Foto: TV Slovenija/posnetek zaslona
Z ministrico za evropske in zunanje zadeve Tanjo Fajon se je pogovarjal voditelj Odmevov Igor E. Bergant.
Slovenska vlada je danes prepovedala uvoz blaga, ki izvira iz nezakonitih naselbin na okupiranem palestinskem ozemlju. Tudi sami ste dejali, da je to simboličen ukrep, ampak ima izjemno težo. Ampak Slovenija je s teh ozemelj v zadnjih treh letih uvozila za dva tisoč evrov blaga. To so uradni podatki gospodarskega ministrstva. Je to res tako pogumna akcija? Je v tem sploh kaj simbolike?
To je izjemno pogumna akcija, ker kot prva država nastavljamo ogledalo vsem našim kolegom v Evropski uniji. Mi smo v Evropski uniji ves čas zagovarjali zaostrovanje sankcij zoper izraelsko vlado. Pozivamo in ustvarjamo pritisk na izraelsko vlado, da se mora vojna v Gazi končati. Smo država, ki je zavezana k spoštovanju mednarodnega humanitarnega prava.
Ali lahko to presune izraelsko vlado?
Mogoče lahko presune Evropsko komisijo oziroma institucije in druge države, da bi izkoristile pravne podlage. Trgovinska politika je del politike Evropske unije in je izjemno težko uvesti tak nacionalni omejevalni usmerjeni ukrep. Tu smo izhajali iz pravnega svetovalnega mnenja Meddržavnega sodišča, ki je državam zelo jasno naložilo, naj ne trgujejo z nezakonitimi naselbinami. Če kot država, ki je zavezana sodiščem, to spoštujemo, mogoče orjemo ledino. Mogoče nam ne bo uspelo, ko se bo zapletlo z institucijami. Ampak vseeno je prav, da naredimo ta pritisk in pozovemo še enkrat izraelsko vlado: ‘Dovolj je.’
Zagotovo je za trpeče ljudi v Gazi pomembnejša napoved četrtega paketa pomoči v obliki hrane in odej v vrednosti 880.000 evrov. Če se vrnemo k sankcijam: nedavni embargo slovenske vlade na izvoz, uvoz in tranzit izraelskega orožja je dejansko delen, po drugi strani, ko gre za tranzit, pa neuresničljiv, ker tako kršimo evropsko pravo. Kritiki takega pristopa pravijo, da to v Sloveniji bolj škodi kot koristi. Kakšen je vaš pogled?
Mislim, da kritiki, tisti, ki ne priznavajo nevzdržnih razmer v Gazi, stradanja, pobijanja ljudi, ne razumejo, kaj je naša odgovornost. Lahko gledamo pravne in politične podlage. Imamo tudi moralno odgovornost. Če smo sporočili svetu, da ne želimo trgovati z Izraelom, ko gre za orožje, smo dali izjemno močno politično sporočilo. Kmalu zatem nam je sledila Nizozemska, kar je bilo precej presenetljivo, in tudi druge države. Prejšnji teden sem bila v New Yorku in na Finskem. Reči moram, da naše poteze izjemno odmevajo, ne samo znotraj Evropske unije, tudi sicer med državami v svetu. Predvsem nam priznavajo res precej samozavestno in načelno držo, na kar sem res ponosna.
Blagovna menjava z Izraelom je lani znašala nekaj več kot 200 milijonov evrov. Del slovenske javnosti – in odzivate se nanjo – zahteva odločnejše sankcije, ki bi bolj zabolele tudi slovensko gospodarstvo, recimo prekinitev redne letalske povezave. Ali v vladi razmišljate tudi o tem precej manj simbolnem ukrepu?
Kot jaz razumem, je na mizi marsikaj. Imamo koordinacijsko sankcijsko skupino, ki deluje med ministrstvi. V tem primeru vem, da smo pregledovali in vem, da bo znova na mizi oktobra, ko menda poteče licenca. Delamo, kar je v naši moči. A še enkrat: praktično pri vsakem ukrepu, ali pri tem, da smo dva ministra izraelske vlade razglasili za nezaželeni osebi, ali pri prepovedi trgovanja z orožjem ali zdaj z gospodarskimi sankcijami, orjemo ledino znotraj Evropske unije.
Mar ne bi bilo bolj smiselno še več storiti pri humanitarni pomoči, recimo pri zdravljenju otrok iz Gaze v Sloveniji ali zdravljenju poškodovanih ljudi v naši Soči? Mar to ne bi bilo bolj smiselno in bi lahko res za ogrožene ljudi storili več?
Verjamem, da bi lahko. O tem se pogovarjamo in imamo željo, da bi več otrok pripeljali na zdravljene. Tudi sama sem obiskala prvo skupino, ki je bila v Soči na zdravljenju. Imamo znanje, imamo kapacitete. Čeprav sem od zlobnih jezikov marsikaj slišala – da bo zmanjkalo postelj za naše bolnike, a vseeno mislim, da si otroci iz te vojne res zaslužijo vso pozornost. Z jordansko oblastjo smo precej na povezavi. Nova, četrta pošiljka humanitarne pomoči, skoraj dobrih 800.000 evrov, je znatna. Zdaj smo že skoraj na treh milijonih. Delamo, kar lahko. Ne samo to, zdaj bomo poslali spartana, da bo prihodnji teden odpeljal to prvo pomoč. Moram pa reči, da pomoč iz zraka ne more biti nadomestilo za odpiranje mejnih prehodov.
Zagotovo ne. Nova tema, ki pa se navezuje na to, kar ste rekli. Slovenija je za nezaželeni osebi razglasila dva ministra izraelske vlade. Pri sankcijah proti danes odstavljenemu predsedniku Republike Srbske v Bosni in Hercegovini Miloradu Dodiku, ki je bil tudi pravnomočno obsojen na leto zapora, ste bili tudi vi zelo zadržani, češ, tukaj ne bi smeli delovati sami. Medtem sta recimo Avstrija in Nemčija prepovedali vstop Dodiku. Zakaj se pri sankcijah proti Dodiku precej bolj obotavljate?
Ne obotavljamo se. Mi smo ob tej odločitvi sodišča jasno sporočili, da je treba razsodbe sodišča spoštovati. To je ne nazadnje delovanje pravne države, kar je pogoj za Bosno in Hercegovino na poti v Evropsko unijo. Slovenija to podpira in mi smo večkrat, tudi v Varnostnem svetu …
… ali to pomeni, da se obetajo sankcije proti Dodiku …
… ob razpravah o Bosni in Hercegovini opozarjali zoper rušenje ustavne ureditve v Bosni in Hercegovini in na kršitve mednarodnega prava. Tukaj teh dveh zgodb ne bi primerjala, ker vendarle govorimo o vojni z več deset tisoč ubitimi ljudmi …
… razumem, ampak tudi vi govorite o načelnosti …
… tu pa imamo še vedno vse možnosti na mizi. Ukrepi so še v igri. Kaj bomo naredili? Vprašanje je predvsem, da vztrajamo pri tem, da govorimo o Bosni in Hercegovini kot o eni državi in pa o spoštovanju dela sodišč.
Je vaša zadržanost povezana tudi s tem, da ima Dodikov krog precej močne poslovne povezave s Slovenijo? Tukaj pač ne govorimo o 2000 evrih.
Moja zadržanost zagotovo ni. Če bo takšno priporočilo z ministrstva vladi – ker zelo pozorno spremljamo položaj znotraj Bosne in Hercegovine –, bo vlada pač to morala obravnavati.
Se pravi, so možnosti, da bo tudi Slovenija uvedla sankcije proti Dodiku?
Vse možnosti so.
Slovenski in avstrijski pisatelji: Napad pri Peršmanu razumemo kot zavržno dejanje sovraštva
In tu je še Avstrija. Na sporno policijsko akcijo na Peršmanovi domačiji ste se tudi vi hitro odzvali – tudi zaradi odločnega odziva manjšine. Posebna avstrijska preiskovalna komisija je začela delo. Menite, da je zdaj čas za to, da se žoga nekoliko umiri, kot bi rekli pri Slovenskem atletskem klubu, ali pa je sporno, da naj bi ta komisija izsledke predstavila šele čez dva meseca, torej konec septembra?
Če bo ta komisija res zavlačevala ali če postopki ne bodo transparentni, bomo izjemno pozorni. Ves čas smo v stiku s predstavniki tako zvezne kot deželne oblasti, tudi s predstavniki naše manjšine. Res je bilo nepredstavljivo, kar se je zgodilo. Vsi so nam izrazili, vsaj avstrijski politični vrh, podporo in razumevanje. Položaj na terenu pa govori drugače. Zaščititi moramo našo rabo vseh pravic, ki jih ima manjšina tako na Koroškem kot na Štajerskem, kjer imamo izzive. Zlasti pri tej preiskavi, ki naj bo neodvisna in transparentna, je treba priti do ciljev, da ne bo to nekam pometeno pod preprogo.
Ocenjujete, da so se odnosi z Avstrijo bistveno poslabšali?
Z avstrijsko zunanjo ministrico zelo dobro sodelujem, ima veliko razumevanja za našo manjšino. Druga stvar pa je, da je velik del avstrijske javnosti naklonjen eni skrajni, mogoče desni politiki, to se posebej izraža na Štajerskem, kjer je skrajno desna vlada, pa tudi na Koroškem. Danes moramo, ko je bil incident tudi na stadionu, sporočiti, da je treba spoštovati vse tisto, kar je zapisano v 7. členu pogodbe, da zaščitim manjšino.
Številni pravni strokovnjaki že desetletja pozivajo slovensko diplomacijo k notifikaciji avstrijske državne pogodbe, s čimer bi Slovenija simbolno in formalno uveljavila nasledstvo Jugoslavije v tej pogodbi, čemur Avstrija sicer oporeka. Očitno je, da se je slovenska diplomacija tega do zdaj otepala. Ali na zunanjem ministrstvu po vsem tem, kar se dogaja, vendarle razmišljate tudi o tej precej simbolni, a vendarle tudi zanimivi potezi?
Jasno je, da je treba 7. člen uveljavljati. To vedno, na vseh sestankih, na vseh političnih ravneh, sporočamo v vseh pogovorih. Ko se pogovarjamo o notifikaciji: pred kratkim sem imela srečanje z vsemi predstavniki naših skupnosti, manjšin na Koroškem in Štajerskem. Praktično vsi pravijo ali da ni najboljši trenutek ali pa, dajmo priložnost novi vladi. Mogoče bo ob zaostrovanju razmer prišel en drug trenutek, ko bomo morali o tem drugače razmišljati.
Notifikacija torej zdaj ni tema?
Če bi danes poslušali naše zastopnike manjšin, bi rekli, da je treba s konkretnejšimi zadevami reševati.
Je težava ali priročen izgovor tudi v tem, da je depozitar oziroma skrbnica te pogodbe naslednica Sovjetske zveze, torej Rusija?
Nekateri bi tudi to rekli. Ampak mislim, da bi se dalo tudi v tem primeru najti rešitev.
Vlada prepovedala uvoz z zasedenih palestinskih ozemelj