Danes sem opazil tole novico na naslovnici enega največjih novičarskih portalov v državi.
Pod naslovom “Superge podaril v dobrodelne namene, te končale v trgovini v BiH” je sestavek, ki nekritično in površinsko opisuje vsebino priljubljenega videa z družbenega omrežja Tik Tok. A preden se lotimo branja, nas mediji prijazno obvesti, da je predviden čas branja le eno minuto. Kdor si vzame to minuto, ima po branju občutek, da je v članek vložil več truda kot avtor sam. Mimogrede, je kdo opazil, da so s 24ur.com umaknili informacijo o uporabti generativne umetne inteligence pri pripravi vsebine.
Sam video je takozvani “rage bait” – podarili smo obuvala, a ta so končala v neki bosanski trgovini, kjer se prodajajo za dobiček. Čigav dobiček? Vsak gledalec si zagotovo pričara njemu všečno podobo grabežljivega tujca, ki kuje dobičke na dobroti vrlih Nemcev. Vprašanje ni, ali gre za spodbujanje ksenofobije – ta zaključek je skoraj neizbežen.
Tik toker svoj video zaključi pod drevesom v Bosni, kjer se sprašuje:
”…kako je mogoče, da v Nemčiji mečemo čevlje v zabojnik za donacije Rdečega križa, zdaj pa jih prodajajo skoraj 800 kilometrov stran, ne da bi zaposleni v opisu ali kjerkoli drugje omenili donacijo Rdečemu križu. Rdeči križ smo že zaprosili za izjavo. Zaenkrat še nismo prejeli odgovora.”
In pri 24ur se ni nihče vprašal, ali je vse to res? Ali res išče te odgovore? Je njegova radovednost tako žareča, da se je odpravil na 800 kilometrov dolgo potovanje v severno Bosno, ker drugače ni našel odgovora? Nekdo z manjšim proračunom bi enostavno obiskal [spletno stran nemškega rdečega križa](https://www.drk.de/spenden/spenderservice/spendentransparenz-spenderservice/kleidersammlung/), kjer je podrobno napisano, kako ravnajo s prejetimi oblačili.
Nemški rdeči križ na leto prejme okoli 80.000 ton oblačil. Od teh jih polovica ni primerna za nadaljnjo prodajo. Od preostanka podarijo 4 – 5 tisoč ton neposredno ljudem, ki oblačila potrebujejo. Preostanek oblačil prodajo. Z zbranimi sredstvi nato financirajo poslanstvo organizacije. Če bi naš Tik Toker res želel odgovorov na svoje vprašanje, bi zadoščalo nekaj klikov po spletni strani. Toda s tem bi potešil le svojo radovednost – ne pa tudi sle po pozornosti in viralnosti.
Stopimo korak nazaj in pomislimo, kaj se je najverjetneje zgodilo s temi supergami. Kot večina zbranih oblačil so skoraj zagotovo končale pri pogodbenem partnerju Rdečega križa, ki jih je poslal v reciklažo. Od tam so jih naložili na tovornjak, ki je peljal naravnost proti Bosni. Čeprav tiktoker v videu omeni tudi Slovenijo, posnetek zaslona kaže, da je lokacija na gorenjski avtocesti, kar podpira tezo, da se obuvala pri nas sploh niso ustavila. Kot kaže tudi zavržena oblačila Nemcev Slovenijo vidijo le kot tranzitno deželo, na njihovi poti proti soncu.
Razen morda prvega kupca, ki ima z rdečim križenm verjetno pogodbeno razmerje, nihče v prodajni verigi ni mogel vedeti, od kod superge sploh izvirajo. Prav tako Rdeči križ ne odgovarja več za oblačilo, ko je bilo to prodano ali predano v predelavo. Ne pozabimo – Rdeči križ zavrže polovico prejetih oblačil in proda kar 90 % preostanka.
In kako so vsebino članka in medija sprejeli slovenski bralci? Vsebine nihče ne razume kot nacionalistične ali zlonamerne provokacije. Nasprotno, vsebina razumejo kot koristno novinarsko delo, ki razkriva sistemsko dvoličnost takozvanih dobrodelnih organizacij. Uporabniki, ki so angažirali z vsebino, so v njej videli potrditev njihovega skepticizma do globalnih organizacij. Povedano drugače, namen je bil dosežen.
To je seveda samo moj osebni komentar in analiza vpliva članka na javnost
Če daš, ne rabiš več in nimaš se kaj vtikat, kam je šlo ali če kdo to proda. Če hočeš imet kontrolo, kaj se tvojimi stvarmi dogaja, jih ne dajaj naprej.
One man’s trash is anothers treasure.
Nikjer ne piše, da moreš bit udeležen v dobičku. Če se pa nekomu za vsakih 5eur da jajcat na FB marketplace, pa be my guest,meni se ne..
Mislim, da ta praksa ni nič novega oziroma vsaj meni je bila znana. Enako je z Humana zabojniki, ki jih imamo po državi. Nekaj se podari dobrodelno lokalno, kar presega skladiščne kapacitete lokalno, gre v druge države, nekaj pa tudi proda v trgovine z rabljeno robo, ta denar se pa potem porabi za druge programe.
Se mi ne zdi sporno.
100 % reciklaža
OP, novinarstvo ze zdavnaj ni vec kar je bilo. Malo kaj se preverja, vazno je samo kaj bo prineslo klike. V taksne ali drugacne namene.
Sem mislil, da je splošno znano, da 95% teh oblek prodajajo naprej na kilogram.
V podjetju jih kupujemo razrezane. Cunje.
Spominja me na en primer od bivše sošolke. Na neki točki, ko je bilo jasno, da ne bo več otrok, sta se starša odločila, da bosta darovala vozičke in razne otroške knjige Rdečemu križu, kao za revne družine v stiski.
Robo sta našla na Bolhi en tedn kasnej. Od takrat sm to slišal dam v dobrodelne namene sam še stvari, ki bi jih dejansko vrgel stran ali pa oblačila, ki so bila samo še za delo na vrtu
8 comments
Danes sem opazil tole novico na naslovnici enega največjih novičarskih portalov v državi.
Pod naslovom “Superge podaril v dobrodelne namene, te končale v trgovini v BiH” je sestavek, ki nekritično in površinsko opisuje vsebino priljubljenega videa z družbenega omrežja Tik Tok. A preden se lotimo branja, nas mediji prijazno obvesti, da je predviden čas branja le eno minuto. Kdor si vzame to minuto, ima po branju občutek, da je v članek vložil več truda kot avtor sam. Mimogrede, je kdo opazil, da so s 24ur.com umaknili informacijo o uporabti generativne umetne inteligence pri pripravi vsebine.
Sam video je takozvani “rage bait” – podarili smo obuvala, a ta so končala v neki bosanski trgovini, kjer se prodajajo za dobiček. Čigav dobiček? Vsak gledalec si zagotovo pričara njemu všečno podobo grabežljivega tujca, ki kuje dobičke na dobroti vrlih Nemcev. Vprašanje ni, ali gre za spodbujanje ksenofobije – ta zaključek je skoraj neizbežen.
Tik toker svoj video zaključi pod drevesom v Bosni, kjer se sprašuje:
”…kako je mogoče, da v Nemčiji mečemo čevlje v zabojnik za donacije Rdečega križa, zdaj pa jih prodajajo skoraj 800 kilometrov stran, ne da bi zaposleni v opisu ali kjerkoli drugje omenili donacijo Rdečemu križu. Rdeči križ smo že zaprosili za izjavo. Zaenkrat še nismo prejeli odgovora.”
In pri 24ur se ni nihče vprašal, ali je vse to res? Ali res išče te odgovore? Je njegova radovednost tako žareča, da se je odpravil na 800 kilometrov dolgo potovanje v severno Bosno, ker drugače ni našel odgovora? Nekdo z manjšim proračunom bi enostavno obiskal [spletno stran nemškega rdečega križa](https://www.drk.de/spenden/spenderservice/spendentransparenz-spenderservice/kleidersammlung/), kjer je podrobno napisano, kako ravnajo s prejetimi oblačili.
Nemški rdeči križ na leto prejme okoli 80.000 ton oblačil. Od teh jih polovica ni primerna za nadaljnjo prodajo. Od preostanka podarijo 4 – 5 tisoč ton neposredno ljudem, ki oblačila potrebujejo. Preostanek oblačil prodajo. Z zbranimi sredstvi nato financirajo poslanstvo organizacije. Če bi naš Tik Toker res želel odgovorov na svoje vprašanje, bi zadoščalo nekaj klikov po spletni strani. Toda s tem bi potešil le svojo radovednost – ne pa tudi sle po pozornosti in viralnosti.
Stopimo korak nazaj in pomislimo, kaj se je najverjetneje zgodilo s temi supergami. Kot večina zbranih oblačil so skoraj zagotovo končale pri pogodbenem partnerju Rdečega križa, ki jih je poslal v reciklažo. Od tam so jih naložili na tovornjak, ki je peljal naravnost proti Bosni. Čeprav tiktoker v videu omeni tudi Slovenijo, posnetek zaslona kaže, da je lokacija na gorenjski avtocesti, kar podpira tezo, da se obuvala pri nas sploh niso ustavila. Kot kaže tudi zavržena oblačila Nemcev Slovenijo vidijo le kot tranzitno deželo, na njihovi poti proti soncu.
Razen morda prvega kupca, ki ima z rdečim križenm verjetno pogodbeno razmerje, nihče v prodajni verigi ni mogel vedeti, od kod superge sploh izvirajo. Prav tako Rdeči križ ne odgovarja več za oblačilo, ko je bilo to prodano ali predano v predelavo. Ne pozabimo – Rdeči križ zavrže polovico prejetih oblačil in proda kar 90 % preostanka.
In kako so vsebino članka in medija sprejeli slovenski bralci? Vsebine nihče ne razume kot nacionalistične ali zlonamerne provokacije. Nasprotno, vsebina razumejo kot koristno novinarsko delo, ki razkriva sistemsko dvoličnost takozvanih dobrodelnih organizacij. Uporabniki, ki so angažirali z vsebino, so v njej videli potrditev njihovega skepticizma do globalnih organizacij. Povedano drugače, namen je bil dosežen.
To je seveda samo moj osebni komentar in analiza vpliva članka na javnost
Če daš, ne rabiš več in nimaš se kaj vtikat, kam je šlo ali če kdo to proda. Če hočeš imet kontrolo, kaj se tvojimi stvarmi dogaja, jih ne dajaj naprej.
One man’s trash is anothers treasure.
Nikjer ne piše, da moreš bit udeležen v dobičku. Če se pa nekomu za vsakih 5eur da jajcat na FB marketplace, pa be my guest,meni se ne..
Mislim, da ta praksa ni nič novega oziroma vsaj meni je bila znana. Enako je z Humana zabojniki, ki jih imamo po državi. Nekaj se podari dobrodelno lokalno, kar presega skladiščne kapacitete lokalno, gre v druge države, nekaj pa tudi proda v trgovine z rabljeno robo, ta denar se pa potem porabi za druge programe.
Se mi ne zdi sporno.
100 % reciklaža
OP, novinarstvo ze zdavnaj ni vec kar je bilo. Malo kaj se preverja, vazno je samo kaj bo prineslo klike. V taksne ali drugacne namene.
Sem mislil, da je splošno znano, da 95% teh oblek prodajajo naprej na kilogram.
V podjetju jih kupujemo razrezane. Cunje.
Spominja me na en primer od bivše sošolke. Na neki točki, ko je bilo jasno, da ne bo več otrok, sta se starša odločila, da bosta darovala vozičke in razne otroške knjige Rdečemu križu, kao za revne družine v stiski.
Robo sta našla na Bolhi en tedn kasnej. Od takrat sm to slišal dam v dobrodelne namene sam še stvari, ki bi jih dejansko vrgel stran ali pa oblačila, ki so bila samo še za delo na vrtu
“Super Patrik podari” pa to.
Comments are closed.