Avstrijsko deželo Koroško na jugu omejuje greben Karnijskih Alp, ki se proti vzhodu nadaljuje s Karavankami. Ta lahko branljiva naravna pregrada ima šibko točko ravno na stiku obeh gorskih verig. Tam se proti Koroški odpira dolina Ziljice, ob kateri vodi pot mimo Trbiža in Beljaka proti središču Avstrije, ki bi jo lahko izkoristil morebitni napadalec iz smeri Italije. Ker je dolina Ziljice široka in tako manj primerna za postavitev zapore, je bilo treba sovražnika ustaviti že pred Trbižem. Dostopi do Trbiža so trije – po Kanalski dolini mimo Naborjeta, po Reklanski dolini preko Nevejskega prevala in iz Bovške kotline po dolini Koritnice preko Predela. Habsburška monarhija jih je branila z zapornimi utrdbami.
Najdaljšo zgodovino med njimi ima utrdba v Klužah. Dolina Koritnice se tam, kjer je reka izdolbla globoka korita med Rombonom in Izgoro, najbolj zoži, tako da je tam najlažje zapreti pot iz Bovške kotline proti Predelu. Pomena lokacije so se zavedali že Rimljani, kasneje pa so utrdbe tam gradili Benečani in Habsburžani. Da so imeli prav, se je izkazalo v času Napoleona, ko so Francozi trikrat prodrli v omenjeni smeri. V prvem napadu so marca 1797 zavzeli utrdbo v Klužah, ki je med bojem pogorela. V naslednjem spopadu na istem mestu novembra 1805 so jih Avstrijci odbili. Za tem so dolino Koritnice skušali zapreti višje in zgradili utrdbo pod Predelom, ki so jo Francozi zavzeli maja 1809. Na istem mestu so med letoma 1848 in 1850 zgradili novo utrdbo, ki je ohranjena še danes.
Leta 1878 je vojno ministrstvo Avstro-Ogrske naročilo inženirski direkciji v Celovcu ustanovitev komisije, ki je preučila stanje utrdb pri Naborjetu in na Predelu. Presodili so, da predelske utrdbe nima smisla posodabljati in predlagali, da se zapora zopet preseli v Kluže. Zavedali so se namreč, da bo razen poti čez Predel treba zapreti tudi prehod v Zgornje Posočje, saj je bila načrtovana gradnja ceste čez Vršič. Tako so odstranili ruševine stare avstrijske utrdbe, ki so samevale od leta 1797. Med 28. marcem 1881 in 14. novembrom 1882 so na njenem mestu zgradili novo zaporno utrdbo, imenovano *Strassensperre Flitscher Klause* (Cestna zapora Bovške Kluže). Utrdba je brez orožja in streliva stala 111.665 goldinarjev in 78 krajcarjev.
**Postavitev utrdbe**
Utrdbo Bovške Kluže so postavili tako, da je obvladovala prehod po Goriški cesarski cesti, ki je iz Bovške kotline vodila preko Predela do Trbiža. Spada v prvo generacijo avstro-ogrskih zapornih alpskih utrdb, ki so jih gradili še iz klesanega kamna. Glavna stavba ima obliko črke L in je grajena v dveh etažah. Južna stranica tvori čelo utrdbe in je obrnjena proti Bovcu, od koder je bilo pričakovati sovražnika. Vzhodna stranica, ki poteka vzporedno z le nekaj metrov oddaljenimi koriti Koritnice, pokriva dostop iz doline Bavšice. Na njunem stičišču na jugovzhodnem vogalu, kjer je stena v obliki loka, stoji glavni kaponir. Zahodno stranico tvori hodnik s strelnimi linami, ki poteka vzporedno s cesto in se konča z goltnim kaponirjem na severozahodnem vogalu. Utrdbo na severni strani zaokroži zid z glavnim vhodom, ki je bil obdan z železno ograjo in jarkom. Na goltni kaponir je bil naslonjen kamnit portal z železnimi vrati, skozi katerega je vodila cesta. Pred portalom je bil jarek, premosten z mostičkom, ki se ga je dalo odstraniti. Tako je utrdba lahko neposredno zaprla promet po cesti.
Postavili so jo tako, da je sovražnik z neposrednim topovskim ognjem ne bi mogel zadeti, s posrednim pa težko. Pred obstreljevanjem iz Bovške kotline so jo ščitila pobočja Rombona, pred obstreljevanjem s Svinjaka pa greben Slemena. Načrtovali so jo predvsem za boj od blizu in dali poseben poudarek na obrambo pred pehoto iz vseh smeri. Sovražnik, ki bi iz Bovca prodiral po cesti, bi jo zagledal šele na oddaljenosti kakih 100 metrov, ko bi prišel izza zadnjega ovinka in se nenadoma znašel v ognju krogel in karteč. Kljub vsemu so jo zgradili tako, da je zdržala zadetke najtežjih takrat znanih granat.
1 comment
[1/4]
**Bovška zapora in utrdba Bovške Kluže**
Avstrijsko deželo Koroško na jugu omejuje greben Karnijskih Alp, ki se proti vzhodu nadaljuje s Karavankami. Ta lahko branljiva naravna pregrada ima šibko točko ravno na stiku obeh gorskih verig. Tam se proti Koroški odpira dolina Ziljice, ob kateri vodi pot mimo Trbiža in Beljaka proti središču Avstrije, ki bi jo lahko izkoristil morebitni napadalec iz smeri Italije. Ker je dolina Ziljice široka in tako manj primerna za postavitev zapore, je bilo treba sovražnika ustaviti že pred Trbižem. Dostopi do Trbiža so trije – po Kanalski dolini mimo Naborjeta, po Reklanski dolini preko Nevejskega prevala in iz Bovške kotline po dolini Koritnice preko Predela. Habsburška monarhija jih je branila z zapornimi utrdbami.
Najdaljšo zgodovino med njimi ima utrdba v Klužah. Dolina Koritnice se tam, kjer je reka izdolbla globoka korita med Rombonom in Izgoro, najbolj zoži, tako da je tam najlažje zapreti pot iz Bovške kotline proti Predelu. Pomena lokacije so se zavedali že Rimljani, kasneje pa so utrdbe tam gradili Benečani in Habsburžani. Da so imeli prav, se je izkazalo v času Napoleona, ko so Francozi trikrat prodrli v omenjeni smeri. V prvem napadu so marca 1797 zavzeli utrdbo v Klužah, ki je med bojem pogorela. V naslednjem spopadu na istem mestu novembra 1805 so jih Avstrijci odbili. Za tem so dolino Koritnice skušali zapreti višje in zgradili utrdbo pod Predelom, ki so jo Francozi zavzeli maja 1809. Na istem mestu so med letoma 1848 in 1850 zgradili novo utrdbo, ki je ohranjena še danes.
Leta 1878 je vojno ministrstvo Avstro-Ogrske naročilo inženirski direkciji v Celovcu ustanovitev komisije, ki je preučila stanje utrdb pri Naborjetu in na Predelu. Presodili so, da predelske utrdbe nima smisla posodabljati in predlagali, da se zapora zopet preseli v Kluže. Zavedali so se namreč, da bo razen poti čez Predel treba zapreti tudi prehod v Zgornje Posočje, saj je bila načrtovana gradnja ceste čez Vršič. Tako so odstranili ruševine stare avstrijske utrdbe, ki so samevale od leta 1797. Med 28. marcem 1881 in 14. novembrom 1882 so na njenem mestu zgradili novo zaporno utrdbo, imenovano *Strassensperre Flitscher Klause* (Cestna zapora Bovške Kluže). Utrdba je brez orožja in streliva stala 111.665 goldinarjev in 78 krajcarjev.
**Postavitev utrdbe**
Utrdbo Bovške Kluže so postavili tako, da je obvladovala prehod po Goriški cesarski cesti, ki je iz Bovške kotline vodila preko Predela do Trbiža. Spada v prvo generacijo avstro-ogrskih zapornih alpskih utrdb, ki so jih gradili še iz klesanega kamna. Glavna stavba ima obliko črke L in je grajena v dveh etažah. Južna stranica tvori čelo utrdbe in je obrnjena proti Bovcu, od koder je bilo pričakovati sovražnika. Vzhodna stranica, ki poteka vzporedno z le nekaj metrov oddaljenimi koriti Koritnice, pokriva dostop iz doline Bavšice. Na njunem stičišču na jugovzhodnem vogalu, kjer je stena v obliki loka, stoji glavni kaponir. Zahodno stranico tvori hodnik s strelnimi linami, ki poteka vzporedno s cesto in se konča z goltnim kaponirjem na severozahodnem vogalu. Utrdbo na severni strani zaokroži zid z glavnim vhodom, ki je bil obdan z železno ograjo in jarkom. Na goltni kaponir je bil naslonjen kamnit portal z železnimi vrati, skozi katerega je vodila cesta. Pred portalom je bil jarek, premosten z mostičkom, ki se ga je dalo odstraniti. Tako je utrdba lahko neposredno zaprla promet po cesti.
Postavili so jo tako, da je sovražnik z neposrednim topovskim ognjem ne bi mogel zadeti, s posrednim pa težko. Pred obstreljevanjem iz Bovške kotline so jo ščitila pobočja Rombona, pred obstreljevanjem s Svinjaka pa greben Slemena. Načrtovali so jo predvsem za boj od blizu in dali poseben poudarek na obrambo pred pehoto iz vseh smeri. Sovražnik, ki bi iz Bovca prodiral po cesti, bi jo zagledal šele na oddaljenosti kakih 100 metrov, ko bi prišel izza zadnjega ovinka in se nenadoma znašel v ognju krogel in karteč. Kljub vsemu so jo zgradili tako, da je zdržala zadetke najtežjih takrat znanih granat.
Comments are closed.