Na Triglavu bi lahko smučali kar vse leto.
Ali ste vedeli, da so v šestdesetih letih obstajali resni načrti oziroma idejna zasnova za gradnjo žičnice na Triglav? Snovalci so želeli visokogorski svet, sicer dostopen le izkušenim gornikom, približati širšim množicam ter pospešiti razvoj turizma okoliških krajev.
Tekme s Kredarice v Krmo
Turistovski klub Skala, ustanovljen leta 1921, je videl na Triglavu lepo smukaško progo. 25. aprila 1927 je organiziral prvo hitrostno tekmo s Kredarice v Krmo, ki je prihodnje leto dobila ime Triglavski smuk. Ta je postal tradicionalen vse do petdesetih let minulega stoletja.
Na koncu omenjenega desetletja pa se je začel rojevati še ambicioznejši projekt. Leta 1959 so se na Bledu zbrali slovenski športni in turistični delavci ter sklenili, da se je treba – kar se da hitro – lotiti izgradnje visokogorskega centra. V igri sta bili dve možnosti: ‘Velo polje’ in ‘Triglavske žičnice’. Po natančnih raziskavah je bila dana prednost slednji.
Arhiv Republike Slovenije
Smučišče na Triglavu
Projekt je predvideval nihalko iz Krme, postajo z restavracijo in hotelom na Apnenici in še dve dodatni žičnici do Kredarice in Staničevega doma. Skupaj bi tvorile krožni sistem za smučarski turizem – vključno z restavracijo na 2500 metrih.
Arhiv Republike Slovenije
“Projekt je predvideval izgradnjo krožnega sistema gondolskih žičnic v smeri Krmarica (994 n. m.) – Apnenica (2020 n. m.) – Kredarica (2515 n. m.) – Staničeva koča (2332 n. m.) s povratkom preko Apnenice v Krmarico. Sistem gondolskih žičnic bi bil izpopolnjen še z vlečnicami na Apnenici, Staničevi koči ter na samem ledeniku. Na posameznih postajah so bili predvideni gostinski objekti z restavracijami, bifeji in minimalne prenočitvene kapacitete. Postavitev žičnic bi zahtevala še ureditev cestnega dostopa do Krme, elektrifikacijo, vzpostavitev telefonskih zvez, ureditev hudournikov in izgradnjo različnih zaščitnih objektov skupaj s sistemom obveščanja za varstvo pred snežnimi plazovi,” je po analizi arhivskega gradiva fonda SI AS 1130, Republiški sekretariat za turizem SRS, v katerem najdemo predlog Zavoda za izgradnjo športno turističnih centrov v Triglavskem gorstvu za vključitev izgradnje Triglavskih žičnic v sedemletni plan Socialistične republike Slovenije in poročila upravnega odbora istega zavoda v predmetni zadevi, v članku leta 2015 zapisal Jernej Križaj.
Na Triglavu bi lahko smučali kar čez celo leto
Kot so za Žurnal24 potrdili na Arhivu Republike Slovenije, je bila izvedba projekta zaupana Zavodu za izgradnjo športno-turističnih centrov v Triglavskem gorstvu. Septembra 1963 je zavod v svojem poročilu o delu in v Predlogu za vključitev Triglavskih žičnic v sedemletni plan SR Slovenije navedel več razlogov za izvedbo projekta.
Visoka nadmorska višina naj bi omogočala polletno smučarsko sezono, in sicer od decembra do konca maja. Na danes skoraj izginulem Triglavskem ledeniku bi se dalo smuko razpotegniti kar čez celo leto, so menili.
Arhiv Republike Slovenije
Zaradi lege na tromeji Avstrija-Italija-Jugoslavija in razmeroma ugodnih prometnih povezav se je bilo nadejati večjega števila tujih turistov. Izgradnja večjih nastanitvenih kapacitet ne bi bila potrebna, saj bi se lahko naslonili na že obstoječe kapacitete Bleda, Mojstrane, Jesenic, Radovljice in Kranjske Gore. Triglavsko pogorje pa bi z žičnicami postalo enostavno dostopno tudi letnim turistom.
Največji nerealiziran turistični projekt v Sloveniji
Zaradi velikega posega v naše visokogorje, in to v prav tisti del, na katerega smo še posebej ponosni, je projekt kmalu začel buriti duhove po časopisih ter sprožil polemike ‘za’ in ‘proti’. Na koncu sta bila vzroka za zamrtje projekta pomanjkanje dovolj močne politične volje in spoznanje njegovih snovalcev, da bi z njegovo uresničitvijo premočno posegli v naravno okolje.
Če bi se kdo danes želel lotiti podobnega projekta, bi ga poleg javnega mnenja čakala še dolga pot skozi postopke in pridobivanje dovoljenj. Brez ustreznega prostorskega načrta, ki bi predvidel žičnico na območju Triglava, gradnja ne bi bila mogoča, so jasni na ministrstvu za infrastrukturo.
“Investitor bi moral pridobiti koncesijo za graditev žičniške naprave. Eden izmed pogojev za podelitev koncesije je ustrezen prostorski akt, ki dopušča graditev žičniške naprave. Ustreznost oz. neustreznost prostorskega akta za podelitev koncesije oz. graditev žičniške naprave se preverja glede na potek trase žičniške naprave,” so nam na ministrstvu za infrastrukturo pojasnili, da bi smučišče na Triglavu teoretično bilo mogoče zgraditi, če bi se spremenili prostorski akti in če bi projekt dobil vsa potrebna soglasja in koncesijo. V praksi pa bi to pomenilo izjemno dolg in politično občutljiv postopek, pri katerem je verjetnost odobritve glede na varstveni status območja zelo majhna. Tako smučišče na Triglavu še vedno ostaja največji nerealiziran turistični projekt v Sloveniji.