(PISMO BRALCA) Kam bezljaš, Evropa (in z njo Slovenija)?

Korenito spremenjene razmere v svetu dobesedno zahtevajo hiter odziv, tako Evrope kot Slovenije. Časa zmanjkuje! Velesile, kot so ZDA, Kitajska, Rusija in še katera, so znotraj enotne in imajo navzven jasno oblikovane cilje, Evropa pa še vedno zmedeno bezlja med vojno in mirom. To, kar počnejo evropski politiki, ni napredovanje, pač pa capljanje na mestu ali še bolj točno – nazadovanje. Razen paničnega oboroževanja še vedno “stojimo in gledamo”. Naše upanje v spremembe ne zadostuje, ker ga morata spremljati oba otroka upanja – to je jeza zaradi krivic in pogum za njihovo odpravo. Lep primer je bil pogumen nastop naše predsednice v evropskem parlamentu, ko je morijo v Gazi upravičeno imenovala genocid. Poslance pa je pogumno nagovorila tudi v slovenščini – uradnem jeziku države Slovenije – čemur se mnogi naši politiki še vedno izogibajo.

V Evropi lahko dejavnike, ki vplivajo na spremembe oziroma bodočnost, delimo na trde in mehke. Trdi so predvsem vsi tisti, ki jih lahko merimo po obsegu ali kakovosti (na primer finance, gospodarstvo, okolje, obramba), mehki pa tisti, ki zajemajo ljudi oziroma državljane Evrope (jezik s kulturo, šolstvo, vrednote in povezanost). Prav zadnji dve značilnosti, to so vrednote in povezanost (kohezivnost), pa sta premalo obravnavani. Vemo, da se odločitev za vojno ali mir najprej oblikuje v glavah. Zato so prav ljudje najšibkejši člen, to dokazuje vse več vojn po svetu, razpad in krvava vojna v Jugoslaviji, vojna v Ukrajini, vojna v Palestini, porast nacionalizmov, porast fašizma itd. Ti dve značilnosti, torej vrednote in povezanost, zahtevata mnogo bolj temeljito obravnavo v svetu, v Evropi in tudi v Sloveniji.

Za začetek povejmo, da v Evropi manjka, poleg nacionalnih, še evropska identiteta. Obravnavati bi morali predvsem kulturno-jezikovno področje ter področje šolstva. Prav tako manjka rešitev nasprotja med ohranitvijo različnih jezikov in kultur na eni strani ter možnostjo enakopravnega sporazumevanja in sodelovanja državljanov Evrope na drugi strani. Na področju enakopravnega sporazumevanja se bo Evropa morala odločiti med nespremenjenim stanjem, kar danes pomeni uporabo kolonialne angleščine in jutri kitajščine, ali iskanjem drugačne neodvisne rešitve. Lahko na primer upošteva priporočilo, predstavljeno leta 2022 v evropskem parlamentu: v šolah najprej pouk mednarodnega jezika in nato nacionalnih jezikov. Kot zanimivost povejmo, da ima sedaj 27 držav EU v šolah tudi 27 različnih sistemov pouka tujih jezikov. Enotna je le kolonialna nadvlada angleščine – skoraj 90-odstotna. Vprašanja evropske identitete, vrednot in povezanosti zahtevajo poglobljeno obravnavo ter državnike z vizijo, ne pa današnje zmedene in neodločne politike.

Če pogledamo Slovenijo, je ta notranjepolitično ohromljena, idejno razklana in v Evropi kot taka opravilno nesposobna. Tisti del politikov, ki zlorablja in spreminja zgodovino druge svetovne vojne, hujska ljudi proti državnim ustanovam, ustrahuje z državljansko vojno, spodbuja maščevalnost in podpira tuje avtoritarne ter genocidne politike, koplje grob državi Sloveniji. Če bo Evropa nazadovala (zunanje in notranje), čaka Slovenijo, ki je notranje razklana in oslabljena, znan zemljevid iz leta 1941. In če pogledamo še slovenske razmere na kulturno-jezikovnem ter šolskem področju, je stanje vse slabše. Na področju razumevanja kulture to med drugim potrjuje tudi zadnji referendum. Na področju jezikovne politike je bila v predzadnjem nacionalnem programu jezikovne politike RS navedena potreba za razmislek o vlogi mednarodnega jezika esperanta v Evropi in v našem sistemu pouka tujih jezikov. Te navedbe sedaj ni več, v šolskem sistemu pa že od prvega razreda prisilno uvajamo angleščino skupaj s slovenščino.

Skratka, tako za Evropo kot za Slovenijo so odprte vse tri možnosti, to je brez sprememb, nazadovanje ali napredovanje. Mehke oblike dejavnikov – predvsem človeški vidiki – bodo bolj odločilne in zahtevne kot pa trdi (tehnični) dejavniki. Čas je, da Evropa in evropski politiki namesto za oboroževanje namenijo več časa in denarja za oblikovanje skupnih vrednot in povezovanje.

Pravijo, da upanje vedno ostane, vendar v teh spremenjenih mednarodnih razmerah to niti približno ni več dovolj za korenite spremembe. Potrebna sta namreč še oba otroka upanja, to sta jeza in pogum! Torej?

Janez Zadravec Klugler, Maribor