Piše: I. K. 

Zadnja dva referenduma sta bila za slovensko tranzicijsko levico brezprecedenčna katastrofa, kakršne v samostojni Sloveniji še ni doživela. Če so se po referendumu o privilegiranih pokojninah še lahko tolažili, da je levi volilni pol referendum bojkotiral, je pri tokratnem referendumu vrag dokončno odnesel šalo. Kako zelo jih je pretresel izid, pokaže že dejstvo, da dežurni srednješolec v službi levih strank zdaj poziva k razveljavitvi referenduma.

Grega Repovž, razvpiti glas nižjih stopenj levičarskega agitpropa, bi referendum o pomoči pri predčasnem končanju življenja kar razveljavil. Kaj ga moti tako zelo, da se mu zdi referendum nezakonit?

Motijo ga verske skupnosti

Moti ga domnevna “agitacija vseh verskih skupnosti, ki se sploh niso prijavile kot organizatorke kampanje, čeprav so jo izvajale, in to v svojih svetiščih in medijih – ne nazadnje se zdaj hvalijo, kako dobro kampanjo so izpeljale.” Pravi, da dejstvo, da se k kampanji niso priglasile in torej uradno niso bile njene organizatorke, ne spremeni tega, da so se vanjo dejavno vključile in tudi investirale.

Msgr. Stanislav Zore, ljubljanski nadškof metropolit (Foto: SŠK)

Seveda levičarji pri tem izpostavljajo zgolj Katoliško cerkev, zamolčijo pa, da je bila proti tudi “njihova” islamska skupnost. Posebej komično je, da Repovž meni, da Katoliška cerkev kot subjekt civilne družbe sploh ne bi smela izraziti svojega mnenja, medtem ko praktično vse skrajno leve nevladne organizacije pri skoraj vsaki volilni kampanji v državi aktivno sodelujejo, ne da bi se pri tem prijavile kot nosilke kampanj.

Motijo ga zdravniki

Podobno Repovža moti, da so v kampanji svoje mnenje izrazile zdravniške organizacije, ki se niso priglasile kot organizatorke kampanje, čeprav so v njej dejavno sodelovale. Po njegovem so uporabljale klasične metode predvolilnega boja, od elektronskih anket do agitacije in objav, čeprav hkrati priznava, da to ni v nasprotju z referendumsko in volilno zakonodajo.

Predstavnika Mladih zdravnikov. (Foto: Bobo)

Še bolj pa ga moti, da so zdravniki v zdravstvenih domovih na vidnih mestih objavljali svoja mnenja o zakonu: nekateri so jih obesili na vrata ambulant, drugi so sprejeli skupne izjave in jih izobesili na oglasne deske, vrata ali stene. Repovž pri tem trdi, da zakon izrecno prepoveduje kampanjo v javnih institucijah in da je šlo za protizakonito vplivanje na volivce. S tem si že znotraj lastnega besedila nasprotuje, saj je le odstavek prej priznal, da angažma zdravnikov sam po sebi ni nezakonit.

Huda žalitev zdravnikov

Svoje razmišljanje podkrepi z anekdoto o “znanki, univerzitetni učiteljici” – ali ta sploh obstaja ali je zgolj plod njegove srednješolske domišljije, ne vemo –, ki mu je povedala, da si ni upala objaviti svojega mnenja na Facebooku. Med njenimi prijateljicami je namreč zdravnica, ki je podpisala razglas v zdravstvenem domu in je obenem osebna zdravnica njenega očeta. Znanki naj bi se zato zdelo preveč tvegano javno izraziti mnenje, saj je bilo pismo zdravnikov na oglasni deski zapisano zelo brezkompromisno.

Je Repovž zdravnike predstavil kot potencialne morilce političnih nasprotnikov? (Foto: Bobo)

Takšno razmišljanje implicitno namiguje, da bodo zdravniki, ki so proti evtanaziji, namerno škodovali tistim, ki so zanjo. Gre za grozljivo namigovanje.

“Se sliši kot prigoda? Žal ni zgolj to. Če se volivci ne upajo izražati svojega mnenja, ker se bojijo, da bo to vplivalo na njihov položaj (premoženjski, status v službi, v očeh zdravnika), potem to ni regularna kampanja in tudi referendum ni regularen. Lahko rečemo, da na primer njena objava na Facebooku ne bi imela nobenega vpliva?” se neironično sprašuje Repovž in s tem potrjuje tezo, da zdravniki delujejo malevolentno. Gre za hudo obtožbo, ki si zasluži vsaj obsodbo cehovskih organizacij, če ne že kar civilno tožbo.

Referendum o drugem tiru kot precedens? Morda – a v škodo vlade

Repovžu se zdi referendum sporen tudi zaradi preteklih primerov, ko sta ustavno in vrhovno sodišče v Sloveniji referendum razveljavili in volivce poslali na ponovno odločanje – namiguje seveda na referendum o drugem tiru. Vrhovno sodišče je v eni od sodb zapisalo, da se referendum razveljavi, če so podane takšne nepravilnosti, ki bi lahko odločilno vplivale na kolektivni izid referenduma. Ustavno sodišče pa je poudarilo, da mora iz nepravilnosti izhajati možnost, da bi te lahko privedle do drugačnega, celo nasprotnega končnega izida glasovanja.

Repovž pri tem zamolči, da je šlo v tistem primeru predvsem za presojo, da vlada kot predlagatelj referenduma ni korektno predstavila obeh plati odločitve – kar je sicer že samo po sebi logično sporno, a po aktivistični logiki dela ustavnih sodnikov pomeni razlog za razveljavitev. Po tej logiki bi bil tokratni referendum lahko neveljaven kvečjemu v škodo vlade, ker sama ni pošteno predstavila razlogov, zakaj bi volivci glasovali proti ZPPKŽ – ne pa v škodo tistih, ki so vodili kampanjo proti zakonu.

Repovž bi rad razčistil, kaj je dovoljeno

Repovž meni, da bi bilo treba vložiti pritožbo: “Ne samo zaradi tokratnega referenduma, ampak da sodišče enkrat za vselej pove, kaj je dejansko dopustno v kampanji, volilni in referendumski. Si lahko dejaven v kampanji, ne da bi se prijavil kot organizator – kot sta naredili zdravniška zbornica in cerkev? Lahko zlorabljaš moč svojega položaja in pritiskaš na paciente, da s tem vplivaš na izid referenduma? Lahko to počneš v javni instituciji? Lahko, če si profesor, pišeš agitacijska pisma študentom medicine? Tudi to smo doživeli tokrat.”

Odgovorni urednik Mladine in gimnazijski maturant Grega Repovž ima obilo pravnih mnenj, foto: STA

Seveda lahko kaj takega neironično zapiše le Repovž. V preteklih referendumih, pa tudi na evropskih, lokalnih in državnozborskih volitvah, so na strani levice aktivno sodelovali praktično vsi skrajno levi “ulični” NVO-ji, pa tudi starejše, etablirane organizacije, kot je Mirovni inštitut, ki od države prejemajo milijone davkoplačevalskega denarja. Nobena od teh organizacij se nikoli ni prijavila kot nosilka kampanje. Po Repovževih vatlih bi tako morali razveljaviti ne le vse referendume v zgodovini samostojne Slovenije, temveč tudi vse občinske, državne in evropske volitve.