glavna oborožitev utrdbe so bili štirje 12-cm topovi M. 96 za minimalne strelne line. Top M. 96 je bil prvo avstro-ogrsko orožje z elastično vpeto cevjo. Po strelu je hidravlična zavora ustavila odsun cevi, povratnik pa jo je vrnil v prvotno lego. Po smeri je vsak top pokrival 60° široko polje, po višini pa je bil nastavljiv med −10° in +20°. Domet eksplozivnih granat je zaradi omejene elevacije in bronaste cevi znašal skromnih 6750 m, šrapnelskih pa 6600 m. Z njimi so lahko obstreljevali cilje do potoka Gljuna, po širini pa so pokrivali celo kotlino in še del pobočij severno in južno. Topove so postavili v oklepne kazemate (pokrit prostor v utrdbi, iz katerega strelja težko orožje) v prvem nadstropju sprednjega topniškega dela utrdbe. V prednjo steno vsake kazemate so vgradili Škodin oklepni ščit iz 12-15 cm debelega jekla s strelno lino, skozi katero je streljal top. Ker je bila cev vpeta blizu ustja in ne v težišču, so morali sprednji del topa obtežiti s 1122 kg težko protiutežjo, ki je visela v jašku pod blokom za pritrditev topa in je uravnotežila mehanizem za spreminjanje naklona cevi. Celoten top skupaj s protiutežjo je tehtal 5330 kg. V utrdbi je bila shranjena še ena rezervna topovska cev.
Oborožitev sta dopolnjevali dve vrtljivi oklepni kupoli na strehi s 15-cm možnarjema M. 80, ki sta ju leta 1905 zamenjali modernejši 10-cm oklepni havbici M. 5. Havbici sta lahko za razliko od topov streljali v celotnem krogu okoli utrdbe, poleg tega pa je strma krivulja leta granat omogočila obstreljevanje tarč za topografskimi ovirami ali blizu utrdbe, ki so bile za topove v mrtvem kotu. Domet eksplozivne granate je znašal 6000 m, šrapnelske pa 5900 m.
1 comment
[1/4]
**Strateški pomen Bovške zapore**
Avstrijsko deželo Koroško na jugu omejuje greben Karnijskih Alp, ki se proti vzhodu nadaljuje s Karavankami. Ta naravna pregrada ščiti deželo z južne smeri, ima pa šibko točko ravno na stiku obeh gorskih verig. Tam se proti Koroški odpira dolina Ziljice, ob kateri vodi pot mimo Trbiža in Beljaka proti središču Avstrije. Morebitnemu napadalcu je ta prehod nudil odlično pot v osrčje monarhije. Ker je dolina Ziljice široka in tako manj primerna za postavitev zapore, je bilo treba sovražnika ustaviti že pred Trbižem. Dostopi do Trbiža so trije – po Kanalski dolini, po Reklanski dolini preko Nevejskega prevala in iz Bovške kotline po dolini Koritnice ter preko Predela. Po porazih v italijanskih vojnah za neodvisnost leta 1859 in 1866, ko je morala Avstrija Italiji prepustiti Lombardijo, Benečijo in Furlanijo, je nova jugozahodna meja potekala nevarno blizu osrčja monarhije, zato se je njen strateški pomen in pomen omenjenih dostopov izredno povečal.
Za obrambo strateško pomembne poti proti Predelu so leta 1882 v Klužah, kjer se dolina Koritnice močno zoži, zgradili cestno-zaporno utrdbo Bovške Kluže (*Strassensperre Flitscher Klause*). Iz kamna in opeke zidana stavba je z napredkom topništva hitro zastarela, poleg tega pa iz nje ni bilo mogoče obstreljevati ciljev v Bovški kotlini. Zato so se v vojnem ministrstvu leta 1897 odločili za gradnjo nove moderne kazematne topniške utrdbe za boj na daljavo. Za lokacijo so izbrali uravnavo na pobočjih Rombona nad Bovškimi Klužami. Njena naloga je bila obvladovati dostope do Kluž in obstreljevati sovražnikove topniške položaje. Sprva bi morala dobiti ime *Werk Rombon*, na koncu pa so jo poimenovali *Fort Hermann*, po avstrijskem stotniku, ki je leta 1809 padel med obrambo utrdbe na Predelu pred Francozi.
**Gradnja Fort Hermann**
Ker je bilo večina dela ročnega, je morala vojska najeti številne delavce in obrtnike iz bližnje okolice. Iz varnostnih razlogov niso zaposlovali delavcev italijanske narodnosti. Dela so se začela 9. aprila 1897 z gradnjo ceste do gradbišča, pri čemer je bilo treba takoj na začetku izkopati 113 metrov dolg predor. Sledila je razširitev uravnave. Dela na sami zgradbi so se začela 11. julija 1898 s položitvijo temeljnega kamna, gradnjo pa so končali 29. junija 1900. Šlo je za resen logistični podvig, ne samo zaradi težko dostopne lokacije, temveč tudi zaradi slabih prometnih povezav v Zgornjem Posočju. Ves gradbeni material so od železniške postaje v Trbižu do 28 kilometrov oddaljenega gradbišča pripeljali s konjsko vprego čez Predel. Samo cementa so potrebovali 860 ton. Vodo za potrebe gradnje, največ za pripravo betona, so prečrpali po tlačnem cevovodu iz 212 metrov nižje tekoče Koritnice. Kamen in pesek so pridobivali na sami lokaciji, kjer so tudi mešali beton neposredno pred vgradnjo. Granit so dobavljali z Južne Tirolske, les pa iz Kanalske doline. Utrdba brez topov, oklepnih možnarjev, žarometa in streliva je stala skoraj pol milijona kron. Za primerjavo je letni proračun avstro-ogrske armade brez mornarice znašal 300 milijonov kron.
**Zasnova utrdbe**
*Fort Hermann* je bil zasnovan kot 30 m široka, 40 m dolga in 10 m visoka dvoetažna delno podkletena enovita utrdba s tlorisom v obliki črke L, katerega spodnji del je obrnjen proti Čezsoči. Stavbo v grobem lahko razdelimo na dva dela, na sprednji topniški in zadnji kasarniški. Utrdbo so načrtovali tako, da bi zdržala zadetke najmočnejših tedaj znanih granat, vendar so zaradi varčevanja iz betona zgradili le najbolj izpostavljene dele utrdbe. Sprednjo steno, izpostavljeno jugovzhodno stransko steno topniškega dela in strop so zgradili iz phanega betona, ki so ga vgrajevali v plasteh. Betonske strope kazemat in kaponirjev, pa tudi strop pritličja kasarne in nekaterih drugih prostorov so okrepili z jeklenimi I profili. Debelina betonskih sten znaša med 1,5 in 2 m, strop pa je debel 2 m. Sprednjo steno so na izpostavljenih delih dodatno obložili z granitnimi kvadri. Ostale stene so zgradili iz lomljenca. Stranske stene so debele 1,5 m, zadnja pa 1 m.
Topniški del utrdbe je bil namenjen boju na daljavo. Glavna oborožitev utrdbe so bili štirje 12-cm topovi M. 96 za minimalne strelne line. Top M. 96 je bil prvo avstro-ogrsko orožje z elastično vpeto cevjo. Po strelu je hidravlična zavora ustavila odsun cevi, povratnik pa jo je vrnil v prvotno lego. Po smeri je vsak top pokrival 60° široko polje, po višini pa je bil nastavljiv med −10° in +20°. Domet eksplozivnih granat je zaradi omejene elevacije in bronaste cevi znašal skromnih 6750 m, šrapnelskih pa 6600 m. Z njimi so lahko obstreljevali cilje do potoka Gljuna, po širini pa so pokrivali celo kotlino in še del pobočij severno in južno. Topove so postavili v oklepne kazemate (pokrit prostor v utrdbi, iz katerega strelja težko orožje) v prvem nadstropju sprednjega topniškega dela utrdbe. V prednjo steno vsake kazemate so vgradili Škodin oklepni ščit iz 12-15 cm debelega jekla s strelno lino, skozi katero je streljal top. Ker je bila cev vpeta blizu ustja in ne v težišču, so morali sprednji del topa obtežiti s 1122 kg težko protiutežjo, ki je visela v jašku pod blokom za pritrditev topa in je uravnotežila mehanizem za spreminjanje naklona cevi. Celoten top skupaj s protiutežjo je tehtal 5330 kg. V utrdbi je bila shranjena še ena rezervna topovska cev.
Oborožitev sta dopolnjevali dve vrtljivi oklepni kupoli na strehi s 15-cm možnarjema M. 80, ki sta ju leta 1905 zamenjali modernejši 10-cm oklepni havbici M. 5. Havbici sta lahko za razliko od topov streljali v celotnem krogu okoli utrdbe, poleg tega pa je strma krivulja leta granat omogočila obstreljevanje tarč za topografskimi ovirami ali blizu utrdbe, ki so bile za topove v mrtvem kotu. Domet eksplozivne granate je znašal 6000 m, šrapnelske pa 5900 m.
Comments are closed.