Piše: Gašper Blažič

Ali Slovenija ob 34. obletnici osamosvojitve in državnosti lahko sploh še razmišlja o »zgodbi o uspehu«? 35 let po prvih demokratičnih volitvah se zdi, kot da se sramujemo sprememb, ki smo jih dosegli v času slovenske pomladi.

Toda nekaj je vendarle res: botri iz ozadja vsaj za zdaj še stavijo na Roberta Goloba, s čimer so na neki način pozitivno reagirali na kritiko Žige Turka na predstavitvi zbornika »Soglasje za zgodovinski trenutek«, ko je opozoril na to, da so se »novi obrazi«, brž ko so postali »stari«, izognili odgovornosti, saj so botri v akcijo spet poslali nove in nove. In morda bomo spet ponavljali lekcijo iz leta 2004, ko so Anton Rop, Gregor Golobič in drugi tudi na brutalen način branili svoje vladanje, medtem ko je Slavoj Žižek malo pred volitvami sporočil, da mu tri minute dobrega filma pomenijo več kot usoda Slovenije.

Golob obdržal Kučanovo podporo

Da je Robert Golob vsaj začasno zmagal v bitki proti tekmecem iz nabora »novih obrazov«, se je pokazalo prejšnji teden v sredo, 18. junija. Bil je namreč gost večera na Škrabčevi domačiji v Hrovači pri Ribnici. Drzno dejanje, kajti to se je zgodilo le malo po tistem, ko je trojica Romov fizično napadla tamkajšnjega župana Sama Pogorelca in so se močno okrepile kritike lokalnega prebivalstva na račun vlade, ker očitno igra vlogo papirnatega leva in ustvarja videz varnosti, ki je v resnici ni. Nič novega, to se je zgodilo že v primeru nezakonitih migrantov. Pristojni minister Boštjan Poklukar, po pričevanju nekaterih nekdanji kuhar v JLA, pa je v ministrsko vlogo stopil drugič po tistem, ko je Golob čez ramo vrgel Tatjano Bobnar, ki prihaja iz kroga blizu Milanu Kučanu, zato jo je predsednica republike Nataša Pirc Musar vzela v svoj kabinet. Takrat se je zdelo, da so odnosi med Kučanom in Golobom močno načeti in da bi lahko prišlo do predčasnih volitev. A se to ni zgodilo. Vladimir Prebilič si je tako po lanski izvolitvi za evroposlanca že obetal, da bo naslednji »mesija«, in celo izrazil prepričanje, da čaka na Kučanovo »zeleno luč«. Vendar za zdaj bolj kaže, da bo njegova usoda podobna vlogi Igorja Šoltesa, vnuka Edvarda Kardelja, ki je s pomočjo stranke Verjamem prišel do stolčka v evropskem parlamentu, nazadnje pa doživel debakel kot državni sekretar na ministrstvu za pravosodje, pa še s te funkcije ga je Golobova vlada razrešila.

Je glavno vlogo odigral Janković?

Vse to pa še ni dokaz, da bodo botri stavili na Goloba na prihodnjih volitvah. Obstajajo pa indici, da bo Golob obdržal podporo predvsem po zaslugi Zorana Jankovića, za katerega sedaj že vsi vedo, da je pravi šef Golobove koalicije. Širijo se celo namigi, da je Janković okrepil svojo vlogo in celo nadigral Kučana. V akcijo se je vključil tudi Janez Škrabec, nekdaj vidni obraz Kučanovega Foruma 21, ki je Goloba zvabil in njegov nastop celo opremil z osladnim zapisom, ki so ga že pred dogodkom poslali medijem. »Lepo ga je poslušati. Njegov zaščitni znak, ki razveseljuje vsesplošni komentariat, je primorski »g«, sumljivo podoben »h«-ju. Prinesel ga je iz rodne Goriške, kjer je v mladosti s kajakom krotil soške brzice. /…/ Mudilo se mu je že v osnovni šoli, kjer je preskočil četrti razred, kot sedemindvajsetletni doktor elektrotehnike pa je s Fullbrightovo štipendijo opravil specializacijo v ZDA. Naravnost meteorsko se je dvignil tudi do mandata, ki mu ga je prinesla rekordna volilna zmaga Gibanja Svoboda. V premiersko pisarno je sedel v trenutku razpada evropske oskrbe z energijo kot vrhunski menedžer s poldrugim desetletjem izkušenj na mestu predsednika uprave GEN-I. Njegov temperamentni nastop je napovedal dinamičnega človeka dejanj. V tem učinkovitem slogu je potem odvodil največjo preizkušnjo ob poplavah poleti 2023, se spopadel z draginjo in energetsko krizo. Vztrajnost in diplomatske veščine si je privzgojil že prej kot vodja slovenske pogajalske skupine na področju energetike ob pridruževanju EU. Leta v vladni ekipi so dodala svetovljansko premiersko držo in skrajšala frizuro. Njegov razlog za udeležbo v politiki pa ostaja enak kot takrat, ko je bil občinski svetnik v Novi Gorici: ‘Če živiš v skupnosti, se ne moreš obnašati, kot da te ne zanima, kaj se dogaja zunaj meja tvojega doma. Moraš prispevati k skupnemu dobremu, če ne zaradi sebe samega, pa v dobro svojih otrok.’«

Škrabec kot Kučanov glasnik

Ob tem so seveda pozabili povedati, da v Sloveniji kljub vrhunskemu menedžerju plačujemo eno najvišjih cen elektrike v Evropi, da smo imeli po nastopu Golobovega mandata eno najvišjih inflacij in da država niti v dveh letih po poplavah ni zgradila praktično še niti ene hiše tistim, ki so jim poplave odnesle domove. Škrabčevo podjetje Riko je v preteklosti sodelovalo pri več državnih projektih, zlasti na področju energetske učinkovitosti, obnovljivih virov energije in infrastrukture, s čimer se že samo po sebi postavlja vprašanje nasprotja interesov. Pogovor z Golobom je vodil Marjan Dora iz IDEA TV, predvajan naj bi bil tudi v njegovi oddaji. Gre za dolgoletnega dopisnika RTV Slovenija iz Murske Sobote in nekdanjega dolgoletnega urednika Murskega vala. Pred skoraj desetimi leti je Dora na Murskem valu gostil Janeza Škrabca, ki je takrat izrekel pomenljive besede: »Če bi Kučan imel stranko, bi jo volil. Zdaj sem volil Ljudmilo Novak, ki je kandidirala v Ribnici, in program njene stranke.« To je bilo decembra 2015, teden dni po Škrabcu je bil gost v oddaji še Milan Kučan. Očitno je z gostovanjem Goloba na Škrabčevi domačiji Kučan privolil, da gre Golob na volitve s podporo botrov, ob tem pa naj bi računal na okrepljeno Levico, ki se je združila z Vesno (stranko, na listi katere je na evropskih volitvah kandidiral Prebilič, ki pa ni želel postati član stranke) in morda tudi na podporo t. i. tretjega bloka, kjer se napoveduje »poroka« med Logarjevimi Demokrati in stranko Konkretno (nekdanja SMC).

Hribarjevo prikrajanje osamosvojitve

Skrb pa vzbuja predvsem dejstvo, da se vse skupaj vleče že predolgo in da tako stanje spravlja mnoge državljane v obup. Gre za psihološko igro tranzicijske levice, da bi uspavala volivce pomladne strani. Zato skuša preko dominantnih medijev črniti t. i. osamosvojiteljske zasluge, kar naj bi bil le spomin na stare čase in neke vrste »opij za ljudstvo«, če uporabimo znane besede Karla Marxa. In ni presenečenje, da skuša tranzicijska levica tudi to, kar je še ostalo od osamosvojitve, ali prikrojiti v skladu s svojimi interesi ali pa enostavno priskutiti ljudem. Tudi iz tega razloga so denimo nedavno znova poslali v akcijo zakonca Hribar, Tineta in Spomenko. Zanimivo je predvsem, ker skuša Hribar za nazaj svojo zgodbo o tem, kako je prihajalo do osamosvojitvenih korakov, nekako prikrojiti. »Tine Hribar že desetletja laže o svoji vlogi pri osamosvojitvi. Večkrat sem ga že demantiral, zlasti glede Poljč in plebiscita. Posebnost njegovega laganja je, da se o isti zadevi vedno znova zlaže – ampak vsakič drugače,« je bil v odzivu za intervju v Nedelu kritičen Jambrek. Tako je glede dogajanja v Poljčah novembra 1990, kjer je bila sprejeta odločitev o plebiscitu, Jambrek močno »spucal« Hribarjevo različico, ko zatrjuje, da je za plebiscit pred posvetovanjem prepričal Bučarja in Janšo. »Sam menim, da je bil Hribarjev namen tik pred zdajci preprečiti predlog za plebiscit.« Nič novega, kajti že leta 2007, ko je Rosvita Pesek predstavila svojo knjigo Osamosvojitev Slovenije, so tudi nekateri drugi akterji oponirali Hribarjevim trditvam glede ustave, plebiscita in drugih pomembnih dejanj. Podobno kot Jambrek tudi Hribar v tistem času ni imel formalne politične vloge, a očitno je, da se leta 2004 ni povsem po naključju pridružil Zboru za republiko, katerega prvi predsednik je bil Peter Jambrek.

Obeta se t. i. reset

Glavno sporočilo vsega pa je, da osamosvojitev še ni stvar preteklosti in njena vrednost še zdaleč ni izčrpan epohalen dogodek. Še vedno namreč predstavlja izhodišče in smer Slovenije. Tudi zaradi dejstva, ker narod ni prevzel polne vloge suverena v svoji državi, kot je to nakazala majniška deklaracija iz leta 1989 s temeljno zahtevo (»suverena država slovenskega naroda«). Zato bi lahko izid novih prispevkov za nacionalni program sočasno z različico nove majniške deklaracije, ki jo je nedavno predstavil Vili Kovačič, pomenil nov in pomemben začetek za »resetiranje« slovenske države.