Leta 1905 je bodoči načelnik generalštaba avstro-ogrske vojske Franz Conrad von Hötzendorf preko Vojnega ministrstva dosegel, da je Vojaško-tehnična komisija (TMK) razpisala natečaj za razvoj novega težkega možnarja, ki bi nadomestil 24-centimetrski možnar M. 98. Čeprav je bil M. 98 v uporabi šele sedem let, je kazalo, da ne bo kos novim utrdbam, ki so jih Italijani gradili ob meji z Avstro-Ogrsko, hkrati pa je imel preskromen domet. Komisija je od novega orožja zahtevala zlasti večjo učinkovitost in domet brez izgube mobilnosti. Preučila je izkušnje iz obleganja Port Arthurja, kjer japonske 28-centimetrske granate, polnjene z 8 kg pikrinske kisline, niso bile dovolj učinkovite pri obstreljevanju ruskih utrdb. Na podlagi tega je določila kaliber novega orožja 30,5 cm.
Naročilo je leta 1906 dobila tovarna Škoda iz Plzna. Orožje so snovali njeni največji strokovnjaki v sodelovanju z Vojaško-tehnično komisijo. Načrti so bili končani že julija 1908, prototip pa so izdelali do naslednjega leta. Sledila so tovarniška testiranja v sodelovanju z Vojaško-tehnično komisijo, kjer so odkrivali in odpravljali pomanjkljivosti. Spomladi 1911 so izdelali izboljšan model, ki so ga do poletja preizkusili na poligonu Felixdorf pri Dunaju. Rezultati poskusnih obstreljevanj so pokazali, da je novi možnar bistveno boljši od sočasno razvite Kruppove 28-centimetrske havbice L/12. Možnar je dozorel do te točke, da je bilo končno različico in serijsko proizvodnjo mogoče pričakovati že leta 1912.
Vojska je bila z novim orožjem izredno zadovoljna, zataknilo pa se je pri naročanju. Novi možnarji so bili namreč izredno dragi. Baterija dveh možnarjev s pripadajočimi vozili, opremo in zalogo streliva je stala 1,5 milijona kron, Avstro-Ogrska pa je imela relativno skromen vojaški proračun. Vojni minister Moritz von Auffenberg je parlament zaman skušal prepričati v odobritev kredita za naročilo. Zato je decembra 1911 preprosto naročil 12 baterij možnarjev brez vednosti parlamenta, torej protizakonito.
Do julija 1912 je Škoda izdelala prvi testni možnar, ki so ga preizkusili na poligonu Hajmáskér. Manjše napake, ki so jih ob tem odkrili, so hitro odpravili. Septembra 1912 so dostavili prvih osem serijskih primerkov. Ob njihovem nenadnem pojavu so začela deževati vprašanja o postopku naročanja. Auffenberg je priznal naročilo in ga skušal upravičiti kot nujno. Prislužil si je interpelacijo, do glasovanja o njegovi odstavitvi pa ni prišlo. Oktobra 1912 je namreč izbruhnila prva balkanska vojna in ob nastali krizi so bili poslanci nenadoma zelo zadovoljni, ker je bila vojska oborožena s sodobnimi oblegovalnimi možnarji. Še več, odobrili so dodatna sredstva za kritje stroškov oboroževanja, vključno z dodatnimi možnarji.
Novi možnar je dobil uradno oznako *30,5 cm Bombenmörser M.11,* kasneje pa so ga preimenovali v *30,5 cm Belagerungsmörser M. 11*. Imel je 5.936 kg težko jekleno cev, dolgo 3050 mm oziroma 10 kalibrov. Za razliko od predhodnika je imel horizontalno premičen drsni klinasti zaklep, izdelan iz enega samega kosa jekla teže 663 kg. Cev je bila elastično vpeta v zibko, ki je bila pritrjena na lafeto z mehanizmom za uravnavanje smeri, celotno orožje pa je stalo na jeklenem škatlastem podnožju. Lafeta z zibko je tehtala 8960 kg, podnožje pa 5970 kg. Celoten možnar je tehtal 20.900 kg. Naklon cevi je znašal 40-75°, po smeri pa je pokrival 120° (60° v vsako smer). Za polnjenje je bilo treba cev spustiti v vodoravno lego. Vojaki so z vozičkom pripeljali granato do orožja, jo naložili na poseben nastavek, ki so ga potem dvignili v višino cevi in granato potisnili v ležišče, za njo pa vstavili še pogonsko smodniško polnjenje, zaprli zaklep, cev dvignili v ustrezen položaj in sprožili. Odsun pri strelu sta ustavili dve hidravlični zavori, hidropnevmatični povratnik z enim cilindrom na glicerin in dvema na stisnjen zrak pa jo je vrnil v prvotno lego.
Damn, hvala za lore drop !
Zanimivo kot vedno, naslednje leto moram pa res zraven na en tvoj pohod xD
2 comments
[1/3]
Leta 1905 je bodoči načelnik generalštaba avstro-ogrske vojske Franz Conrad von Hötzendorf preko Vojnega ministrstva dosegel, da je Vojaško-tehnična komisija (TMK) razpisala natečaj za razvoj novega težkega možnarja, ki bi nadomestil 24-centimetrski možnar M. 98. Čeprav je bil M. 98 v uporabi šele sedem let, je kazalo, da ne bo kos novim utrdbam, ki so jih Italijani gradili ob meji z Avstro-Ogrsko, hkrati pa je imel preskromen domet. Komisija je od novega orožja zahtevala zlasti večjo učinkovitost in domet brez izgube mobilnosti. Preučila je izkušnje iz obleganja Port Arthurja, kjer japonske 28-centimetrske granate, polnjene z 8 kg pikrinske kisline, niso bile dovolj učinkovite pri obstreljevanju ruskih utrdb. Na podlagi tega je določila kaliber novega orožja 30,5 cm.
Naročilo je leta 1906 dobila tovarna Škoda iz Plzna. Orožje so snovali njeni največji strokovnjaki v sodelovanju z Vojaško-tehnično komisijo. Načrti so bili končani že julija 1908, prototip pa so izdelali do naslednjega leta. Sledila so tovarniška testiranja v sodelovanju z Vojaško-tehnično komisijo, kjer so odkrivali in odpravljali pomanjkljivosti. Spomladi 1911 so izdelali izboljšan model, ki so ga do poletja preizkusili na poligonu Felixdorf pri Dunaju. Rezultati poskusnih obstreljevanj so pokazali, da je novi možnar bistveno boljši od sočasno razvite Kruppove 28-centimetrske havbice L/12. Možnar je dozorel do te točke, da je bilo končno različico in serijsko proizvodnjo mogoče pričakovati že leta 1912.
Vojska je bila z novim orožjem izredno zadovoljna, zataknilo pa se je pri naročanju. Novi možnarji so bili namreč izredno dragi. Baterija dveh možnarjev s pripadajočimi vozili, opremo in zalogo streliva je stala 1,5 milijona kron, Avstro-Ogrska pa je imela relativno skromen vojaški proračun. Vojni minister Moritz von Auffenberg je parlament zaman skušal prepričati v odobritev kredita za naročilo. Zato je decembra 1911 preprosto naročil 12 baterij možnarjev brez vednosti parlamenta, torej protizakonito.
Do julija 1912 je Škoda izdelala prvi testni možnar, ki so ga preizkusili na poligonu Hajmáskér. Manjše napake, ki so jih ob tem odkrili, so hitro odpravili. Septembra 1912 so dostavili prvih osem serijskih primerkov. Ob njihovem nenadnem pojavu so začela deževati vprašanja o postopku naročanja. Auffenberg je priznal naročilo in ga skušal upravičiti kot nujno. Prislužil si je interpelacijo, do glasovanja o njegovi odstavitvi pa ni prišlo. Oktobra 1912 je namreč izbruhnila prva balkanska vojna in ob nastali krizi so bili poslanci nenadoma zelo zadovoljni, ker je bila vojska oborožena s sodobnimi oblegovalnimi možnarji. Še več, odobrili so dodatna sredstva za kritje stroškov oboroževanja, vključno z dodatnimi možnarji.
Novi možnar je dobil uradno oznako *30,5 cm Bombenmörser M.11,* kasneje pa so ga preimenovali v *30,5 cm Belagerungsmörser M. 11*. Imel je 5.936 kg težko jekleno cev, dolgo 3050 mm oziroma 10 kalibrov. Za razliko od predhodnika je imel horizontalno premičen drsni klinasti zaklep, izdelan iz enega samega kosa jekla teže 663 kg. Cev je bila elastično vpeta v zibko, ki je bila pritrjena na lafeto z mehanizmom za uravnavanje smeri, celotno orožje pa je stalo na jeklenem škatlastem podnožju. Lafeta z zibko je tehtala 8960 kg, podnožje pa 5970 kg. Celoten možnar je tehtal 20.900 kg. Naklon cevi je znašal 40-75°, po smeri pa je pokrival 120° (60° v vsako smer). Za polnjenje je bilo treba cev spustiti v vodoravno lego. Vojaki so z vozičkom pripeljali granato do orožja, jo naložili na poseben nastavek, ki so ga potem dvignili v višino cevi in granato potisnili v ležišče, za njo pa vstavili še pogonsko smodniško polnjenje, zaprli zaklep, cev dvignili v ustrezen položaj in sprožili. Odsun pri strelu sta ustavili dve hidravlični zavori, hidropnevmatični povratnik z enim cilindrom na glicerin in dvema na stisnjen zrak pa jo je vrnil v prvotno lego.
Damn, hvala za lore drop !
Zanimivo kot vedno, naslednje leto moram pa res zraven na en tvoj pohod xD
Comments are closed.