Ko so se s Prevale pod pritiski avstro-ogrskih enot 28. oktobra 1917 umaknili še zadnji italijanski vojaki, je v Kaninskem pogorju po 28 mesecih srditih bojev naposled zavladal mir. Vrhovi, kot so Rombon, Čukla in Mrtvaška glava so se s krvavimi črkami zapisali na seznam visokogorskih bojišč, kjer so se italijanski in avstro-ogrski vojaki v nemogočih razmerah borili za prevlado. Gore še danes nosijo brazgotine tistih časov v obliki strelskih in povezovalnih jarkov, strojničnih in topovskih položajev, kavern, ostankov barak in občasnega kosa železja. Najbridkejši ostanek tistih časov pa so gotovo vojaška pokopališča, kjer so večni mir našli premnogi možje, padli v srditih bojih.
Vojaška pokopališča so nastajala ob bolnišnicah v dolini, obvezovališčih v bližnjem zaledju, marsikdaj pa kar tik za frontno črto. Predvsem ta slednja so bila pogosto manjša, včasih je šlo celo za posamezne grobove. Po vojni je Posočje pripadlo Italiji. Italijani so svoje padle z vseh pokopališč prekopali v monumentalne kostnice. Tisti iz Zgornjega Posočja so zadnje počivališče našli v kostnici v Kobaridu. Padle na avstro-ogrski strani so z manjših pokopališč v visokogorju večinoma prekopali v večja pokopališča v dolini. Za slednja se marsikje ni skrbelo in so žalostno propadla, marsikje pa so bila podvržena tudi vandalizmu ali nestrokovnim obnovam. Vendarle je nekaj svetlih izjem in eno od njih bomo spoznali tudi danes.
Vojaško pokopališče v Logu pod Mangartom je verjetno najlepše avstro-ogrsko vojaško pokopališče v Sloveniji. Sem so pokopali vojake, ki so padli v bojih na Rombonu in Čukli, ali pa so ranam podlegli kasneje v bolnišnici. Večinoma gre seveda za avstro-ogrske vojake, najdemo pa tudi nekaj italijanskih, pa tudi ruske in srbske vojne ujetnike. Slednji so verjetno umrli od bolezni ali v kakih nesrečah. Skupaj po Simićevih navedbah (pravim zato, ker se drugod pojavljajo drugačne številke) tu počiva 1328 vojakov.
Sprva so padle pokopavali kar na vaško pokopališče, ko pa to kmalu ni več zadostovalo, so vojaško pokopališče razširili proti severu. Grobovi so razporejeni v štirih terasah, ki so med seboj ločene s kratkimi stopnišči. Če sledimo grobovom po vrsti, lahko kronološko spremljamo zgodovino bojev na Rombonu in Čukli. Tako po posameznih žrtvah prvih bojev na Rombonu od februarja 1916 zaznamo prvi porast padlih iz vrst celovškega LIR4, ki so Italijanom iztrgali Čuklo in jo nato branili pred srditimi napadi. Sčasoma jih zamenjajo Bošnjaki iz mostarskega BHIR4, katerih grobovi so najštevilčnejši od vseh enot, še posebej pa zgoščeni okoli 16. septembra 1916, ko je pet alpinskih bataljonov napadlo Rombon. Zadnji del pokopališča je zapolnjen s pripadniki salzburškega IR59, ki so jih zdesetkali v neuspelih napadih na Čuklo 24. oktobra 1917 in pregonu Italijanov preko Rombonskih podov proti Prevali. Seveda je vmes ogromno pripadnikov drugih enot, ki jih bomo omenili nekoliko kasneje.
Vedno večji krvavi davek, ki ga je zahtevala gora, se kaže tudi v tem, da so padle sprva pokopavali posamično. Potem so začeli pokopavati v isti grob po dva vojaka, v zadnje grobove pa tudi do pet ali šest. Vojake so pokopavali pod lesenimi nagrobniki, na katerih je bila ploščica z imenom in priimkom padlega, oznako njegove enote in datumom smrti. Pokopani so bili pod ustreznimi verskimi simboli – kristjani pod križi, muslimani pa pod nišani. Med vojno so za grobove skrbeli vojaki sanitetnih oddelkov iz bližnje bolnišnice. V medvojnem obdobju so vse lesene nagrobnike zamenjali s kovinskimi križi, ne glede na veroizpoved pokojnega. Leta 2007 so nagrobnike na grobovih muslimanov zopet menjali z nišani.
Osrednji del pokopališča je prav gotovo prekrasen markanten spomenik, ki ga je že med vojno izklesal Ladislav Kofranek iz Prage. Spomenik stoji na podstavku iz klesanega kamna, figuri pa sta betonski. Upodabljata bosanskega vojaka in pripadnika gorskih enot, torej enot, ki so na Rombonu pustile največji pečat. Bosanca zlahka spoznamo po fesu. Tudi pripadnik gorskih enot nosi značilno pokrivalo, kapo s krivčkom ruševca, in pelerino s kapuco, v roki pa drži puško Mannlicher M.95. Oba zreta proti Rombonu.
Na kamniti podstavek je kipar vklesal posvetilo v nemščini:
*DEM ANDENKEN DER TAPFEREN VERTEIDIGER DES ROMBON UND IN DER IN DEN KAEMPFEN IM FLITSCHER BECKEN HELDENMUTIG GEFALLENEN SOLDATEN*
kar po naše pomeni:
*V SPOMIN NA HRABRE BRANILCE ROMBONA IN NA VOJAKE, POGUMNO PADLE V BOJIH V BOVŠKI KOTLINI*
Na vsaki strani sta krajši posvetili v slovenščini:
*HRABRIM BRANITELJEM ROMBONA*
in hrvaščini:
*NA ROMBONU PALIM JUNACIMA*
Posvetila so tako v vseh glavnih jezikih enot, ki so branile Rombon.
1 comment
[1/2]
Ko so se s Prevale pod pritiski avstro-ogrskih enot 28. oktobra 1917 umaknili še zadnji italijanski vojaki, je v Kaninskem pogorju po 28 mesecih srditih bojev naposled zavladal mir. Vrhovi, kot so Rombon, Čukla in Mrtvaška glava so se s krvavimi črkami zapisali na seznam visokogorskih bojišč, kjer so se italijanski in avstro-ogrski vojaki v nemogočih razmerah borili za prevlado. Gore še danes nosijo brazgotine tistih časov v obliki strelskih in povezovalnih jarkov, strojničnih in topovskih položajev, kavern, ostankov barak in občasnega kosa železja. Najbridkejši ostanek tistih časov pa so gotovo vojaška pokopališča, kjer so večni mir našli premnogi možje, padli v srditih bojih.
Vojaška pokopališča so nastajala ob bolnišnicah v dolini, obvezovališčih v bližnjem zaledju, marsikdaj pa kar tik za frontno črto. Predvsem ta slednja so bila pogosto manjša, včasih je šlo celo za posamezne grobove. Po vojni je Posočje pripadlo Italiji. Italijani so svoje padle z vseh pokopališč prekopali v monumentalne kostnice. Tisti iz Zgornjega Posočja so zadnje počivališče našli v kostnici v Kobaridu. Padle na avstro-ogrski strani so z manjših pokopališč v visokogorju večinoma prekopali v večja pokopališča v dolini. Za slednja se marsikje ni skrbelo in so žalostno propadla, marsikje pa so bila podvržena tudi vandalizmu ali nestrokovnim obnovam. Vendarle je nekaj svetlih izjem in eno od njih bomo spoznali tudi danes.
Vojaško pokopališče v Logu pod Mangartom je verjetno najlepše avstro-ogrsko vojaško pokopališče v Sloveniji. Sem so pokopali vojake, ki so padli v bojih na Rombonu in Čukli, ali pa so ranam podlegli kasneje v bolnišnici. Večinoma gre seveda za avstro-ogrske vojake, najdemo pa tudi nekaj italijanskih, pa tudi ruske in srbske vojne ujetnike. Slednji so verjetno umrli od bolezni ali v kakih nesrečah. Skupaj po Simićevih navedbah (pravim zato, ker se drugod pojavljajo drugačne številke) tu počiva 1328 vojakov.
Sprva so padle pokopavali kar na vaško pokopališče, ko pa to kmalu ni več zadostovalo, so vojaško pokopališče razširili proti severu. Grobovi so razporejeni v štirih terasah, ki so med seboj ločene s kratkimi stopnišči. Če sledimo grobovom po vrsti, lahko kronološko spremljamo zgodovino bojev na Rombonu in Čukli. Tako po posameznih žrtvah prvih bojev na Rombonu od februarja 1916 zaznamo prvi porast padlih iz vrst celovškega LIR4, ki so Italijanom iztrgali Čuklo in jo nato branili pred srditimi napadi. Sčasoma jih zamenjajo Bošnjaki iz mostarskega BHIR4, katerih grobovi so najštevilčnejši od vseh enot, še posebej pa zgoščeni okoli 16. septembra 1916, ko je pet alpinskih bataljonov napadlo Rombon. Zadnji del pokopališča je zapolnjen s pripadniki salzburškega IR59, ki so jih zdesetkali v neuspelih napadih na Čuklo 24. oktobra 1917 in pregonu Italijanov preko Rombonskih podov proti Prevali. Seveda je vmes ogromno pripadnikov drugih enot, ki jih bomo omenili nekoliko kasneje.
Vedno večji krvavi davek, ki ga je zahtevala gora, se kaže tudi v tem, da so padle sprva pokopavali posamično. Potem so začeli pokopavati v isti grob po dva vojaka, v zadnje grobove pa tudi do pet ali šest. Vojake so pokopavali pod lesenimi nagrobniki, na katerih je bila ploščica z imenom in priimkom padlega, oznako njegove enote in datumom smrti. Pokopani so bili pod ustreznimi verskimi simboli – kristjani pod križi, muslimani pa pod nišani. Med vojno so za grobove skrbeli vojaki sanitetnih oddelkov iz bližnje bolnišnice. V medvojnem obdobju so vse lesene nagrobnike zamenjali s kovinskimi križi, ne glede na veroizpoved pokojnega. Leta 2007 so nagrobnike na grobovih muslimanov zopet menjali z nišani.
Osrednji del pokopališča je prav gotovo prekrasen markanten spomenik, ki ga je že med vojno izklesal Ladislav Kofranek iz Prage. Spomenik stoji na podstavku iz klesanega kamna, figuri pa sta betonski. Upodabljata bosanskega vojaka in pripadnika gorskih enot, torej enot, ki so na Rombonu pustile največji pečat. Bosanca zlahka spoznamo po fesu. Tudi pripadnik gorskih enot nosi značilno pokrivalo, kapo s krivčkom ruševca, in pelerino s kapuco, v roki pa drži puško Mannlicher M.95. Oba zreta proti Rombonu.
Na kamniti podstavek je kipar vklesal posvetilo v nemščini:
*DEM ANDENKEN DER TAPFEREN VERTEIDIGER DES ROMBON UND IN DER IN DEN KAEMPFEN IM FLITSCHER BECKEN HELDENMUTIG GEFALLENEN SOLDATEN*
kar po naše pomeni:
*V SPOMIN NA HRABRE BRANILCE ROMBONA IN NA VOJAKE, POGUMNO PADLE V BOJIH V BOVŠKI KOTLINI*
Na vsaki strani sta krajši posvetili v slovenščini:
*HRABRIM BRANITELJEM ROMBONA*
in hrvaščini:
*NA ROMBONU PALIM JUNACIMA*
Posvetila so tako v vseh glavnih jezikih enot, ki so branile Rombon.
Comments are closed.