Spoznali smo že Fort Hensel in Fort Hermann, dve v nizu utrdb, s katerimi je želela Avstro-Ogrska na prelomu iz 19. v 20. stoletje obvarovati svoje meje pred grozečo italijansko nevarnostjo. Enako so počeli na nasprotni strani. Italijanski generalštab se je zavedal ranljivosti italijanske. Avstro-ogrska vojska bi lahko vdrla v odprto in nezavarovano Beneško ravnino in od tam prodrla v Padsko nižino. Hkrati bi bil v primeru italijanskega sunka v smeri Soče severni bok napada ranljiv za avstro-ogrski protinapad iz smeri Koroške. Italijani so zato zgradili v območju Tilmenta (Tagliamento) niz utrdb. Eno od njih so leta 1904 postavili na gori Monte Festa, ki se vzpenja nad sotočjem Tilmenta in Bele (Fella). Zapirala je izhod iz dolin Bele in Tilmenta v Beneško ravnino. Gre za dvodelno utrdbo, ki jo tvorita dva fizično ločena objekta – kazematna topniška utrdba in odprta topniška baterija.
Vzpon pričnemo v kraju Interneppo. Večji del hodimo po vojaški cesti, ki je služila za dostop k utrdbi. Cesta nas pripelje na sedlo med Monte Festa in Monte Simeone, kjer samevajo ruševine kasarn. Po nekaj minutah na eni od serpentin dosežemo vhode v kaverne. V njih so Italijani iz opek zgradili skladišča za topovsko strelivo in jih pokrili z vodotesno streho. Zaradi iskrenja, ki bi ga lahko povzročili okovani čevlji vojakov, so bila tla pokrita z deskami. Pot se tu cepi na dva dela. Najprej se podamo skozi eno od omenjenih kavern, ki je pravzaprav predor, ki vodi do kazematne utrdbe. V razširitvi predora se nahajata dve dvigali. Z enim so iz nižje ležečega skladišča dvigovali granate v predor, od tam pa so jih po drugem poševnem dvigalu poslali v višje ležečo utrdbo. Tu sta stala tudi agregata, ki sta poganjala dvigali.
Pot skozi predor nas hitro pripelje do vhoda v kazematno utrdbo. Po celotni širini stavbe poteka glavni hodnik, iz katerega vodijo proti zadnji strani vhodi v dvonadstropne prostore za moštvo. Ker se je strop podrl, vanje ne moremo. Proti prednji strani pa stopnice vodijo v štiri jaške, kjer so nekoč stale vrtljive jeklene kupole s 149-mm topovi. Med vhodi v kupole so v stenah niše za priročno zalogo streliva. Sicer pa se v tem hodniku konča prej omenjeno poševno dvigalo. Stopnice nas iz hodnika povedejo na streho utrdbe, od koder se nam odpre čudovit razgled na dolino Bele in Tilmenta in na Tolmeč. Na strehi so ohranjeni krožni položaji za štiri 75-milimetrske protiletalske topove.
Če se vrnemo skozi predor do razcepišča poti in nadaljujemo po cesti, prispemo po nekaj ovinkih do odprte topniške baterije, ki jo tvorijo tri etaže. V spodnji etaži je manjša kaverna, ob kateri stoji dvojno dvigalo za topovsko strelivo, ki ga je nekoč poganjala elektrika. Granate so z dvigalom dvignili do srednje etaže, od tam pa s štirimi dvigali na ročni pogon do zgornje etaže, kjer so bili štirje odprti betonski položaji za 149-mm topove.
Utrdba je v boj vstopila po preboju pri Kobaridu. 30. oktobra 1917 ob 11:00 je odprla ogenj na prodirajoče avstro-ogrske enote. Posadka 5 častnikov in 179 mož je vse do 6. novembra krila umik italijanske vojske, ki se je umikala čez Tilment. Ta dan je patrulja iz 94. avstro-ogrske divizije prispela do utrdbe in posadko pozvala k vdaji, ki jo je poveljnik stotnik Riccardo Noel Winderling zavrnil. Ker pa se je zavedal, da ob pomanjkanju ustreznih pehotnih položajev utrdba ni branljiva, je ukazal razstreliti topove, v utrdbi pustil 100 mož kot zaščitnico, s preostankom pa se je umaknil. Večino posadke kljub temu v dolini pri jezeru Cavazzo zajeli Nemci. Winderling se jim je s šestimi možmi izmuznil, a je padel v ujetništvo dober mesec kasneje.
Vir:
* Ulrike Weiss, Peter Weiss: Die permanenten italienischen Befestigungen der Zonen Carnia; Friaul Nord und Friaul Süd 1866-1911, Vehling Verlag, Graz 2019
Odličen opis in slikovni material, kot bi bil tam s teboj.
Odlicno, v veselje pogledat tak post. Si pravi zanesenjak
3 comments
Spoznali smo že Fort Hensel in Fort Hermann, dve v nizu utrdb, s katerimi je želela Avstro-Ogrska na prelomu iz 19. v 20. stoletje obvarovati svoje meje pred grozečo italijansko nevarnostjo. Enako so počeli na nasprotni strani. Italijanski generalštab se je zavedal ranljivosti italijanske. Avstro-ogrska vojska bi lahko vdrla v odprto in nezavarovano Beneško ravnino in od tam prodrla v Padsko nižino. Hkrati bi bil v primeru italijanskega sunka v smeri Soče severni bok napada ranljiv za avstro-ogrski protinapad iz smeri Koroške. Italijani so zato zgradili v območju Tilmenta (Tagliamento) niz utrdb. Eno od njih so leta 1904 postavili na gori Monte Festa, ki se vzpenja nad sotočjem Tilmenta in Bele (Fella). Zapirala je izhod iz dolin Bele in Tilmenta v Beneško ravnino. Gre za dvodelno utrdbo, ki jo tvorita dva fizično ločena objekta – kazematna topniška utrdba in odprta topniška baterija.
Vzpon pričnemo v kraju Interneppo. Večji del hodimo po vojaški cesti, ki je služila za dostop k utrdbi. Cesta nas pripelje na sedlo med Monte Festa in Monte Simeone, kjer samevajo ruševine kasarn. Po nekaj minutah na eni od serpentin dosežemo vhode v kaverne. V njih so Italijani iz opek zgradili skladišča za topovsko strelivo in jih pokrili z vodotesno streho. Zaradi iskrenja, ki bi ga lahko povzročili okovani čevlji vojakov, so bila tla pokrita z deskami. Pot se tu cepi na dva dela. Najprej se podamo skozi eno od omenjenih kavern, ki je pravzaprav predor, ki vodi do kazematne utrdbe. V razširitvi predora se nahajata dve dvigali. Z enim so iz nižje ležečega skladišča dvigovali granate v predor, od tam pa so jih po drugem poševnem dvigalu poslali v višje ležečo utrdbo. Tu sta stala tudi agregata, ki sta poganjala dvigali.
Pot skozi predor nas hitro pripelje do vhoda v kazematno utrdbo. Po celotni širini stavbe poteka glavni hodnik, iz katerega vodijo proti zadnji strani vhodi v dvonadstropne prostore za moštvo. Ker se je strop podrl, vanje ne moremo. Proti prednji strani pa stopnice vodijo v štiri jaške, kjer so nekoč stale vrtljive jeklene kupole s 149-mm topovi. Med vhodi v kupole so v stenah niše za priročno zalogo streliva. Sicer pa se v tem hodniku konča prej omenjeno poševno dvigalo. Stopnice nas iz hodnika povedejo na streho utrdbe, od koder se nam odpre čudovit razgled na dolino Bele in Tilmenta in na Tolmeč. Na strehi so ohranjeni krožni položaji za štiri 75-milimetrske protiletalske topove.
Če se vrnemo skozi predor do razcepišča poti in nadaljujemo po cesti, prispemo po nekaj ovinkih do odprte topniške baterije, ki jo tvorijo tri etaže. V spodnji etaži je manjša kaverna, ob kateri stoji dvojno dvigalo za topovsko strelivo, ki ga je nekoč poganjala elektrika. Granate so z dvigalom dvignili do srednje etaže, od tam pa s štirimi dvigali na ročni pogon do zgornje etaže, kjer so bili štirje odprti betonski položaji za 149-mm topove.
Utrdba je v boj vstopila po preboju pri Kobaridu. 30. oktobra 1917 ob 11:00 je odprla ogenj na prodirajoče avstro-ogrske enote. Posadka 5 častnikov in 179 mož je vse do 6. novembra krila umik italijanske vojske, ki se je umikala čez Tilment. Ta dan je patrulja iz 94. avstro-ogrske divizije prispela do utrdbe in posadko pozvala k vdaji, ki jo je poveljnik stotnik Riccardo Noel Winderling zavrnil. Ker pa se je zavedal, da ob pomanjkanju ustreznih pehotnih položajev utrdba ni branljiva, je ukazal razstreliti topove, v utrdbi pustil 100 mož kot zaščitnico, s preostankom pa se je umaknil. Večino posadke kljub temu v dolini pri jezeru Cavazzo zajeli Nemci. Winderling se jim je s šestimi možmi izmuznil, a je padel v ujetništvo dober mesec kasneje.
Vir:
* Ulrike Weiss, Peter Weiss: Die permanenten italienischen Befestigungen der Zonen Carnia; Friaul Nord und Friaul Süd 1866-1911, Vehling Verlag, Graz 2019
Odličen opis in slikovni material, kot bi bil tam s teboj.
Odlicno, v veselje pogledat tak post. Si pravi zanesenjak
Comments are closed.