Zadnjič smo govorili o Bateriji Kal, ki jo je avstro-ogrska zgradila na pobočjih Svinjaka v okviru posodobitve t.i. Bovške zapore. Objekti, ki so jih pospešeno gradili v prvih mesecih 1. svetovne vojne, naj bi dopolnjevali zastareli utrdbi Bovške Kluže in Fort Hermann, za kateri je bila predvidena delna razorožitev. Tako so že pred izbruhom sovražnosti z Italijo iz srednjih dveh kazemat Hermannove utrdbe odstranili topa M. 96.
Top M. 96 za minimalne strelne line kalibra 12 cm je bil v oborožitev avstro-ogrske armade sprejet leta 1896. Šlo je za prvo avstro-ogrsko topniško orožje z elastično vpeto cevjo, kar je pomenilo, da je pri strelu trznila le v zibko vpeta cev in ne celotno orožje. Odsun je ustavila hidravlična zavora, povratnik pa je cev vrnil v prvotni položaj. Zanimivo pa je bila cev izdelana iz kovanega brona v času, ko se je pri izdelavi topniških orožij začelo uveljavljati jeklo. Po smeri je top pokrival 60°, po višini pa med −10° in 20°. Čeprav je bil M. 96 ob nastanku najmodernejši avstro-ogrski top, sta mu ravno omejena elevacija in bronasta cev močno omejila domet – eksplozivne granate je izstreljeval 6.750 m daleč, šrapnelske pa 6.600 m. Let granate je pri največjem dometu trajal 34 sekund. Top je bil ob začetku vojne že močno zastarel.
Za topa M. 96 iz Hermannove utrdbe so na jugozahodnih pobočjih Svinjaka, 700 metrov vzhodno od Baterije Kal, zgradili betonska položaja. Med njima so postavili napol vkopano skladišče za strelivo, vse tri pa povezali z jarkom. Baterija je dobila ime Baterija Hum (*Batterie Hum*). Topa so iz Hermannove utrdbe na Hum prestavili prve dni maja 1915. Posadka baterije je ob začetku sovražnosti štela dva častnika in 32 vojakov 4. bataljona trdnjavskega topništva. Tik pred italijanskim napadom je bilo na položaju na zalogi 800 eksplozivnih in 1000 šrapnelskih granat.
Trdnjavski topovi in havbice so bili na začetku vojne, ko je bila avstro-ogrska obramba še šibka, skoraj edino topništvo branilcev Bovške kotline. Tako sta tudi topa baterije Hum od samega začetka delala nadure pri obrambi. Položaj baterije ni bil najbolje izbran, saj so ga Italijani kmalu odkrili in jo pričeli obstreljevati. Še danes lahko okoli baterije vidimo številne kraterje, ki so jih izkopale najtežje italijanske granate. Dva sem našel le kakih pet metrov od skladišča streliva, torej ni veliko manjkalo, pa bi celoten položaj odletel v zrak. Avstro-ogrsko poveljstvo se je zavedalo nevarnosti, zato so v bližini že vrtali kaverno, kamor so nameravali prestaviti obe orožji.
Tako kot pri Bateriji Kal se tudi pri Bateriji Hum viri razlikujejo glede dogodkov in ni jasno, katera različica zgodbe drži. Najprej si poglejmo, kaj pravi Ulrike Weiss. Med boji za Rombon 26. avgusta 1915 so Italijani z dobro merjenim topovskim strelom zadeli desni top skozi lino. Cev je bila povsem uničena, lafeta pa le rahlo poškodovana. Zadetek je ubil štiri topničarje in jih ranil pet. Avstrijci so prenehali streljati iz drugega topa, da ga ne bi doletela enaka usoda. Uničeno cev so zamenjali z rezervno cevjo iz Hermannove utrdbe. 10. septembra 1915 so topa preselili v ravnokar dokončano kaverno. Datumi se pri tej zgodbi ne ujemajo, saj imamo fotografije topov v betonskih kazematah Baterije Hum, datirane s 13. aprilom 1916.
Simić trdi, da se je zgodba z italijanskim zadetkom v resnici zgodila v Bateriji Kal, medtem ko naj bi topu v Bateriji Hum med bitko za Ravelnik 17. septembra 1915 zaradi prehitrega streljanja razneslo cev. Zamenjali so jo z rezervno cevjo iz Hermannove utrdbe. Topa naj bi po njegovem v kavernirane položaje prenesli šele enkrat med aprilom 1916 in majem 1917, po tem ko so številni italijanski zadetki poškodovali topniška položaja, opazovalnico in skladišče streliva.
Baterijo Hum so Avstrijci opustili. Pri tem so izpulili jeklene traverze, ki so podpirale strop, saj so jih potrebovali drugje. Od položajev je tako do danes ostalo bore malo, zato nisem imel prav veliko za fotografirati. Kavernirana topa sta sodelovala v vseh bojih v Bovški kotlini kljub številnim italijanskim poskusom, da bi ju utišali. Po preboju soške fronte oktobra 1917 so ju Avstrijci razstavili in pretopili.
Blizu trdnjavskih topov je bila nameščena tudi baterija šestih poljskih topov M. 5/8 kalibra 8 cm. Domet njihovih eksplozivnih granat je znašal 7.200 metrov, šrapnelskih pa 6.400. O usodi teh topov ne vemo veliko, le da jih maja 1917 na Humu ni bilo več.
2 comments
[1/2]
Zadnjič smo govorili o Bateriji Kal, ki jo je avstro-ogrska zgradila na pobočjih Svinjaka v okviru posodobitve t.i. Bovške zapore. Objekti, ki so jih pospešeno gradili v prvih mesecih 1. svetovne vojne, naj bi dopolnjevali zastareli utrdbi Bovške Kluže in Fort Hermann, za kateri je bila predvidena delna razorožitev. Tako so že pred izbruhom sovražnosti z Italijo iz srednjih dveh kazemat Hermannove utrdbe odstranili topa M. 96.
Top M. 96 za minimalne strelne line kalibra 12 cm je bil v oborožitev avstro-ogrske armade sprejet leta 1896. Šlo je za prvo avstro-ogrsko topniško orožje z elastično vpeto cevjo, kar je pomenilo, da je pri strelu trznila le v zibko vpeta cev in ne celotno orožje. Odsun je ustavila hidravlična zavora, povratnik pa je cev vrnil v prvotni položaj. Zanimivo pa je bila cev izdelana iz kovanega brona v času, ko se je pri izdelavi topniških orožij začelo uveljavljati jeklo. Po smeri je top pokrival 60°, po višini pa med −10° in 20°. Čeprav je bil M. 96 ob nastanku najmodernejši avstro-ogrski top, sta mu ravno omejena elevacija in bronasta cev močno omejila domet – eksplozivne granate je izstreljeval 6.750 m daleč, šrapnelske pa 6.600 m. Let granate je pri največjem dometu trajal 34 sekund. Top je bil ob začetku vojne že močno zastarel.
Za topa M. 96 iz Hermannove utrdbe so na jugozahodnih pobočjih Svinjaka, 700 metrov vzhodno od Baterije Kal, zgradili betonska položaja. Med njima so postavili napol vkopano skladišče za strelivo, vse tri pa povezali z jarkom. Baterija je dobila ime Baterija Hum (*Batterie Hum*). Topa so iz Hermannove utrdbe na Hum prestavili prve dni maja 1915. Posadka baterije je ob začetku sovražnosti štela dva častnika in 32 vojakov 4. bataljona trdnjavskega topništva. Tik pred italijanskim napadom je bilo na položaju na zalogi 800 eksplozivnih in 1000 šrapnelskih granat.
Trdnjavski topovi in havbice so bili na začetku vojne, ko je bila avstro-ogrska obramba še šibka, skoraj edino topništvo branilcev Bovške kotline. Tako sta tudi topa baterije Hum od samega začetka delala nadure pri obrambi. Položaj baterije ni bil najbolje izbran, saj so ga Italijani kmalu odkrili in jo pričeli obstreljevati. Še danes lahko okoli baterije vidimo številne kraterje, ki so jih izkopale najtežje italijanske granate. Dva sem našel le kakih pet metrov od skladišča streliva, torej ni veliko manjkalo, pa bi celoten položaj odletel v zrak. Avstro-ogrsko poveljstvo se je zavedalo nevarnosti, zato so v bližini že vrtali kaverno, kamor so nameravali prestaviti obe orožji.
Tako kot pri Bateriji Kal se tudi pri Bateriji Hum viri razlikujejo glede dogodkov in ni jasno, katera različica zgodbe drži. Najprej si poglejmo, kaj pravi Ulrike Weiss. Med boji za Rombon 26. avgusta 1915 so Italijani z dobro merjenim topovskim strelom zadeli desni top skozi lino. Cev je bila povsem uničena, lafeta pa le rahlo poškodovana. Zadetek je ubil štiri topničarje in jih ranil pet. Avstrijci so prenehali streljati iz drugega topa, da ga ne bi doletela enaka usoda. Uničeno cev so zamenjali z rezervno cevjo iz Hermannove utrdbe. 10. septembra 1915 so topa preselili v ravnokar dokončano kaverno. Datumi se pri tej zgodbi ne ujemajo, saj imamo fotografije topov v betonskih kazematah Baterije Hum, datirane s 13. aprilom 1916.
Simić trdi, da se je zgodba z italijanskim zadetkom v resnici zgodila v Bateriji Kal, medtem ko naj bi topu v Bateriji Hum med bitko za Ravelnik 17. septembra 1915 zaradi prehitrega streljanja razneslo cev. Zamenjali so jo z rezervno cevjo iz Hermannove utrdbe. Topa naj bi po njegovem v kavernirane položaje prenesli šele enkrat med aprilom 1916 in majem 1917, po tem ko so številni italijanski zadetki poškodovali topniška položaja, opazovalnico in skladišče streliva.
Baterijo Hum so Avstrijci opustili. Pri tem so izpulili jeklene traverze, ki so podpirale strop, saj so jih potrebovali drugje. Od položajev je tako do danes ostalo bore malo, zato nisem imel prav veliko za fotografirati. Kavernirana topa sta sodelovala v vseh bojih v Bovški kotlini kljub številnim italijanskim poskusom, da bi ju utišali. Po preboju soške fronte oktobra 1917 so ju Avstrijci razstavili in pretopili.
Blizu trdnjavskih topov je bila nameščena tudi baterija šestih poljskih topov M. 5/8 kalibra 8 cm. Domet njihovih eksplozivnih granat je znašal 7.200 metrov, šrapnelskih pa 6.400. O usodi teh topov ne vemo veliko, le da jih maja 1917 na Humu ni bilo več.
Не разбирам латински, пишете на словенски
Comments are closed.