Milan Kučan. Foto: Televizija Slovenija, zajem zaslona
Pred vladno koalicijo svobodo na čelu, ki ima sicer v parlamentu še vedno večino, so nekateri projekti, ki jih je napovedala volivcem, med drugimi spremembe v zdravstvenem in pokojninskem sistemu. V marsičem bo tudi od tega odvisno, kakšno zaupanje bodo stranke prejele na prihodnjih volitvah. Tukaj je še opozicija, predvsem največja stranka SDS, ki tudi pri več temah in z dejanji, shodi že nagovarja volivce pred prihodnjimi volitvami. Na pogovor je v oddajo Politično s Tanjo Gobec prišel prvi predsednik Slovenije, Milan Kučan.
Če začneva pri sredini okrogli mizi, ki jo je stranka SD organizirala, bili ste eden od govorcev, bili ste proti veliki koaliciji, zakaj? In me zanima, kaj mislite, zakaj že zdaj razprava o koalicijah, ki se sklepajo potem, ko so karte na volitvah razdeljene?
Najbrž je več razlogov za ta pogovor o tej temi. Morebiti zato, ker se ta stranka ne počuti dovolj udobno v sedanji koaliciji, morebiti tudi zaradi pogleda naprej, kaj in s kom v prihodnje in najbrž, vsaj jaz si tako razlagam, zaradi razpada velikih koalicij v evropskih državah, v Avstriji, Nemčiji, Franciji, tudi v Španiji je to grozilo, potem prihajajo predčasne volitve in najbrž je tema, ki je zelo aktualna.
Zakaj? Rekli ste, da ne bi bila učinkovita, ni potrebna, sploh ne v tem času v Sloveniji.
Sem za sodelovanje strank, posebej v času, ki ga zdaj živimo, ko bi si bilo potrebno pri tem sodelovanju najprej postaviti cilj in potem okoli tega cilja doseči soglasje. Tudi okoli večine poti, ki do tega cilja ne vodijo. V tem trenutku, zaradi domačih političnih prilig in še bolj zaradi tega, kar se dogaja v svetu. Kar prizadeva Slovenijo, tudi njeno prihodnost, lahko tudi navsezadnje njeno neodvisnost, bi bilo potrebno kot cilj postaviti prizadevanje za večjo trdnost slovenske družbe kot skupnosti, ki si prizadeva za javno dobro. In to ne samo, kot običajno govorimo, javno šolstvo, zdravstvo in tako naprej, ampak tudi za javni prostor, za razpolaganje z zemljo, z vodo, zrakom, skratka tisto, kar to skupnost dela solidarno, trdno in odgovorno. Seveda takšno postavljanje cilja in potem tudi določanje poti do njega zahteva enotnost ali pa skladnost vrednot, za katere se recimo stranke zavzemajo. V tem trenutku, tako prelomnem, bi si jaz izposodil to, kar sem slišal ob nedavnem pogrebu predsednika Carterja, ki je s svojim Mondelom, nekoč podpredsednikom, tako opisal njuno vladavino: Zavzemali smo se za resnico, spoštovali smo zakone in si prizadevali za mir. Dovolj za izhodišče takšne koalicije in ali je to na tem izhodišču v Sloveniji danes možno, narediti veliko koalicijo? Mislim, da ne.
Greva nazaj v Slovenijo. Od česa je odvisno, ali bomo šli na predčasne ali volitve, ali bodo te redne? Saj poznate tisto krilatico… Tisti, ki vam niso privrženi, ki so vaši nasprotniki, bivši ali sedanji, pravijo: To bodo odločile Murgle, s čimer seveda asociirajo, da imate še vedno velik vpliv. Kdo bo novi obraz, kaj pravite?
Stranke sedanje koalicije so dobile zaupanje na volitvah, da vodijo državo. Če bo prišlo med njimi do nesoglasja, do spoznanja, da ne morejo nositi skupaj te odgovornosti, se bodo pač odločile za predčasne volitve. Mislim, da razmere niso takšne, ne gredo se tako lahko odrekati odgovornosti, tudi ne zaupanju, ki so ga volivci pokazali. Volivci bodo takšno lahkotno razbremenjevanje te odgovornosti, če bo do nje prišlo, tudi znali kaznovati. Mislim, da razmere v Sloveniji zahtevajo prej gotovost, kot pa negotovost in takšne predčasne volitve bi negotovost gotovo prinesle.
Na tej okrogli mizi ste bili tudi kritični do dela vlade. Rekli ste, da je sicer naredila veliko dela, ampak da se obnaša kot slon v trgovini s porcelanom. Kaj točno, kakšna kritika je to?
S to krilatico, ki sem jo rekel tam, mislim, da rezultatov, ki jih je vlada dosegla, ne zna na pravi način, ne vem, če je to pravi izraz, komunicirati z državljani. Zato obstaja neka mračna slika, kakor da je v Sloveniji vse narobe. Jaz pa seveda mislim, da narobe ni. Morebiti si je zapomniti kot nekaj, kar ni bilo ravno dobro mišljeno, da je ta vlada veliko govorila o reformah. Z reformami si seveda ljudje predstavljamo, da je treba nekaj v temelju spremeniti. Mislim, da so nastavki v dosedanjem razvoju države vendarle takšni, da ne zahtevajo popravkov od vsega začetka in iz temeljev, ampak da je potrebno postopoma spreminjati tisto, kar je slabo na posameznih področjih in težiti k boljšim rešitvam od teh, ki so tu. Pametneje je govoriti o postopnih spremembah, če si seveda jasno postaviš cilje na posameznem področju in če se potem poskušaš s praktičnimi ukrepi tem ciljem tudi približevati. Zdaj koliko pa je, vračam se k temu, kar sem vam povedal, kaj bi bilo potrebno postaviti kot skupen cilj, se pravi graditev skupnosti, poudarjanje javnega, ki bi bilo dostopno vsem državljanom pod enakimi pogoji, potem seveda pa lahko vidite kdo se v tej državi za kaj zavzema.
Zapleten je odnos med predsednico republike, ki ste jo vi v kampanji podprli, in premierjem Golobom, s katerim sestankujeta občasno. Kot pravijo na forumu, vedno ko se sestane g. Golob z vami, nekoliko zraste vrednost njegovi stranki. To malo bolj za šalo kot zares. Kakšen je ta odnos, kako ga vi vidite, ste lahko vi na nek način mediator med njima?
Pristojnosti so v ustavi določene, mislim pristojnosti posameznih forumov in tudi akterjev, ki so nosilci pristojnosti znotraj teh forumov. Postavljene so tako, da so pristojnosti nekako v medsebojnem ravnovesju, tudi zaradi medsebojne kontrole. Predsednik republike oziroma zdaj predsednica, ima v ustavi določene razmeroma skromne pristojnosti. Ampak te so seveda njene in ni mogoče posegati v njih z izjavami na sestankih strank, strankinih vodstev, s tiskovnimi konferencami predsednikov strank, tudi ne predsednikov vlade. Skratka, predsednik je glede funkcij, ki jih ima v svojih pristojnosti, suveren, on zato tudi nosi odgovornost in te odgovornosti ne more prelagati na nikogar drugega, niti kdorkoli drug od njega ne mora zahtevati, da se tem odgovornostim oziroma tem pristojnostim odpove. Tisto, kar pa mislim, da je slabo, je to, da te napetosti ne bi smele vnašati negotovosti v državljane. Se pravi, državljani morajo zaupati v institucije, morajo zaupati v početje tistih, ki so nosilci teh funkcij. Zato je tudi njihova dolžnost, da svoja razmerja uravnavajo na način, ki preprosto državljane, ki so itak že razburjeni zaradi vsega, kar se v tem negotovem svetu dogaja, še dodatno ne bremeni oziroma ne razburja.
Ampak, velik del javnosti, ker ta hladen odnos traja že nekaj časa, pravi, da se drug drugega rušita, čeprav sta iz istega svetovnonazorskega ali ideološkega pola. To že vpliva na….
Seveda ne bi rekel, da to počneta namenoma, to bi bilo pa malo prehudo.
Interpelacija čaka notranjega ministra, pa če jo pustiva ob strani, ker je to stvar poslancev, ki bodo o tem odločali. Ali bi po vašem, po vsem, kar veste, morala vlada ponoviti oziroma ministrstvo ponoviti razpis za prvega moža policije?
Policija je najpomembnejši represivni aparat v tej državi. Ima seveda veliko pristojnosti, ki zadevajo tudi in posegajo v pravice državljanov. Zato nad ključnimi nosilci, ki določajo politiko in delovanje policije kot tega represivnega aparata, ne bi smelo biti nobenega dvoma niti v legitimnost, kaj šele v legalnost njihove izvolitve, njihove postavitve. Zato bi, po moje, bilo modro ob vseh teh pomislekih, ki so, ali držijo ali ne, ampak vendarle so razburile javnost, smotrno razpis ponoviti.
Da ni sence dvoma. V zadnje vprašanje bom združila obe vojni – ruski napad na Ukrajino in seveda bližnji vzhod oziroma dogajanje v Gazi. Gospod predsednik z dolgo kariero v politiki – kakšne osebnosti bodo zdaj te spore reševale? Ali so Trump, recimo Orban, Fico, prave osebe za reševanje spora oziroma vojne v Ukrajini? Ali v Izraelu manjka nekdo, kot ste ga vi takrat imeli za prijatelja, sogovornika, Šimona Pereza?
On ni bil več mirovnik, kot je takrat skupaj z Isaakom Rabinom in z Asarjem Ra Arafatom tudi dobil Nobelovo nagrade za mir, ampak je preprosto podpiral politiko, ki ni bila tako krvoločna, kot je zdaj Netanjahujeva. Tudi ni imel zmeraj istega izgovora, kot ga ima Netanjahu za svoje početje. Kakršnokoli kritiko on razlaga za antisemitizem. Bojim pa se, da to početje res rojeva po svetu, zlasti pa v neposredni soseščini Izraela, antisemitizem. In zdaj ste me vprašali za te osebnosti. Jaz seveda vsakogar, ki je pripravljen karkoli narediti za mir, mislim, da je treba vzeti resno. Recimo takrat, ko je Orban šel. V Evropski uniji je bil deležen splošne obsodbe, nihče se ni pogovarjal z njim, kaj pa na podlagi pogovorov, ki jih je imel v Moskvi, on misli, da se bo lahko zgodilo, oziroma kje se lahko začne, namesto samega podpiranje vojnih aktivnosti, začne pogovarjati o miru. Zdaj, če pogledate svet in to kar se dogaja, te zahteve recimo, ki prihajajo iz Washingtona – jaz bi pričakoval, da se Evropska unija zaradi tega, da poudari svojo lastno suverenost, začne pogovarjati kako bo na to odgovarjala. Zdaj pa odgovarja Danska po svoje, Cholz odgovarja po svoje, drugi bodo odgovarjali tudi po svoje. Skratka, spet Evropska unija kaže, da ni sposobna kot pomemben faktor, kot pomemben dejavnik v svetovni politiki nastopati.
Optimistični za leto 2025 glede tega?
Optimizem me ni nikoli zapustil, niti ko sem bil proglašen za malega palčka z Murgelj, niti kasneje, ko sem nosil odgovornost za dogajanje v tej državi.
Politično s Tanjo Gobec