Današnje srečanje v idiličnem egiptovskem letovišču Šarm-el-šejk, nekakšna bližnjevzhodna mini mirovna konferenca, je formalna potrditev premirja in mirovnega procesa v Gazi. Ne takojšnjega začetka procesa rojevanja (nove) palestinske države, do katere je še nekaj let, pač pa prvi korak k trajnejšemu miru v tem delu sveta. Izrael in Hamas sta bila prisiljena sprejeti ponudbo Donalda Trumpa, sicer bi se soočila z resnimi posledicami. Izrael bi ostal sam, Hamas oziroma Palestinci pa bi doživeli popolno blokado arabskih držav, kjer niti Iran ne bi mogel več pomagati.
Geostrateške dimenzije razpleta na Bližnjem vzhodu so še vedno španska vas za večino slovenskih mainstream zunanjepolitičnih komentatorjev, še toliko bolj pa za neuvrščeno diplomacijo Tanje Fajon. Zato ne sme biti nihče presenečen, da Slovenija v Egipt ni bila povabljena. V palestinsko-izraelski strani je namreč igrala za napačno stran.
Preden se lotimo ozadja mirovnega procesa na Bližnjm vzhodu, definirajmo trditev, da je Slovenija “igrala za napačno stran“. Da me nekateri komentatorji ne boste spet križali, naj najprej pojasnim, da to nikakor ne pomeni, da humanitarna prizadevanja naše države, ko je šlo za Gazo, niso bila vsaj navzven dobronamerna. Niti stavek, ki se je pojavil v Delu, češ da bi mir v Gazi najbolj koristil Janši, škodoval pa vladajoči stranki, ne sme pokvariti tega prepričanja, čeprav česa tako brutalno ciničnega že dolgo nismo prebrali v nobenem (resnem) slovenskem mediju. A ko gre za Delovo pokrivanje zunanje politike, se zdijo celo neuvrščena sedemdeseta in osemdeseta leta liberalna.
Problem slovenske diplomacije, ko gre za Izrael in Gazo, torej ni v opozarjanju na humanitarne vidike spopada, trpljenja, umiranja in celo lakote civilistov, pač pa dejstvo, da smo se zelo očitno postavili na eno stran. S tem pa smo v očeh druge strani in tudi ključnih igralcev iz ozadja, izgubili vso kredibilnost, predvsem pa mednarodno težo.
De facto podpora Hamasu, ki je (bil) na oblasti v Gazi, je bila strateška napaka, ki si jo niti arabske države niso privoščile.
Da ne boste mislili, da govorim v prazno, naj navedem eksluzivni zapis Washington Posta, ki je razkril poglobljeno vojaško-obrambno sodelovanje med Izraelom in šestimi arabskimi državami v zadnjih dveh, treh letih. Zaupni dokumenti Pentagona govorijo o neki povsem drugačni sliki odnosov med judovsko državo in njeno muslimansko soseščino. Četudi so arabske države v zadnjem času retrično napadale Izrael zaradi preveč brutalne vojaške operacije v Gazi, ga javno kritizirale, četudi so ga redkeje obtoževale genocida kot recimo Slovenija, pa so – in to s Katarjem vred – lani skrivaj pripravile konferenco, na kateri so sodelovali tudi predstavniki Izraela in na kateri so govorili predvsem o smrtonosni navezi med Hamasom in Iranom. Ta šiitska država s teokratskim režimom, ki je več desetletij skrbel za finančno, kadrovsko in logistično podporo terorističnim skupinam od Libanona do Jemna, je namreč še vedno simbol t.i. osi zla v bližnjevzhodni regiji. Arabske države protiiranske koalicije so zato v zadnjih letih okrepile vojaško sodelovanje z Izraelom. Letošna kratka raketna vojna med Izraelom in Iranom jim je seveda ustrezala, kajti vsaka izraelska raketa, ki je v Iranu zadela svoj cilj, je pomenila manjšo nevarnost zanje. Ob Katarju, ki je poleg ameriške diplomacije igral ključno vlogo pri pogajanjih o premirju v Gazi, so bili del te protiiranske koalicije še Egipt, Bahrajn, Jordanija, Združeni arabski emirati in Savdska Arabija, medtem ko sta Kuvajt in Oman previdno opazovala dogajanje.
Razkriti dokumenti Washington Posta demantirajo prepričanje nekaterih evropskih držav, med njimi seveda tudi Slovenije, da je za premirje v Gazi potrebno pritiskati na izraelsko stran in jo z obtožbami o genocidu pshihološko zlomiti.
Gaza v resnici ni nič drugega kot posredniška vojna Irana proti judovski državi, za katero ajatole že od leta 1979 menijo, da jo je treba uničiti. Hamas, ki je bil ob Hezbolahu eden ključnih iranskih orodij v boju proti cionističnemu režimu in posredno tudi Zahodu, ne v vojaškem ne v političnem smislu nikoli ni o ničemer sam odločal. Bil je zgolj in samo podajšana roka Teherana, ki je letos izgubil kar na štirih frontah: v Siriji (Asad), Libanonu (Hezbolah), Gazi (Hamas) in celo na domačih tleh (izraelsko-ameriško bombardiranje jedrskih objektov). Ajatolam je tako na voljo le še je jemenska teroristična skupina Hutijev, ki s piratskimi napadi na mednarodni pomorski promet ogrožajo precej več kot le Izrael. Verjetno je – potem ko bo Hamas razorožen in marginaliziran med Palestinci – prav režim v Jemnu naslednja tarča širše vojaške koalicije.
A če se vrnemo k začetku mirovnega procesa in slovenski politiki do Bližnjega vzhoda: naivnost, napačna ocena mednarodnih razmer in verjetno celo določena notranjepolitična računica (posebej Tanje Fajon in radikalcev iz Levice), da bo podpora Hamasu v Gazi prinesla simpatije volivcev, so tlakovali pot v težave. Kajti zdaj, ko je drame konec, bo prišel čas poračuna. Države, ki so danes povabljene v Šarm-el-Šejk, bodo sedele za mizo in govorile o prihodnosti regije, kjer ni ostal kamen na kamnu. Finančne dimenzije obnove bodo šle v desetine milijard evrov, morda celo v trimestne številke.
Slovencev v Egipt niso povabili in za naš fiasko s Hamasom bi bilo najbolje, če bi ga vsi čim prej pozabili.
Sodni procesi pred Mednarodnim kazenskim soidščem in Mednarodnim sodiščem pravičnosti utegnejo trajati še leta in tudi če bi bil izraelski premier Benjamin Netanjahu na koncu spoznan za krivega, bo takrat vsaj že politično truplo. Svojo vlogo je namreč odigral in celo tisti Izraelci, ki so vsak dan protestirali proti njegovi vladi, priznavajo, da bi težko našli človeka, ki bi bil pripravljen nase prevzeti tako pasje delo, opraviti tako umazan posel. Toda to je politika in čez nekaj let bo šlo vse v pozabo, podobno kot Putinova agresija na Ukrajino. Saj še veste, kdo piše zgodovino?
Politiki, celo voditelji, pridejo in gredo, nekateri za seboj pustijo razdejanje, toda narodi ostanejo in Palestinci so morali, da se jim je končno odprla pot do države, veliko žrtvovati. Če sedanji razplet v Gazi dejansko pomeni, da so se znebili teroristov s sponzorji v Teheranu, če se bodo do Palestincev prijazneje obnašali arabski sorodniki, za katere so Palestinci, kot vemo, vse drugo, samo ljudje je, potem je Država Palestina realnost v nekaj letih. Za svet pa zanjo ne bo zaslužna slovenska diplomacija s Teheransko Tanjo na čelu, pač pa Združene države, šesterica arabskih držav in – naj se sliši še tako bogokletno – Izrael.
Mednarodno politika je vse kaj drugega kot lepotno tekmovanje. Če že imamo državo, bi bil verjetno že čas, da se temu primerno tudi obnašamo.