Boštjančič: V to, da je mogoče narediti veliko davčno reformo, ne verjamem

Finančni minister in podpredsednik vlade Klemen Boštjančič med pogovorom za MMC. Foto: BoBo/Žiga Živulović jr.

Klemen Boštjančič je eno najbolj izpostavljenih in najpomembnejših ministrstev – finančno – prevzel 1. junija 2022, ko je prisegla vlada Roberta Goloba, hkrati pa je tudi podpredsednik vlade in ima tako v vladi velik vpliv. Diplomirani ekonomist v politiko prihaja iz gospodarstva, podobno kot premier Golob, kjer je vodil lastno svetovalno podjetje, ki se ukvarja pretežno s svetovanji pri prestrukturiranju družb v težavah, poleg tega pa je v preteklosti zasedal številne vodstvene in nadzorne stolčke v podjetjih, kot so Adria Airways, Merkur, Sava, Vegrad, Trimo … Kot je dejal, ga v politiki najbolj moti to, da dana beseda ne velja prav dosti in da od politika lahko vedno pričakuješ, da jo bo snedel.

Mandat Golobove vlade so pretresle tri finančno naporne krize, začenši z energetsko draginjo zaradi vojne v Ukrajini, sledili so inflacijski pritiski na cene praktično vsega – od hrane naprej, potem pa so udarile še kataklizmične poplave avgusta 2023. Vseeno slovenske finance stojijo na trdnih temeljih, kar potrjujejo tudi tuje bonitetne agencije, ki Slovenijo ocenjujejo z vedno boljšimi ocenami. Nazadnje je bonitetna agencija Fitch oceno popravila na odličnih A+.

“Ministrstvo za finance je z naskokom najbolj profesionalno ministrstvo,” je zatrdil Boštjančič, da so na ministrstvu “odporni proti dnevni politiki”. Boštjančič ima pogosto občutek, da so na ministrstvu za finance edini, ki se zavedajo realnosti proračunskih omejitev, vsi preostali v vladi pa se obnašajo, kot da denar raste na drevesu.

Vabljeni k branju pogovora.

Začniva z vašim prihodom na finančno ministrstvo, kamor ste prišli iz gospodarstva, podobno kot premier Golob. Način delovanja je tu precej drugačen, ste se hitro znašli v igri političnih spletk, intrig in preigravanj?
Pravzaprav ne, še zdaj imam težave z načinom delovanja v politiki. Tista stvar, ki me najbolj moti, s katero se ne morem sprijazniti, je, da dana beseda v politiki pomeni precej manj kot v gospodarstvu ali pa sicer v normalnem življenju. V politiki obljuba ne pomeni veliko, tudi nekaj politikov, ki so že vse življenje v politiki, mi je reklo, da ne razumem politike, da preveč resno jemljem besedo, ki jo nekdo da. To se mi je zdelo neverjetno in še danes se pravzaprav s tem težko sprijaznim. V resnici se niti ne želim spremeniti. V marsičem sem se prilagodil na delovanje politike, verjamem v to, da kar koli že delaš v življenju, so na koncu koncev pomembni rezultati in manj, kako do njih prideš. Vzeti je treba v zakup, da politika deluje drugače kot gospodarstvo, temu se je treba prilagoditi in priti do ciljev, ki si jih posameznik oz. vlada zastavi.

Kateri je bil največji okostnjak, ki je padel iz omare, ko ste prevzeli posle?
Moram reči, da okostnjakov na ministrstvu za finance ni bilo ali pa vsaj ne kakšnih velikih. Je pa, denimo, prejšnja vlada tik pred odhodom objavila novico o odličnem stanju v javnih financah, nam pa je ob prevzemu nalog iz omare padlo za približno milijardo evrov novih obveznosti, ki so seveda pustili proračun neuravnotežen, s čimer smo se morali spoprijeti. Moram pa reči tudi to, da se je že kmalu na začetku, sploh pa pozneje, izkazalo, da so ljudje na ministrstvu od direktorjev naprej do zaposlenih izjemno profesionalni, strokovni in da so pravzaprav relativno odporni proti vsakodnevni politiki. Tako da že dalj časa, zdaj ko poznam državno upravo, trdim, da je ministrstvo za finance z naskokom najbolj profesionalno ministrstvo in verjamem tudi, da če ne bi bilo, bi bilo še bistveno težje v tej državi. Namreč, ministrstvo za finance je nekako horizontalno ministrstvo, ki pregleduje ali pa daje soglasja k različnim načrtom posameznih resorjev v okviru omejitev, ki jih imamo. Precej vsakodnevno ali pa pogosto imam občutek, da smo ljudje na ministrstvu za finance edini, ki se zavedamo proračunskih omejitev in da celotna preostala politika, to lahko rečem, deluje drugače, pravzaprav ne upošteva finančnih omejitev, ampak se v veliki meri obnaša, kot da …

Denar raste na drevesu?
Lahko rečemo tako in pravzaprav točno tako politika funkcionira. Zato se mi zdi še toliko pomembneje, da je ministrstvo za finance profesionalno in nepodvrženo vsakodnevni politiki.

Z izjemo finančnega ministrstva se vsi preostali resorji obnašajo, kot da denar raste na drevesu, je dejal minister. Foto: BoBo/Žiga Živulović jr.

Vloga finančnega ministra je pogosto nehvaležna, saj mora, kot pravite, zavirati vse preostale ministre, ki bi radi potrošili čim več denarja. Reciva, da imate absolutno moč, kako bi uredili javne finance, da bi bilo za Slovenijo dolgoročno najbolje?
Vsak posameznik ima svoj pogled na to, kaj so prioritete posamezne države, tudi glede tega, kaj je dolgoročno pomembno. Mislim, da so prva stvar, ki jo je treba v vsaki državi urediti, osnovne storitve, recimo zdravstvo, ki predstavlja največji izziv v zahodnem svetu predvsem zaradi starajočega se prebivalstva in na drugi strani novih in novih, če hočete, tudi dražjih in dražjih zdravil. S to težavo se spoprijemajo čisto vse države. Mislim, da smo kot država dolžni najprej poskrbeti za osnovne postulate, pravice in posebej izpostavljam zdravstvo, ki se mi zdi izjemno pomembno. Sicer pa menim, da je najpomembneje vlagati v znanje, tako da v tem kontekstu absolutno delim stališče s premierjem, da je treba v Slovenijo vlagati kot v družbo znanja, kar se začne v šolah, nadaljuje na univerzah in potem seveda naprej tudi z vlaganji v raziskave in razvoj. To je tek na dolge proge, ker vlaganje v znanje ne da rezultatov že jutri, velikokrat jih da šele čez pet ali 10 let in tu je težava politika. Ker politika ravno obratno deluje, deluje od enih do drugih volitev in zaradi tega politiki nismo spodbujeni, da bi izvajali dolgoročne ukrepe oz. ukrepe, ki bodo imeli dolgoročne cilje, ampak predvsem kratkoročne ukrepe, ki velikokrat dolgoročno sploh nimajo pozitivnega učinka in tudi kratkoročno je vprašanje, če je prav tako. To je tisto, kar je pomembno, ves čas svojega mandata se trudim delati stvari, ki bodo imele dolgoročen pozitiven vpliv na delovanje naše države. Torej, ne samo za čas tega mandata, ampak tudi pozneje, ko enkrat ne bom več politik. Ne želim delati kratkoročnih všečnih ukrepov, ampak stvari, ki bodo imele učinek na dolgi rok, v tem kontekstu je v marsičem ta vlada drugačna od prejšnjih. Namreč, lotili smo se težav, ki se jih 20, 30 let ni nihče resno lotil. Prvo je zdravstvo – jasna razmejitev med javnim in zasebnim, to je predpogoj, da naredimo vse druge stvari, ki so potrebne v zdravstvu, da bodo ljudje imeli čim cenejšo in čim boljšo storitev. Drugo je področje stanovanj, stanovanjska problematika v Sloveniji, sploh v Ljubljani in nekaterih mestih na Gorenjskem in Primorskem, je res velika. Noben ukrep ali skupina ukrepov ne obstaja, ki bi lahko dala rezultate že v dveh, treh letih. Lotili smo se vrste sprememb. Eno je stanovanjska gradnja, ampak to ni dovolj, lotili smo se tudi sistemske spremembe zakonodaje, da se bodo lahko objekti v prostor hitreje umeščali, saj je ena večjih težav, da ni na voljo dovolj parcel za gradnjo. Gre za ukrepe, ki bodo imeli učinek čez nekaj let, tudi aktualna dolgotrajna oskrba je takšna. Uvedba dolgotrajne oskrbe, kot se je je lotila Slovenija, je revolucionarna, vzpostavlja se sistem, ki bo razbremenil družinske člane, tudi sistem financiranja v domovih za starejše bo drugačen. Dogaja se tektonska sprememba, za katero je seveda naivno pričakovati, da bo takoj v enem, dveh letih vzpostavljena in delovala celovito. Ker gre za tako velike stvari, se jih v preteklosti nihče ni želel lotiti, ker to politično ni všečno, ker je nemogoče, da bo takšen sistem takoj začel brezhibno delovati. Nekje je treba začeti in s tega vidika sem ponosen na to, da se je vlada lotila teh stvari, tudi če ne bodo 100-odstotno delovale do konca tega mandata, bodo pa delovale čez štiri, pet let. Ključno je, da se tega prej ni nihče lotil, lažje je samo kritizirati in govoriti. To je ključna razlika med našo vlado in prejšnjimi. Kje se to vse skupaj odraža? Da ne bo videti, kot da zgolj govorim všečne politične floskule, v resnici v proračunu, tam se vidijo sredstva za stanovanja, za zdravstvo, veliko rast sredstev za raziskave in razvoj ter šolstvo. To so tiste ključne usmeritve, ki se, če pogledaš v proračun, zelo dobro vidijo.

Omenili ste dolgotrajno oskrbo, prispevek zanjo – en odstotek – se trga od bruto plače. V Sloveniji nenehno poslušamo, da so plače že tako ali tako preveč obremenjene, zakaj torej niste raje našli drugega vira financiranja, npr. obdavčitev premoženja ali kaj tretjega?
Da, to je zimzelena tema, ki se ponavlja znova in znova. Najprej, dejstvo je, da po vseh kazalnikih Slovenija ne izstopa po obdavčitvi, pač pa predvsem po obremenitvi plač s prispevki. Treba je vedeti, da so prispevki konkretno vezani na določene storitve, posamezen prispevek, ki ga običajno plačujemo v odstotku od svoje plače, gre za točno določen namen. Daleč največji del gre za pokojnine in zdravstvo, čeprav imamo zelo visoke prispevke za te namene, z njimi ne pokrijemo potreb niti za pokojnine niti za zdravstvo. Trenutno iz proračuna za pokojnine dodatno plačujemo približno 1,5 milijarde in za zdravstvo dodatnih 400 milijonov evrov na leto, pri čemer oba zneska iz leta v leto rasteta. Na drugi strani je vprašanje dolgotrajne oskrbe. Glede prispevka, ki je bil uveden, poslušam kritike, da bo v prvem letu pobran prispevek višji od odhodkov. Pri tem je treba vedeti, da se en del storitev, ki sodijo v dolgotrajno oskrbo, danes plačuje skozi zdravstveno blagajno. Sem prvi, ki bi privolil v predlog gospodarskih združenj, da naj pobran prispevek za dolgotrajno oskrbo odraža na drugi strani storitve in odhodke. Menim namreč, da bodo iz podobnih razlogov kot pri zdravstvu stroški iz leta v leto rasli, in mislim, da relativno kmalu ta prispevek ne bo več zadoščal za vse storitve ali pa stroške, ki jih bo država imela z dolgotrajno oskrbo. Tudi prejšnja vlada se je strinjala, da je treba dolgotrajno oskrbo urediti, a ni upala uvesti finančnega vira, ker je vedela, da je to nepriljubljeno. A dejstvo je, da drugega vira preprosto ni. Kot sem dejal, že zdaj iz proračuna doplačujemo za zdravstvo, za pokojnine, ta doplačila bodo še naraščala, zato preprosto proračun ne more in ne sme biti edini vir za vse. Porabimo lahko toliko, kot ustvarimo, in prav želim si, da bi kateri od kritikov uvedbe prispevka prišel k nam, pogledal izdatke in povedal, kje vzeti ta sredstva iz državne malhe?

Greva naprej, pred kratkim ste podpisali memorandum kapitalskega povezovanja jugovzhodne in srednje Evrope, kaj si od tega obeta Slovenija in zakaj na primer ni zraven močnih srednjeevropskih držav, kot sta Avstrija in Češka?
Eden od uspehov ministrstva za finance v tem mandatu je zagotovo zelo velik napredek na področju razvoja kapitalskega trga. Sprejeli smo vrsto ukrepov, začenši s strategijo razvoja trga kapitala iz marca leta 2023, ki jo že dejavno izvajamo, med drugim smo izpeljali dve izdaji ljudskih obveznic in sprejeli zakon o individualnih naložbenih računih. Slovenija je po mednarodnih kazalnikih napredovala v kategoriji na kapitalskem trgu v kategorijo naprednega mejnega trga. Kar se tiče mednarodnega sodelovanja je razvoj kapitalskega trga ena glavnih tem na mesečnih sestankih finančnih ministrov evroskupine, torej ministrov držav, ki imamo evro, to je zimzelena tema. Dejstvo je, da so potrebe držav po financiranju vse večje, govorila sva o šolstvu, zdravstvu, stanovanjih, o razvoju, to so ključna področja, v katera ta vlada vlaga več. Žal mi je, da so tudi potrebe po obrambnih sredstvih večje, želel bi si, da ne bi bile, a to je realnost sveta, v katerem živimo. Dejstvo je, da proračuni niso sposobni, na dolgi rok bodo še manj sposobni, vse te potrebe zahodnih držav financirati, zato je treba najti nove vire – zasebne vire, zato je razvoj kapitalskih trgov tako pomemben. Eno je pokrivanje potreb, ki jih imamo kot družba, na drugi strani pa je tudi pokrivanje potreb gospodarstva. V Sloveniji je še posebej problematično to, da smo izrazito bančno gospodarstvo, torej ključni, v veliki meri edini vir financiranja, ki ga gospodarstvo ima, so banke, ki se bojijo tveganj. S tega vidika je bančni kapital neprimeren za razna zagonska podjetja, ambiciozne projekte, zato je v Evropi bistveno manj tehnoloških podjetij kot v ZDA in zato moramo razviti kapitalski trg. V tem kontekstu je kapitalsko povezovanje znotraj regije srednje in JV Evrope zelo pomembno, ker je Slovenija majhna, se moramo povezovati z drugimi državami. Izrazito me veseli, da je še nekaj sosednjih držav prepoznalo strateški pomen razvoja kapitalskih trgov. Smo eden najdejavnejših članov te asociacije. Pred dvema letoma se je iniciativa začela na ravni treh držav Slovenije, Hrvaške in tudi Avstrije, prvi dogovor smo podpisale te tri države, pozneje so se pridružili še drugi. Ne bi želel preveč komentirati razlogov na avstrijski strani, zaradi katerih Avstrija ta trenutek memoranduma ni podpisala, verjamem pa, da ga v prihodnje bo. Strateško jih povezovanje zanima, tako da verjamem, da bo Avstrija srednjeročno del te iniciative.

Kaj se dogaja s Češko, zakaj jih ni zraven, morda veste?
Pravzaprav ne. Presenečenje je, da je Poljska zraven, ker nanjo niti nismo toliko računali. Poljska je relativno razvita, velika, ne bom rekel tudi samozadostna, ker nihče v resnici ni. Tako da je na eni strani presenečenje, da je zraven Poljska, presenečenje pa je tudi, da ni Češke. Dejstvo je, da je iniciativa precej zanimanja sprožila tudi znotraj evropske komisije, ostale države izrazito pozitivno gledajo na to, ker to ni področje, kjer bi si konkurirali med sabo, zavedamo se, da se je treba poenotiti in sodelovati.

Odločitev za evro je bila za Slovenijo prava. Foto: Reuters

Češka na primer, pa tudi Poljska, Švedska, Danska imajo raje kot evre svoje krone. So te države pametnejše od nas, ker ohranjajo monetarno avtonomijo?
Kar se Slovenije tiče absolutno mislim, da je bila odločitev za evro pravilna in pravočasna. Kakršnokoli razmišljanje o tem, da bi imeli lastno valuto, je absurdno. Evro ima bistveno več pozitivnih kot negativnih lastnosti. Prevzela ga je Hrvaška, zdaj bo naslednja Bolgarija. Verjamem, da gre pri delu držav, ki ne prevzamejo evra za zgodovinsko pogojene razloge, določene države pa so zelo specifične, recimo Madžarska, kjer monetarno politiko nekoliko drugače vodijo. Tako da razumem zakaj …

Ne želijo prisilnega jopiča v obliki evra?
Verjamem, da država, kot je Madžarska, to doma razlaga za interno politiko. Absolutno evra ne vidim kot prisilni jopič, ampak kot varen jopič v katerem je Slovenija. Izjemno cenim delo evropske centralne banke (ECB), predsednico ECB-ja Christine Lagarde najbolj cenim med vsemi vodji evropskih inštitucij. V tem kontekstu res vse najboljše o delovanju ECB-ja in o vodenju monetarne politike.

Se pravi, bi bilo za finančnega ministra težje, če bi še vedno imeli tolarje?
Da.

Proračunski primanjkljaj za leto 2025 bo 1,9 milijarde evrov, kot je bilo načrtovano, to ste že večkrat pojasnili, a fiskalni svet opozarja, da niste dovolj previdni. Tudi ekonomist Bogomir Kovač pravi, da bi glede na pričakovane padce izvoza in dogajanja v tujini to morali kompenzirati z manjšo potrošnjo doma. Država je v razvojnem smislu zgrešila, pravi. Kako mu odgovarjate?
Na začetku sem povedal, kaj so ključne prioritete, v katere ta država vlaga, še enkrat, zdravstvo, stanovanja, šolstvo, raziskave in razvoj in pri tem bomo vztrajali. Ali so to napačne razvojne politike? Verjamem, da ima vsak posameznik o tem specifično mnenje, marsikdo misli, da je potrebno vlagati v obrambo. Absolutno zagovarjam politiko te vlade predvsem zaradi tega, ker je dolgoročna, vesel sem, da sem del vlade, ki ne dela kratkoročnih ukrepov. Kar se pa tiče opozorila fiskalnega sveta, vedno ga jemljemo resno! Je pa res, da se ta opozorila ponavljajo iz leta v leto. Če boste za eno leto nazaj pogledali, ko smo imeli rekordno nizek primanjkljaj, so bila opozorila precej podobna, kot so letos.

Torej, lahko rečemo, da jih vedno skrbi?
Absolutno. Dejstvo je, da v letošnjem proračunu vse kaže, da smo še vedno v skladu z načrti. Ne morem pa reči, da tudi mene dolgoročno ne skrbi, ker vse to dogajanje na svetovnih trgih ima negativen vpliv na gospodarsko rast. To je pa tisto, na kar vsak teden opozarjam kolege ministre, da se bodo morali sprijazniti, da je obdobje rasti prihodkov mimo in da se bo temu treba prilagoditi pri odhodkih.

So strahovi, da bi Slovenija zašla v recesijo, upravičeni?
Zaenkrat ne, tudi vse napovedi, kljub temu, da so zmanjšane, so še vedno pozitivne. Nekaj nam najbližjih držav, pa predvsem tistih tradicionalno največjih partneric ima velike težave. Nemčija, naš najpomembnejši trgovinski partner, je v recesiji, to seveda neugodno vpliva na Slovenijo, je pa po drugi strani pozitivno, da Slovenija vendarle v zadnjih 20 letih ni več tako odvisna od Nemčije, kot je bila nekoč. S to diverzifikacijo je potrebno nadaljevati.

Ko ste komentirali prepoved vstopa Miloradu Dodiku v Slovenijo, ste bili zadržani, dejali ste, da so eno politični učinki, drugi pa gospodarski. Kaj ste mislili s tem, kateri posli bodo potencialno padli v vodo?
Še vedno sem podobnega mnenja. Ne gre samo za vprašanje Dodika, moj pogled je, da smo majhna država, majhno gospodarstvo in izkušnje, ki jih imam pri mednarodnih stikih, bodisi na evropski komisiji, s kolegi evropskimi ministri ali drugod po svetu, so zelo pozitivni. Naša majhnost je prednost, to lahko izrazito izkoristimo, kljub temu, da smo majhni, lahko pridemo kamorkoli, slišijo nas kjerkoli, če imamo kaj pametnega za povedati. Verjamem, da je v tem kontekstu pri teh stvareh marsikdaj bolje biti previden, in sprejemati premišljene ukrepe.. Seveda, zavedam se, da imajo takšni ukrepi pomembne notranjepolitične učinke, a sem skeptičen do njih, osebno zagovarjam previdno zunanjo politiko do vseh. Ne želim se opredeljevati do katerekoli države ali do kateregakoli konflikta, na mednarodnem področju je treba zasledovati tiste ukrepe, ki bodo koristili naši državi.

Kot ste rekli, številke tudi širše po Evropi kažejo trenutno slabo. Vas besede predsednice evropske komisije Ursule von der Leyen glede preporoda gospodarstva navdajajo z optimizmom?
Sem precej kritičen do nekaterih aktivnosti evropske komisije, ne samo v zadnjem letu, že zadnjih 10 let ali več. Prepričan sem, da Evropsko unijo v zadnjih dveh desetletjih prehitevajo ne samo Kitajska in druge azijske države, pač pa tudi marsikje drugje po svetu. Imel sem nekaj stikov z arabskim svetom in tam politike izvajajo bistveno bolj strateško, dolgoročno in ciljno usmerjeno, kot je to v okviru EU-ja. V zadnjih dveh, treh letih je sicer res bilo narejenega nekaj napredka predvsem pri smernicah, kaj je treba narediti, ker prej smo se tudi o tem spraševali, a absolutno pogrešam bolj jasno implementacijo. Kot politik težko sprejmem dejstvo, da je v EU-ju 27 držav, da je težko doseči soglasje, ne sprejmem tega kot priročno opravičilo, zakaj se stvari ne zgodijo. In tukaj absolutno ne prelagam vse odgovornosti samo na EK, ampak tudi na kratkovidnost nekaterih članic, ki ne vidijo do skupnega interesa zaradi ujetosti v svet znotraj njihovih meja. Mednarodno okolje je tako napeto in zapleteno, da mora Evropa odreagirati takoj in če ni vseh 27 držav sposobnih, naj aktivnosti izvede manjše število držav. Si pa ne delam utvar, ključno je delovanje velikih držav, predvsem Nemčije, Francije, Italije in Španije.

Evropska komisija Evropo “že 10 let ali več” pelje v napačno smer, je dejal Boštjančič. Foto: BoBo/Žiga Živulović jr.

Pred slabim letom dni ste na javni tribuni izjavili, da je Slovenija finančno sposobna sama izpeljati projekt JEK 2 predvsem z zadolževanjem, kar naj ne bi poslabšalo položaja na mednarodnih dolžniških trgih. Ali to, potem ko smo se na vrhu Nata zavezali k občutnemu povečanju obrambnih izdatkov, proračunski prihodki pa so nam zdaj začeli pešati, še drži?
Da. Kot prvo gre za najpomembnejšo strateško investicijo v nizkoogljične vire energije v Sloveniji, ki energetsko ni samozadostna, potrebe po energiji pa se večajo. Projekcije v naslednjih letih kažejo izrazito povečanje potreb in Slovenija teh potreb, kot zaenkrat kaže, ne more zagotoviti z drugimi alternativnimi viri. Imamo premalo možnosti za sonce, za veter, torej, če želimo biti energetsko samozadostni, kar jaz verjamem, da kot država moramo biti. Kriza leta 2022, 2023 nam je to jasno pokazala, zato je za nas drugi blok nuklearne elektrarne nuja. Zahteval bo zelo visoka finančna sredstva in na ministrstvu za finance se s tem aktivno ukvarjamo. Vse analize kažejo, da je najbolj smiselno, da se denar zagotovi z zadolževanjem države na finančnih trgih, kjer dosegamo zelo ugodne pogoje zadolževanja, veliko bolj ugodne, kot če bi se za gradnjo na primer zadolžila družba Gen Energija. Na ta način bo investicija cenejša, izvedena pa bo tako ali tako v relativno dolgem časovnem obdobju, izgradnja bo trajala, tako da bo zadolževanje izvršeno v več letnih zneskih, ki bodo sledili potrebam po zagotavljanju sredstev. Odločitve za gradnjo še ni sprejeta, a predlog financiranja z zadolževanjem državnega proračuna vsebuje zagotavljanje denarja bodisi v obliki posojila družbi, ki bo upravljala novo elektrarno, ali pa v obliki kapitalskega lastniškega deleža države. Obe možnosti se v proračunu izkazujeta preko bilance B, to je iz vidika proračuna zelo pomembno.

Eden od vidnejših uspehov v tem mandatu je bilo uspešno vodenje pogajanj s sindikati javnega sektorja glede plačne reforme, ki ste jo uspeli spraviti skozi. Kako bi opisali to dogodivščino? Je javni plačni sistem zdaj dolgoročno stabilen?
Absolutno je stabilen na nek srednji rok, stvari se tako hitro spreminjajo, da bi težko trdil, da je karkoli dolgoročno stabilno. Na eni strani smo uspeli, sicer na kratek rok, zagotoviti višje dohodke javnim uslužbencem, pri čemer je treba povedati, ko govorimo o javnih uslužbencih, da se velikokrat na to gleda zelo nekritično. V Sloveniji je približno 190.000 javnih uslužbencev, naj omenim samo dve največji kategoriji, uslužbence v šolstvu, ki jih je okoli 75 tisoč in v zdravstvu pa okoli 44 tisoč. Samo ti dve skupini imata skupaj skoraj 120 tisoč zaposlenih, tako da bi rad vsem tistim, ki so kritični do višjih plač v javnem sektorju, povedal, komu se dvigajo plače. Sploh pa smo poskrbeli, da se bodo funkcionarjem plače dvignile šele z naslednjim mandatom, kar se tudi načrtno ignorira, ker je priročno, da na tak vzbujaš negativno vzdušje napram javnim uslužbencem. A, če se vrnem k zdravstvu in šolstvu, dejstvo je, da so bili dohodki v teh dejavnostnih primerjalno bistveno nižji kot v zasebnem sektorju, zaradi tega se ta dva segmenta tudi srečujeta s problemom odliva kadrov. Kot sem na začetku povedal, absolutno podpiramo družbo znanja, zdravja na dolgi rok. Vseeno so bila pogajanja kljub temu težka, ker smo zagotovili, da bodo na dolgi rok stroški dela rasli počasneje kot bi sicer po starem sistemu. Pogajanja so trajala več kot eno leto, zadovoljen sem, da smo prišli do tega konsenza, bilo je težko, nihče v resnici na koncu ni bil zelo zadovoljen, ampak verjamem, da je to po kvalitetnih pogajanjih običajen rezultat in še bolj, da smo naredili to nujno spremembo sistema, prvo po 15 letih.

Ena stran ne more biti zmagovalec.
Tako. Dogovor je podpisalo 32 sindikatov javnega sektorja, kar je zgodovinski uspeh. Še vedno pa nas čaka kar nekaj dela, gre za to, da sistem nagrajevanja v javnem sektorju ni dodelan, predvsem na tem variabilnem delu, to je tisto, kjer nas v naslednjih letih čaka še veliko dela.

Kritika, da je obvezna božičnica v resnici nov davek, je neumna, je odgovoril minister. Foto: BoBo/Žiga Živulović jr.

Kako kot finančni minister gledate na obvezno božičnico, za katero bo za izplačila v javnem sektorju šlo 118 milijonov iz proračuna, in kaj pravite na kritike, da obvezna božičnica ni božičnica, pač pa nov davek in da gre pravzaprav za podkupovanje volivcev, za populističen predvolilni bonbonček?
Vedno in povsod gledam na vzdržnost javnih financ, to je konec koncev vloga ministra za finance. Komentarji, da gre za nov davek so kratkomalo neumnost, kako lahko nekdo sploh reče, da je dodatno plačilo za zaposlene nov davek? Ali mislite, da na to tako gledajo v državah, kjer je to ustaljena praksa? V Avstriji, Nemčiji.. ali pa celo v državah kjer je to obvezno na primer v Grčiji, na Portugalskem in v Španiji? Mislim, da ne. Kar se tiče pa predvolilnih bonbončkov pa pravim, da tisti, ki s tem opletajo, ciljam predvsem na opozicijo, sodijo po sebi, saj so v prejšnjem mandatu podelili ogromno takega denarja, pa jim to na koncu ni nič pomagalo. Kakorkoli, če bodo ljudje dobili dodatno izplačilo, jaz menim, da si ga zaslužijo, vsi, tudi v javnem sektorju, kjer tega do sedaj ni bilo, da bom preživel tudi očitke, da delimo predvolilne bonbončke. Ves čas poslušamo kritike glede visoke obremenitve plač. Božičnica, kot je predlagana, bo razberemenjena prispevkov in davka. Neto za bruto, kot velja pri regresu. Seveda to ni celovit odgovor na obremenitev plač, ta je povezan z vprašanjem drugih davkov, predvsem davka na premoženje. Zanesljivo pa je korak v smeri razbremeitve stroškov dela. Verjamem pa, da tudi po uvedbi božičnice večina kritikov njenega učinka razbremenitve prispevkov in davkov ne bo upoštevala na letnem nivoju stroškov dela. Podobno, kot velja za povračilo stroškov malice in prevoza.

Glede na to, da imate veliko izkušenj s pogajanj s socialnimi partnerji, me zanima, kaj pričakujete, da se boste uspeli dogovoriti glede božičnice in pogojev njenega izplačila?
Predvsem pričakujem, da se bomo pogovarjali med sabo, ne prek medijev, kot je to postala grda navada v zadnjem času. Da še preden kdo sploh ve, kaj je na mizi, zažene vik in krik, kar seveda potem otežuje normalen dialog. Vse, kar je vlada naredila je, da je podala predlog. V katerega verjamemo. Pričakujem, da se bomo poslušali in slišali in k zadevi pristopili konstruktivno. Samo tako lahko najdemo dogovor, ki bo nekaj vreden in nas bo vodil do cilja, ta pa je, da zaposleni dobijo dodatno plačilo, razbremenjeno davkov in prispevkov, ker verjamem, da se vsaj v nečem vsi strinjamo in to je, da si jo ljudje zaslužijo.

Z mini davčno reformo se zapleta vse od začetka mandata, ko se je zaradi slabe komunikacije z javnostjo razhudil premier Golob, sekretar Tilen Božič je takrat odstopil, zdaj je spet govora o razbremenitvi espejev, a to ne bo mini, to bo mikro popravek, zakaj davčna reforma nikakor ne gre skozi, kje je problem?
O tem se ves čas govori, ne samo v času te vlade, v katerikoli vladi, davki so eno najbolj popularnih področij, vsi imamo o davkih svoje mnenje, ki običajno pravi, da bi davki morali biti nižji. Vsak zase misli, da plačuje preveč in da bi moral nekdo drug plačevati več, če že. Druga specifika davkov je, da davčni sistemi med državami niso enaki, niti dve državi nimata enakega. Sistemi so tako kompleksni, da jih praktično ni mogoče primerjati. Zato sem precej kritičen do primerjav z drugimi državami, ker se vedno iz celotnega sistema vzame ven en delček, ki za Slovenijo ni ugoden, in se potem na podlagi tega kritizira, kako nekonkurenčna da je Slovenija. Glede davčne reforme sem po treh letih ministrovanja prepričan, da to, o čemer govorimo kot o veliki davčni reformi, sploh ni mogoče. Sistem je tako kompleksen, tiče se vseh ljudi, vsaka sprememba, ki jo uvedeš, je pospremljena z ogromnim nasprotovanjem. Vedno se oglasi tista skupina ljudi, ki bo prizadeta in tudi če gre za relativno majhno skupino postane neizmerno glasna, dobi ogromno prostora v medijih, vsi ostali so pa tiho. V resnici v to, da je možno narediti veliko davčno reformo, ne verjamem. Delamo lahko zgolj posamezne davčne spremembe, ki pa morajo navkljub temu biti sistemske in iti v isto smer. Kje izstopamo? Pri tem, da imamo primerjalno izrazito visoke prispevke na plače, sama obdavčitev plač pa ni visoka v primerjavi z drugimi, kot sva že rekla. Druga stvar je na primer DDV, pri katerem smo v Evropi nekje v povprečju. Nobena skrivnost pa ni, da smo med najugodnejšimi pri obdavčitvi premoženja. Zato je na sistem treba gledati celostno in še zmeraj zagovarjamo, da je treba razbremeniti plače, a to je neizogibno povezano z drugimi davki. Ko smo se lotili uvajanja davka na premoženje, smo ugotovili, da za uvedbo niso izpolnjeni osnovni predpogoji, zato smo to stvar dali v predal in je do nadaljnjega ne bomo vzeli ven. Predpogoj je, da se v Sloveniji uredi pravna varnost tako najemnikov kot tudi najemodajalcev, da se uredi register najemnih pogodb, ki danes ne obstaja, in tretje, treba je doseči, da ogromno praznih stanovanj pride na trg in da ljudje, ki jih oddajajo prijavijo ustrezen znesek in od tega plačujejo davek. Tukaj je ogromno skrivanja, ogromno sive ekonomije, vse to je predpogoj preden sploh lahko nadaljujemo temo o obdavčitvi premoženja. Ko smo začeli sistematično delati na tem področju, sem bil presenečen, kako slabe evidence imamo v tej državi, brez ustreznih evidenc pa je težko kakršne koli odločitve sprejemati. In potem smo rekli, da bomo v tem mandatu poskusili rešiti vsaj tisto, kar je nujno potrebno, da bomo v naslednjem mandatu sploh lahko nadaljevali razpravo. Kot sem rekel, urediti je treba tudi pravno varnost najemodajalcev, kar sploh ni tako enostavno, da bo nekdo, ki oddaja stanovanje, lahko najemnika, ki ne plačuje najemnine ali uničuje stanovanje, po hitrejšem postopku izselil. V Sloveniji je to izjemno težko, v določenih primerih tudi pravno varstvo najemnikov sploh ni ustrezno. To so predpogoji, da ustrezen sistem obdavčitve, sploh lahko zgradimo.

Najdražja je Ljubljana, Gorenjska in obala. Foto: BoBo

Predlog v zakonu je bil, da bo prva nepremičnina, v kateri bivamo, neobdavčena, vse ostale pa ne. Je kupovanje nepremičnin za investicijo problem, ki ostaja?
Absolutno. V Sloveniji se je izkazalo, da je, vsaj zadnjih 20 let, naložba v nepremičnine ena najboljših …

Tudi če je prazna?
Tudi če ostane prazno, ker cene tako hitro rastejo, stabilno rastejo, da ne gre za tvegano naložbo, in veliko ljudi, ki imajo dovolj sredstev, je to spoznalo. Zato imamo danes podatke, ki se mi zdijo grozljivi, mogoče prehuda beseda, absolutno problematični, da je v določenih novogradnjah, predvsem v Ljubljani, približno polovica stanovanj kupljenih kot naložba. To sploh niso nakupi za reševanje stanovanjskega problema, se pa tako dviguje cena vseh stanovanj in na drugi strani, kot ste rekli, ta stanovanja sploh ne pridejo na trg. Razlogov je več, a kot rečeno, velik problem je, ker je pravna varnost lastnikov majhna. Ko smo se lotili premoženjskega davka, smo najprej postavili definicijo, kaj vse je premoženje in premoženje je npr. tudi zlato. Del premoženja je že obdavčen, npr. naložbe v kapital, če imaš delnice, veš kakšen davek plačuješ. Del premoženja pa ni obdavčen, nepremičnine razen skozi nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča (NUSZ) niso obdavčene in to je velika razlika med nami in drugimi državami. Ampak, smo si rekli, preden se tega lotimo, potrebujemo kvalitetno razpravo. Pred uvedbo je treba poskrbeti za predpogoje, to je tisto, kar zdaj delamo, to sem že večkrat povedal in za tem stojim. Če bi s tem davkom nadaljevali, bi bilo, karkoli bi zbrali, namenjeno razbremenitvi dela oz. plač. Gre za tek na dolge proge, resno se je treba pogovoriti o tem, kaj je tisto, kar v tej državi mislimo, da je treba obdavčiti in kaj je tisto, kjer je treba znižati obdavčitev.

Da bi se DDV lahko znižal ni realno pričakovati, tako da bo začasen dvig leta 2013 zaradi krize očitno postal večen. Foto: BoBo/Žiga Živulović jr.

Dvigi trošarin, davek na sladke pijače, zdi se, da vlada razmišlja pretežno o izumljanju novih in dvigovanju starih davkov. Kaj pa kakšno znižanje? DDV je bil na primer začasno dvignjen na 22 odstotkov v času krize davnega leta 2013, se bo kdaj vrnil na predkrizno raven?
Gre za kompleksno debato o tem, kaj pravzaprav želimo. To je tisto, na kar jaz ves čas opozarjam, in ne moreš obravnavati izolirano samo enega davka. Osebno mislim, da je nerealno razmišljati o znižanju DDV-ja, po drugi strani pa nisem niti pristaš njegovega dviga. Stvar je kompleksna, vesel bi bil širše debate, ne pa tako, kot je bilo, ko smo govorili o obdavčitvi premoženja, ko je bila debata izrazito usmerjena samo v premoženje, takrat ni nikogar več zanimala obdavčitev dela, ne glede na to, da ves čas poslušamo o tem, kako so plače preobremenjene. Ko je bila debata o obdavčitvi premoženja, je to izpuhtelo, ko smo jo vzeli z mize, pa so se spet začeli pritiski za znižanje obremenitve dela. Ampak, kot družba se moramo dogovoriti, kje bomo razbremenili in kje obremenili, kaj je tisto? Je to DDV, ki je zelo specifičen davek, ker ga plačujemo vsi, je to premoženje, je to dohodnina ali delo? Pri DDV-ju je sploh treba biti zelo previden, ker, kot slišim od kolegov ministrov po Evropi, so primeri, ko so posamezne države znižale stopnje DDV-ja, pa se to ni ali pa se je zelo malo poznalo pri maloprodajnih cenah. Torej, treba je biti zelo previden, ker znižanje DDV-ja ne zniža nujno maloprodajnih cen, lahko se dvignejo marže.

In trgovec obdrži razliko.
Tako je.

V iniciativi glas ljudstva so ogorčeni, ker vlada nima posluha za predlog uvedbe progresivnega zdravstvenega prispevka, vas osebno krivijo, da predlog na vladi blokirate. Zakaj nasprotujete?
Rad bi spomnil, da je bil v času te koalicije ukinjeno dopolnilno zdravstveno zavarovanje, pred uvedbo obveznega zdravstvenega prispevka ga je plačevalo 95 odstotkov Slovenk in Slovencev, višino katerega je določala zavarovalnica in ni bilo odvisno od premoženjskega stanja. Vsi smo torej plačevali enako. Povod za to odločitev je bila napoved zdravstvenih zavarovalnic leta 2023 o dvigu te premije iz 32 ali 33 evrov na okoli 45 Hkrati so napovedale, da niti ta dvig ne bo dovolj in da bo potrebno naslednje leto iti že na približno 55 evrov. Danes je obvezni zdravstveni prispevek 37 evrov in sem prepričan, da če bi imeli star sistem bi bil 55 evrov ali pa še več. To je prvo dejstvo, na katerega se marsikdaj pozablja. Lahko razumem, da se politično to izrablja za pritisk, ampak na drugi strani se zdaj plačuje manj. Drugo dejstvo pa je, da je obvezni zdravstveni prispevek samo eden od dveh prispevkov za zdravstveno zavarovanje in da ju je treba gledati kot celoto. Drugi prispevek, ki v resnici predstavlja glavnino pobranih sredstev, pa je že progresiven in tisti z višjimi dohodki ga plačujejo v višjih zneskih. S tem se kaže solidarnost sistema, saj tisti z višjimi plačami plačujejo bistveno več za zdravstvo kot tisti z nižjimi ali tisti, ki sploh ne vplačujejo ničesar. Ne nasprotujemo eventualnim spremembam, ampak absolutno verjamem, da mora biti to celovit pristop do plačevanja zdravstvenih prispevkov. Potrebno je ustrezno nasloviti eventualno prerazporeditev bremen in to ne zgolj s povišanji prispevnih stopenj, čemur nasprotujem, ampak primarno z ureditvijo bolj ustreznih podlag za plačevanje prispevkov. Oni predlagajo spremembo na izrazito ozkem segmentu, rešitev pa je bistveno širša in bolj kompleksna. V času do volitev napovedujem resno razpravo, a ta sodi v okvir socialnega dialoga, v katerega je treba vključiti poleg vlade in sindikatov tudi gospodarska združenja.

Slovenski varčevalci so pregovrono precej šparovni, v bančnih depozitih sedijo milijarde evrov, ki jih najeda inflacija. Kako uspešna je bila po vaši oceni izdaja ljudskih obveznic, ki ste jih že omenili, in kaj še poleg te opcije svetujete ljudem?
Ko smo pred dvema letoma in pol sprejeli strategijo razvoja kapitalskega trga v Sloveniji, smo si zastavili cilj, da bi ljudje učinkoviteje uporabili ogromna sredstva, ki ležijo v bančnih depozitih, da bi imeli kaj več od tega, kot resnično nizke obresti. Na drugi strani bi imelo nekaj od tega gospodarstvo, ki bi prišlo do virov financiranja na lažji in cenejši način kot danes. Izdaja ljudskih obveznic je eden od ukrepov, kako spodbuditi ljudi, da pride del teh sredstev na trg. Državne obveznice so najbolj varen instrument, ki ima podobno varnost kot bančne garancije, izdaja ljudskih obveznic je bila pospremljena s precej medijske pozornosti, obrestne mere so bistveno višje kot na banki, poleg tega pa obstaja trg obveznic, kar pomeni, da če jo kupiš, je nisi dolžen imeti v lasti tri leta, ampak jo lahko vmes prodaš na borzi in danes se trguje s temi obveznicami nad nabavno ceno. Vsi ti kriteriji so bili izpolnjeni in kljub temu je relativno omejen interes za obveznice med ljudmi. V resnici neke logike ni, ker bi se vsakemu, ki ima malo obsežnejša sredstva v depozitu, ki jih ne misli v kratkem porabiti, bolj splačalo kupiti obveznico. To lahko interpretiramo samo na en način, da je v resnici …

So kriptosredstva prihodnost ali zgolj modna muha? Foto: Pixabay

Slovenski varčevalec izjemno konservativen?
Ne, da je v bistvu finančna pismenost na zelo nizkem nivoju, da v resnici ljudje ne poznajo, da kljub medijski pozornosti še zmeraj ne zaupajo, ne verjamejo in bolj zaupajo bankam ali pa se v resnici s tem niti ne ukvarjajo. Od sprejema strategije do danes, se je izkazalo, da je vprašanje finančne pismenosti v resnici ključno. Ljudi je treba izobraziti, da ne obstajajo samo varni bančni depoziti in na drugi strani, bom zanalašč rekel, investicije v kriptosredstva, ki so eden najbolj špekulativnih inštrumentov, lahko je vse skupaj balon, ki bo počil. Tu je še ogromno drugih finančnih inštrumentov, od katerih so nekateri praktično tako varni kot depoziti.

Npr. državna obveznica.
Tako je.

Pa kapitalski trg, ki ga npr. ustvarjate v srednji in JV Evropi …
Tako, temu so med drugim namenjeni t. i. individualni naložbeni računi. Veliko inštrumentov je, ki odgovarjajo vsakemu posamezniku, ali želi bolj tvegane ali varne naložbe. Ogromno dela nas še čaka v naslednjih letih, tako ministrstvo za finance kot finančne inštitucije, Banko Slovenije.

Finančno opismenjevanje bi verjetno moralo postati del šolskega sistema?
Absolutno, to je naš predlog! Sem že večkrat povedal, problem je, da smo v Sloveniji ljudje ekstremov, ali v konservativnem smislu ali pa tveganju. Težko je sicer reči, ker nimamo še podatkov, a predvideva se, da imamo v Sloveniji nadpovprečno veliko naložb v kripto sredstva, Torej, imamo segment ljudi, ki izrazito tvegano vlagajo, na drugi strani pa ogromen segment ljudi, ki sploh ne pozna nič drugega kot varčevanje v depozitu.

Omenili ste kripto sredstva, je to prihodnost ali trenutna modna muha?
Ne znam se do tega opredeliti, ne želim se, dejstvo pa je, da kripto sredstva nimajo znane notranje vrednosti in zato sem zelo kritičen do pozivov, naj se ne obdavčijo. Popolnoma nobene logike ni, da če imamo, ne vem, kapital obdavčen, tako kot ga imamo, da ne bi bila obdavčena tudi kripto sredstva z vprašljivo notranjo vrednostjo. Kaj sploh je notranja vrednost posameznega kripto sredstva?

Je ni?
Da, o tem govorim, torej, nisem za to, da še naprej kripto sredstva ne bi bila obdavčena ali pa bi bila nižje obdavčena kot drug kapital.

Slovenske finance so trenutno v “solidni kondiciji”, kar potrjujejo mednarodne bonitetne agencije, je izpostavil minister. Foto: BoBo/Žiga Živulović jr.

Za konec nam povejte, v kakšni kondiciji zapuščate slovenske finance in katerega okostnjaka bo v omari našel vaš naslednik?
Kot sem na začetku odgovoril, verjamem, da na ministrstvu za finance po zaključku tega mandata okostnjakov ne bo. Čeprav se je vlada med mandatom spopadala s tremi finančno zahtevnimi krizami – energetsko draginjo, inflacijo in poplavami – so slovenske javne finance v solidni kondiciji. Vedno znova to dejstvo pojasnjujem z argumentom, da so bonitetne ocene velikih mednarodnih agencij najbolj relevanten kriterij kondicije posamezne države. V začetku meseca nam je tudi Fitch, prvič po letu 2019, prav zaradi, kot so zapisali, uravnoteženosti javnih financ in preudarnega zadolževanja ter napredka pri strukturnih reformah, dvignil bonitetno oceno in k temu ni veliko za dodati. Torej, če želimo biti realni, poglejmo mednarodne ocene, ne pa politične ocene posameznih politikov, ki prvič nimajo veliko znanja,drugič so kratkoročne in tretjič so politično pogojene. V letu 2024 so tri mednarodne bonitetne agencije Sloveniji izboljšale obete, in sicer iz stabilnih obetov v pozitivne so nas premaknile bonitetne agencije Standard & Poor’s (S&P), MDBRS in Moodys. Letos je to naredila tudi bonitetna agencija Fitch, torej Slovenijo premaknila iz stabilnih v pozitivne obete, kar v resnici pomeni, da oni ocenjujejo, da se bo na dolgi rok naša ocena izboljšala. Poleg tega so v letošnjem letu tri agencije izboljšale oceno Slovenije, torej S&P, japonska agencija R&I in Scope ratings, to je največja evropska agencija. S&P, ki je eden od treh največjih, je Sloveniji zvišal oceno iz AA- na AA in za letos pripisal stabilne obete, to pomeni, da je Slovenija s to oceno postala država z najvišjo bonitetno oceno v skupini držav srednje in vzhodne Evrope. Na kritike o domnevno slabi formi slovenskih javnih financ, ki se uporabljajo predvsem v politične namene, odgovarjam z ocenami mednarodnih bonitetnih agencij.

Oglas