Slovenija, čas je, da se zbudiš

V prvi vasi je povprečje moških penisov petnajst centimetrov. V drugi vasi je to povprečje petindvajset centimetrov. Vprašanje je logično in povsem na mestu: kako je mogoče, da v dveh vaseh na istem območju obstaja tako velika razlika? Odgovor je preprost. V prvi vasi so dolžino izmerili z meritvami, v drugi vasi pa so naredili anketo.

Tako je s temi anketami. Lahko so prijetne za oko, lahko so prepričljive, lahko so izjemno zapeljive, skratka, so neke vrste parfumi. S parfumi pa je vse skupaj zelo enostavno. Lepo dišijo, vendar jih ne moreš spiti. Ko so v ponedeljek hiteli razlagati strokovnjaki vseh vrst, kako so se lahko ankete tako zmotile v napovedi, so pač prišli do ugotovitve, da je javno mnenje živa forma. Javno mnenje ni nekaj zacementiranega, temveč je podvrženo subtilnim silam, ki lahko čez noč vse postavijo na glavo. Najverjetneje so ravno tisti, ki so bili anketirani, zaznali, da lahko postanejo odločujoči faktor. Da zapeljejo vse nas, posebno pa še akterje na napačno pot. Torej, eni so se potuhnili, eni direktno lagali, tretji pa so se držali za trebuhe in dajali zmešane odgovore. Skratka, ankete so napačne rezultate napovedale zato, ker so se eni pač malo hecali in norčevali. Enim se je fino zdelo, da nas vlečejo za nos. Če je že vse skupaj cirkus, pa naj bo ta cirkus absoluten v svoji absurdnosti.

Absurden je bil že sam referendum. Še eden v nizu tistih, ki ne bi smeli biti na dnevnem red. O človekovih pravicah se ne debatira. Nima kaj večina odločati o pravicah manjšin. In naglavni problem vseh zagovornikov že sprejetega zakona je bil ravno v tem, da niso bili uspešni v dokazovanju, da gre za pravico, svobodo in posameznikovo voljo. Da gre za nekaj neodtujljivega v razsvetljenem svetu zahodne civilizacije. Torej, da je prepoved uveljavljanja svobodne volje posameznika ne le skok nazaj, temveč nevaren začetek brisanja že pridobljenih pravic. Tisti, ki so triumfirali z oznakami, da gre pri zakonu za levičarsko kulturo smrti, se ne zavedajo, da se jim bo kmalu vrnil vrženi bumerang. Z naslednjo prepovedjo se bodo v zgodovino zapisali kot fundamentalisti, ki se ne ustavijo pred ničemer. Po vrsti lahko pade na primer pravica do splava in na koncu recimo ženska volilna pravica. Če se to danes zdi znanstvena fantastika, bo čez dvajset let nujnost, ker bo treba varovati narod in spodbujati rojstva in se zavarovati pred emocionalnimi odločitvami ženskega volilnega telesa.

Naj bo vsem nam jasno, da je naša domišljija preozka za vse apetite fanatikov. Tako kot nam ni šlo v račun, kako lahko nekdo prepove samski ženski samooploditev, zaslužnim kulturnikom korektne penzije in trpečim skrajšanje muk, tako nam ne bo šlo v glavo, da se fanatični fundamentalisti ne ustavijo pred nikomer. Nekaj prvih znakov tega fundamentalizma smo že izkusili med pandemijo. Takrat je šlo za vajo, kmalu lahko gre zares. Najbolj nevarni so fundamentalisti, ki so pijani od uspehov. Pijani od zmag.

Vso novejšo zgodovino se teoretiki sprašujejo, kako lahko povsem normalni državljani pristanejo daleč od normalnosti. Oziroma najbolj izprijene prakse doživljajo kot normalne. Pogledajo stran, ko se jim pred očmi dogajajo najbolj nori napadi na osebno svobodo, dostojanstvo in spoštovanje. Brez dvignjenega glasu ali glave prenašajo tirane, diktatorje in jih celo zagovarjajo. Enkrat bodo morali tudi v tem prostoru zgodovinarji, antropologi, sociologi, psihologi, filozofi in psihoanalitiki odgovoriti na enostavno vprašanje: kdaj je Slovenija iz napredne države krenila na pot zatohle nacionalkonservativne samozadostne skupnosti. Kako je mogoče, da smo iz moderne in drugim za zgled družbe pristali v druščini podpovprečnih samozadovoljnih malih človečkov, ki jim ni mar za druge. Je bil to normalen proces ali pa le razgradnja napačne iluzije o nas samih. Očitno smo mislili, da smo iz tiste vasi, kjer imajo vsi moški penise dolge petindvajset centimetrov. Skratka, o sebi smo imeli absolutno napačno sliko in mnenje. Ves čas smo mislili, da smo nekaj drugega. Ves čas smo bili prepričani, da smo frajerji v regiji. Da imamo preprosto daljšega od sosedov.

Zdaj pa vemo, da se najmanj tristo sedemdeset tisočim polnoletnim ljudem v tej državi zdi čisto okej, da se nekomu vzame neka pravica. Da se nekomu nekaj prepove. Nekomu nečesa ne dovoli. Prav tako vemo, da najmanj tristo sedemdeset tisočim polnoletnim državljanom dol visi za nekaj trpečih sodržavljanov. In vemo, da najmanj 370.000 popolnoma prisebnih volilcev meni, da je Aleš Primc kul sodržavljan. Menijo, da so njegovi argumenti res argumenti in ne blodnjava sovražnosti. Da ne laže, temveč izreka čisto resnico. Ga podpirajo in mu na glas ali pa bolj potihem ploskajo.

Staro pesem Tomaža Domicelja Irena, lahko noč pa bomo brez težav spremenili z naslednjim refrenom: Slovenija, lahko noč, lahko noč Slovenija, o tebi sanjal bom …