Ko človek misli, da je norost levičarske srenje v Sloveniji dosegla najgloblje dno, se pojavi še hujša norost, ki plakat z Gregorčičevim dvostišjem razglasi za sovražni govor. Recimo neki peroprask Bagola. In to je verjetno šele uvodni akord levičarskih nevednežev in topoumnežev, ki so, ko so zagledali te plakate, verjetno prvič slišali za pesnika, ki je tam v zadnjih desetletjih 19. in v prvem desetletju 20. stoletja Slovencem podaril nekaj pesmi. Dobrih pesmi, osebnoizpovednih in narodnoobrambnih, ki so bile, vsaj do Gabrove saboterske šolske reforme, del šolskega kurikuluma, čeprav so si tovariši revolucionarji po letu 1945 zelo prizadevali, da bi bil Gregorčič čim manj navzoč v slovenski kulturni zavesti in zgodovinskem spominu.

Saj je bil poleg vsega drugega, kar tovarišem izboljševalcem sveta ni bilo povšeči, še duhovnik, ki pa tudi ni bil najbolj povšeči gospodom klerikom, saj je pesnik pričel dvomiti v svoje duhovniško poslanstvo, a ne zato, ker bi ga zapustila vera v Boga, ampak vera v cerkvene institucije in nekatere njene izpostavljene osebnosti. Resnici na ljubo pa je treba dodati, da so v času druge svetovne vojne – namen posvečuje sredstva – kar tri partizanske enote nosile ime pesnika Gregorčiča. Prvo brigado z njegovim imenom so ustanovili maja 1943 in jo avgusta ukinili, moštvo pa priključili Gradnikovi brigadi; septembra istega leta so ustanovili novo Gregorčičevo brigado, decembra pa so po pesniku imenovali še Soško brigado.

Ampak Slovenci in Slovenke, ne samo Gregorčičevi rojaki Primorci, so ga oboževali, častili, slavili, predvsem pa brali. Trije zvezki njegovih Poezij, posebej prvi, so bili bestsellerji, o kakršnih današnji slovenski literati, ob vsej medijski podpori, državni pomoči in založniških kuhinjah, lahko samo sanjajo. Vodilni kritik tedanjega časa Fran Levec je Poezije I. imenoval “zlata knjiga slovenskega pesništva”. Pesmi kot so Človeka nikar, Ujetega ptiča tožba, Naš narodni dom, Kmetski hiši so ponarodele, veliko njegovih pesmi so tudi uglasbili.

Fašizem je, poleg vsega drugega, prepovedal tudi Gregorčičeve verze, Primorci so jih brali naskrivaj in tudi naskrivaj prepevali njegove uglasbene pesmi, ki so, kljub vsemu očitanemu svetobolju, dvomu v poslanstvo duhovniškega poklica, dajale upanje ne čase, ko bo slovenska beseda spet svobodna in slavljena.

In dodati smemo, da je Simon Gregorčič videl daleč v prihodnost, le tega verjetno ni mogel slutiti, da bo nekim levim ekstremistom in zafrustriranim osebkom z uborno izobrazbo postal sinonim za “sovražni govor”.

Ampak tako pač je: danes se najdejo osebki, ne samo tisti, ki jim je slovenstvo tuje, zoprno, odvečno, ki nočejo nič slišati o domoljubju, narodni in državljanski zavesti, ki kar naprej prodajajo pokvarjeno robo, ki se ji reče wokeistični internacionalizem, ampak tudi mnogi Slovenci, ki so pozabili, da so Slovenci, razglašajo Simona Gregorčiča za avtorja verzov, ki naj bi bili sovražni govor par excellence. Ti nevedneži, zarukani banavzarji, so pozabili, da bi pri Gregorčiču lahko našli, skladno s svojo agendo, da je “sovražno” vse, kar ni ultralevičarsko, neokomunistično, kvazi internacionalistično, še bolj “sovražne” verze.

Kaj bi porekli na dvostišje iz znamenite Soči, ki se glasi: kri naša te pojila bo,/ sovražna te kalila bo! Ha, bi lahko našli bolj “sovražne” verze? Ta Gregorčič, ta klerofašist, bi “naše” postavil nad “tuje”? Kam pa pridemo, tujci so vendar naše največje bogastvo! Kako radi delamo zanje, da lahko uživajo vse mogoče socialne podpore!

Kako to, da ga, nesramnega pesnika, že nismo vrgli iz šolskih čitank, ga prepovedali, deci zabranili, da se ga uči na pamet (kot smo se Soči učili še v petdesetih in šestdesetih). Pa Gregorčičevo ulico, kjerkoli že je, v Ljubljani je na njej, o groza vseh groz!, celo sedež vlade in prvega ministra, pa en del predsedniške palače tudi meji na to ulico, bi preimenovali v Ulico borcev proti sovražnemu govoru, odstranili bi njegove spomenike in tako naprej.

Saj vemo iz ne tako oddaljene preteklosti, kako se tej reči sreže, kako se ubija zgodovinski spomin in narodno zavest. Kako se briše spomin na sovražne pesnike, pisatelje in dramatike, tudi vemo, metode, ki so jih uporabljali fašizem, nacizem in komunizem, so identične, prva sta se učila od tretjega, vsi trije skupaj pa so najhujših grozodejstev, kar jih pozna moderni svet. In iz tega se je skotil levičarski wokeizem, mentalna deviacija, ki po svetu počasi veni, pri nas pa še veselo poganja iz vsake levičarske luknje.

Nazaj k plakatu z Gregorčičevim dvostišjem iz pesmi, ki je nastala v času podobne narodove ogroženosti, kot jo, vsaj nekateri, čutimo danes. Tak plakat je moteč, sumljiv, neprimeren, pa še lahko dodamo domislice prodanih in skopljenih novinarjev, ki jih v preteklosti niso prav nič motili plakati, kakršne je po mestu in podeželju lepil ljubljanski gradonačelnik, takrat zvezda neke strančice z imenom Pozitivna Slovenija (!!), pa plakatov glumača Šarca in njegove LMŠ, da o plakatih Stranke ponosnih naslednikov klavcev in pobijalcev nosečnic in otrok, recimo “30 dni do specialista”, sploh ne izgubljamo besed.

Pa še kaj “sovražnega, lažnivega, zavajajočega in nizkotnega” bi se našlo, recimo pri stranki Svoboda, kjer je že samo ime stranke, kaj šele njena dejanja, posmeh zdravi pameti in logičnemu mišljenju. Ampak moteč in sumljiv in sovražen je samo plakat, na katerem so natisnjeni pesnikovi verzi, ki jih lahko podpiše vsak Evropejec, ki ni zapadel v blaznost internacionalnega wokeizma, kjer narod in narodna zavest ne pomenita nič, je samo preživela in nevarna kategorija, ki jo na svojih prsih in v svojih srcih gojijo zahrbtni desničarji, katerih nevarno sumljiva želja je, da bi se na Slovenskem govorilo slovensko.

Srbščina, albanščina, angleščina pa bi bili po mnenju teh nevarnih nacionalistov samo premostitveni jeziki, ki bi prišlekom pomagali, da se pričnejo, v kolikor so se odločili za bivanje v Sloveniji, pogovarjati s Slovenci v slovenščini, ki je, če kaj poznam določila še vedno veljavne ustave, uradni jezik v tej državi, poleg jezikov manjšin, italijanščine in madžarščine.

Tisti prišleki, ki se nočejo (na)učiti slovenščine, naj komunikacijske težave pripišejo na rovaš svoje arogantnosti, nevednosti, občutka večvrednosti. Tak prišlek pa se v Nemčiji, Franciji, na Švedskem zelo hitro potrudi, da spregovori v jeziku, ki je jezik države in njenih državljanov. Pri nas pa je car in zdi se mu samoumevno, da z njim komunicirajo v njegovem jeziku, še po tridesetih letih bivanja v Sloveniji in pridobljenem državljanstvu.

Pa pustimo to! V državi, kjer lahko gradonačelnik prestolnice in njegova kamarila brez problemov postavi “spomenik” črki iz azbuke, kjer se tri četrtine političnih odločitev, od katerih je odvisno življenje večine državljanov, sprejema v tajnosti, tiholazniško in s sleparskimi nameni, je nenadoma kardinalni problem plakat z Gregorčičevimi verzi, pa tudi to, kdo ga je naročil in plačal. To je res demokratičen golobistični režim, ki bi, če bi se le dalo, kukal svojim podložnikom v lonec in spalnico, predvsem pa v denarnico!!

In to bi počeli tisti, ki zafrčkajo milijone (1.000.000) evrov, ne svojih, ampak naših, davkoplačevalskih, prigaranih, ne da bi trenili z očesom. In so absolutno nedotakljivi. Skopljeni in prodani novinarji pa bi radi vedeli, kdo je naročil plakate, kot da je to informacija javnega značaja, ne pa posel med naročnikom in izvajalci (tiskarji, lepilci), ki sme državo zanimati le v toliko, ali so bile plačane vse predpisane takse in davščine in ali so plakati nalepljeni na objekte, ki so namenjeni oglaševanju.

In tu se zgodba konča! Vse drugo, kar se dogaja in kar se bo še dogajalo, pa je navadna represija, ustrahovanje, početja značilna in uveljavljena v totalitarnih režimih. Smo res že tam? Iskreno upam, da se bo Slovencem in državljanom Slovenije končno posvetilo, kam jih vodi svobodnjaški golobizem s svojimi podrepniki vseh sort, barv in vonjev.

Ura ni pet minut do dvanajstih, ampak že četrt na eno!