S predsednico republike Natašo Pirc Musar se je pogovarjala Rosvita Pesek. Foto: TV Slovenija/posnetek zaslona
Vsi so videti zadovoljni, volivci, opozicija, celo predsednik vlade Robert Golob, ki pravi, da se bo zdaj pokazalo, kaj je bilo narejeno v štirih letih, volitve nas namreč čakajo 22. marca. Končno so, vsaj za trenutek, vsi zadovoljni. Ali se volitev veselite tudi vi? Kaj pričakujete v prihodnjih treh mesecih in ali pričakujete kakšno presenečenje v kampanji?
Recimo, da še vedno verjamem, da so volitve praznik demokracije in da pravzaprav mora biti tako ter da se bodo vse stranke res potrudile, da volivce prepričajo. Glavno vprašanje je, kako bodo stranke volivce prepričevale. Sama osebno si želim malce več kulture dialoga, a se bojim, da ne bo preprosto ne za ene ne za druge, da bo bitka kar brutalna. Mogoče je izraz malce močan, ampak vendarle se mi zdi, da so to ene prvih volitev, ko se bo res pokazalo, ali imamo v Sloveniji na razpolago res samo dva pola.
Vidite kje kakšno energijo za tretji pol?
Nekaj strank je, ki bodo zagotovo prišle v parlament, a se mi vseeno zdi, da bo glavna bitka potekala med Svobodo in SDS-om. Za demokracijo pa je vendarle dobro, da je strank v parlamentu več. Če je morda na začetku po anketah celo kazalo, da bo v parlament prišlo šest, sedem strank, ne le pet, pa zadnje ankete ne kažejo več takšne slike. A trije meseci so še do volitev in mislim, da se lahko še marsikaj spremeni, in po posvetih s parlamentarnimi strankami so mi vse zagotovile, da so na volitve pripravljene.
Ali se tudi vi počutite kot v “slaščičarni”? Tako namreč trdi opozicija: podaljšane vinjete, božičnica, napovedano zvišanje minimalne plače za 16 odstotkov. Za državljane se zdi to dobro, kaj pa za javne finance?
V predvolilnem času se nobena vlada ne sprašuje predvsem o javnih financah, temveč o tem, kaj bo všečno volivcem. Tudi ta vlada pri tem ni drugačna od prejšnjih vlad, v predvolilnem času se je vedno delilo nekaj, kar je volivcem všečno. Na dolgi rok pa bi nas morale skrbeti prav javne finance. Gospodarska rast ni takšna, kot bi si želeli. Banka Slovenije je napovedala nižjo rast, resda z nekaj več optimizma za leta 2026–2028, vendar je javna blagajna neposredno odvisna od moči gospodarstva.
Poleg tega smo pri inflaciji še vedno nad povprečjem evroobmočja. Ali bomo kmalu dobili guvernerja Banke Slovenije in ali bo to Primož Dolenc?
Tudi sama štejem, prosto po Ljudmili Novak, vsak dan do 46. Dejstvo je, da v državnem zboru potrebujemo 46 glasov, in po dolgem času sem bolj optimistična kot v preteklih mesecih, ko se nam pri nobenem predlogu ni uspelo poenotiti. Časa ni več veliko. Želim si, da bi poglavje imenovanja guvernerja, varuha človekovih pravic in treh ustavnih sodnikov zaprli pred začetkom uradne volilne kampanje.
Niste se izrekli, ali boste predlagali Primoža Dolenca …
Nisem, ker še čakam odziv. Tokrat pa lahko kar povem, odziv Svobode, od njih je seveda odvisno največ. Pogovarjamo se o dveh kandidatih.
Za varuha je potrebnih 60 glasov v parlamentu in tukaj ni videti realne možnosti …
Pri varuhu nisem tako zelo optimistična kot pri guvernerju in ustavnih sodnikih. Ne delam si utvar, da bi bilo lahko z novim sklicem parlamenta in novo vlado kaj bistveno lažje. Mislim, da se vsi tega zavedamo, in zdi se mi prav, da vendarle vložimo ves ta napor tudi v zapolnitev tega položaja. Izjemno pomembna je za vsako demokratično državo. Ampak moram biti iskrena. Če sem prej rekla, da pri guvernerju čakam Svobodo, je tu jeziček na tehtnici opozicija. SDS v pogovorih ne sodeluje. Korektno so me obvestili, da pač na pogovore k predsednici ne bodo hodili, ker se ne strinjajo s tem, da se imenovanja zgodijo tik pred volitvami. Nova Slovenija na posvete hodi. In tudi v prejšnjem letu, ko smo poskušali dobiti varuha človekovih pravic, je bila Nova Slovenija vendarle najbolj kooperativna in računam, da nam bo uspelo.
Govorili ste o kandidatih za veleposlanike, in to s slabšalnimi pridevniki, če citiram premierja Goloba. Zelo oster je bil do vas. Za kakšen spor gre? Če imate vi pravico do mnenja in če ste se pogovorili z zunanjo ministrico, v čem je bil problem? Ali so se posvetovali z vami, pa vas niso slišali, ali se niso posvetovali z vami? Zakaj je zdaj kandidatura veleposlanikov sploh prišla v ospredje, kdo ni opravil svojega dela?
Morda je predsednik vlade malce pozabil, da je tu pot drugačna, kot je pri guvernerju in varuhu človekovih pravic. Tu je treba opraviti posvet z menoj in potem sem jaz tista, ki na koncu podpišem ukaz in imenujem veleposlanika. Posvet z ministrico za zunanje zadeve je bil opravljen za vse kandidate. Svoje zadržke sem povedala zunanji ministrici, povedala sem jih na zadnjem pogovoru tudi predsedniku vlade pred nekaj časa. Kje se je zalomilo na poti med zunanjo ministrico in predsednikom vlade, pa tudi meni ni čisto jasno. Brez slabšalnih pridevnikov, imen in priimkov, sem povedala, da štirje kandidati ne uživajo mojega zaupanja. Nisem želela postaviti Slovenije, nove vlade ali kogar koli drugega v položaj, da bom to povedala na koncu. Če posvetovanja so, je moja dolžnost, da svoje zadržke povem. Povedala sem jih, in to dovolj zgodaj.
Ni bilo tako malo predsednikov, ki so imeli zadržke do veleposlanikov. Predsednik Danilo Türk je, mislim, da v enem paketu kar za sedem veleposlanikov rekel, da pač ne bo podpisal ukaza. A če se spomnimo varuhov, guvernerjev, nekdanjega predsednika, se zdi, da so se vlade hitreje uskladile s predsednikom, da razdalje v imenovanju niso bile tako dolge.
Svojim volivkam in volivcem sem obljubila, da ne bom v coni udobja, temveč da bom vztrajala, ne za vsako ceno, ampak vendarle pri meritokraciji, strokovnih kandidatih. Vedno sem v kroženje med parlamentarne stranke najprej podala tistega, ki je bil najboljši po znanju, in zdi se mi, da je to prava pot. Najlažje je reči, damo nekoga naprej samo, da bo mir. Mislim, da je moja dolžnost, da gledam stroko in tisto, kar je najbolje, ne zame, ampak za Slovenijo. Tako sem ravnala do zdaj in bom tudi v prihodnje. Politika je obrt, ki je umetnost sklepanja kompromisov, ampak seveda ne gnilih.
Če ostanemo pri nekdanjih predsednikih, v mislih imam predvsem Boruta Pahorja, ali se vam zdi, da je status nekdanjega predsednika v naši zakonodaji dobro urejen?
V tem segmentu nas zelo z začudenjem gledajo v tujini. Mislim, da ne bom pretiravala, če bom rekla, da ima Slovenija najslabše urejen status nekdanjih predsednikov. Ko nekdo pride do položaja predsednika, postane obraz države in ostane obraz države tudi po tem, ko funkcijo zapusti. Pri Borutu Pahorju je to 17, 18 let najvišjih položajev v Republiki Sloveniji. Čez okno vreči nekdanje predsednike in jih prepustiti na milost in nemilost trgu je nespametno ravnanje države. Pri Pahorju se nam je prvič zgodilo, da je s te funkcije odšel človek, ki ni še zrel za upokojitev, in zdaj se kažejo vse slabosti tega. Kdo tukaj najbolj trpi? Zdi se mi, da najbolj trpi ugled države. Včasih imam občutek, da je Borutu Pahorju čisto vseeno.
Ali ste vi zadovoljni s svojim položajem? Pred kratkim smo ustanovili državno podjetje v stoodstotni lasti, ki se bo ukvarjalo z oboroževalno vojaško industrijo. Direktor tega podjetja ima 2800 evrov bruto višjo plačo kot vi. Je to dobro za vaš status?
O plači je vedno nehvaležno govoriti. Vsakič ko se odpirajo plače najvišjih funkcionarjev, je kar precej žgočih debat v javnosti, in ko so mene nekoč vprašali, ali sem zadovoljna s svojo plačo, je bil moj odgovor “da”, nisem pa zadovoljna z razmerji. Povsod po svetu ima predsednik države najvišjo plačo v javnem sektorju. Predsednik države in predsednik vlade sta tu na 1700. mestu. Razmerja so porušena maksimalno, kolikor se jih je porušiti dalo. Ne vem, kdaj bo katera vlada zmogla popraviti plače funkcionarjev. Ne pozabite, funkcionarji nimamo svojega sindikata. Da se o naših plačah pogajajo sindikalisti, ki zastopajo javne uslužbence, pravzaprav pove svoje. Razmerja so nedostojna in treba jih bo nekoč nujno popraviti.
Kako ocenjujete premierja Roberta Goloba kot politika?
Rober Golob je izjemno pameten človek. Včasih pa imam občutek, da je zaradi moči svoje stranke malce pozabil na pomen dialoga predvsem med političnimi somišljeniki. Ko imava oba dober dan, da ne bom samo nanj valila določenih nesporazumov, so najini pogovori odlični. Takšnih bi si želela več. Veliko priložnosti sva oba zamudila do volitev, nekaj priložnosti seveda še bo. Potem je pa v rokah volivcev, da bomo videli, kdo bo naslednji, ki se bo moral še leto in pol po volitvah pogovarjati z mano.
Če nekako povzamem ljudski glas, ni jih malo, ki rečejo, tukaj gre samo za prestiž med dvema funkcijama in za ego premierja in predsednice. Za kaj v resnici gre? V nekem v intervjuju sta izjavili, da se osem mesecev nista srečala. To ni normalno.
Ne gre za ego dveh politikov. Pravzaprav je ta spor nekako implementiran v slovensko ustavo. Zakaj na primer pri imenovanjih do teh sporov sploh prihaja? Ustava je v tem segmentu jasna. Predsednik imenuje najvišje funkcionarje v državi. Velika večina zakonov, razen tistega, ki pokriva KPK, pa je šlo v popolnoma neustavno smer. Predsednik predlaga v imenovanje državnemu zboru. Pri tem zakonodajalec ni imel pravega namena, da je dopustil, da meritokracija, ki bi jo moral zagovarjati predsednik, preide v vode strankokracije. Od tod izvirajo številni spori.
Kdaj bo novi načelnik Generalštaba Slovenske vojske postal general?
Brigadir Branko Močnik je eden tistih vojakov, s katerimi sem preživela kar nekaj časa. Izjemen mož, izjemen vojak, iskriv sogovornik, in ko mi je minister za obrambo Borut Sajovic povedal, da so njega izbrali za načelnika generalštaba, sem bila vesela in zadovoljna. Lahko vam povem, da bo v prihodnjih dneh prišel predlog za povišanje v činu, in mislim, da bom lahko zelo hitro sprejela odločitev.
Foto: TV Slovenija/posnetek zaslona
Ali znamo pravilno oceniti varnostno situacijo, vi tem ocenam zaupate? Malce smo se izgubili med dvema odstotkoma, tremi, petimi odstotki, kaj je kdo obljubil, ali bomo imeli dvojno uporabo ali ne. Žalostno dejstvo je, da se zunaj pogovarjamo o visokih številkah, pred 10, 11 leti smo obljubili dva odstotka BDP-ja za Slovensko vojsko, česar še to leto nismo dosegli. Ko greste na Nato, kaj rečete politikom? Oprostite, vi ste pri treh odstotkih, moja Slovenija ni še na niti dveh, kako to kredibilnost na zunaj prikazujete?
K sreči na Nato hodi predsednik vlade, in ne jaz, torej mora on odgovarjati na ta vprašanja. Kot vrhovna poveljnica obrambnih sil Republike Slovenije brez pooblastil v mirnem času, samo v vojnem času jih nekaj dobim, se seveda s kolegi predsedniki pogovarjamo tudi o tem. Morda je v Sloveniji največji razkorak med tem, kar smo obljubili pred desetimi leti, torej leta 2014, pred 11 leti, da bomo dali dva odstotka bruto domačega proizvoda, in ga do danes nismo. Zato je ta razkorak do treh in potencialnih 3,5 odstotka danes pri nas tako zelo velik. Slovensko vojsko imamo, imamo vrhunske častnike, vojake, ki res nosijo srce pod uniformo, srce za domovino. To je njihov slogan, in če to vojsko imamo, jo moramo vrhunsko in dobro opremiti. Seveda so zneski v evrih zelo visoki. Kar se tiče zmede med dvema, tremi odstotki, tremi in pol odstotki, sem tudi sama potrebovala kar nekaj časa, da sem razvozlala, kaj je kdo kje obljubil. Dejansko je na Natu zaveza 3,5. Nova resolucija, ki je bila sprejeta v državnem zboru, govori o treh odstotkih. Nekako je več držav, o tem sva se pogovarjala s predsednikom vlade, razmišljalo v smer, da se bo leta 2029 vendarle naredila revizija, ali bo še potreben tako visok odstotek. Menim namreč, da ga ni politika v Evropi, v Evropski uniji, znotraj zavezništva, ki si ne bi želel, da se vojna v Ukrajini konča. Ta namreč najbolj vpliva na proračun držav članic Evropske unije in članic Zveze Nato.
Ko govoriva o vseh teh odstotkih in o neki varnostni situaciji v Evropi, je Rusija znova z letalniki napadla Ukrajino, štiriletno dekletce je umrlo in seveda so tudi druge žrtve. Poljska že premika svojo vojsko na vzhodne meje. Ali imamo mi dejansko neko varnostno oceno, ki je korektna, ki je prava, da imate tudi vi občutek? Ameriški predsednik je rekel: ne bom več skrbel za evropsko varnost, naj zdaj Evropa za to varnost sama poskrbi, da vendarle imamo politiko, ki vidi dlje, ki nas zna umestiti.
Mislim, da je bil to kar neki alarm za Evropo, za članice zveze Nato, ki prihajajo z evropske celine. Predsednik ZDA Donald Trump je jasno povedal, da ne bo več tako zelo podpiral evropske varnosti, in ta obrambni dežnik znotraj Nata je seveda začel funkcionirati drugače. Naj spomnim, prvič v zgodovini smo v Evropski komisiji dobili komisarja za obrambo. Po dolgem času se pogovarjamo o evropski varnosti in evropskem obrambnem proračunu, skupnih nabavah v tem prostoru evropske celine, kjer bomo dejansko za svojo varnost in obrambo morali poskrbeti sami. Situacija je zelo neprijetna. Mislim, da zdaj, ko se je vendarle začelo govoriti o premirju, vsaka stran poskuša na bojiščih doseči čim več. To se vedno dogaja na škodo ne samo žrtev med vojaki, ampak tudi žrtev med civilisti. Ukrajina je tista, ki mora povedati, kdaj se bo prenehala bojevati. Ni na meni ne na katerem koli drugem predsedniku vlade ali države, da jim bo rekel, predajte se. Ko mene ljudje v Sloveniji sprašujejo, zakaj tako zelo podpiramo Ukrajino: Slovenija se bo vedno postavila na stran mednarodnega prava in tako je prav. Hkrati s tem rečem eno stvar. Predstavljajte si, da je Slovenija napadena in da nam nihče ne bi pomagal ter da bi nam vsi državniki govorili: predajte se, pustite tretjino svojega ozemlja, bomo že videli, kaj bo. Blizu smo bili leta 1991. In kaj bi takrat Slovenci rekli? Zagotovo ne tako, kot danes številni razmišljajo za Ukrajino.
Kaj si mislite o politiki Donalda Trumpa?
Ta politika me skrbi. Združene države Amerike so še vedno zaveznica znotraj Nata, mi imamo z Združenimi državami Amerike seveda še vedno dobre odnose in prav je tako. Ampak če se dotaknem samo zadnjih dogodkov, zakaj z rdečo krpo mahati pred nosom Danske in s tem seveda tudi Evropske unije ter imenovati posebnega odposlanca za Grenlandijo? In urbi et orbi vsem na glas reči, mi kot Združene države Amerike Grenlandijo potrebujemo zaradi svoje varnosti? V čem si drugačen od tistih, ki so zavzeli kakšna ozemlja, za katera se po mednarodnem pravu ve, da niso tvoja? To so nevarne vode. Zakaj? Večkrat sem povedala, če bomo ruskemu predsedniku Vladimirju Putinu pustili, da bo kot agresor in kršilec mednarodnega prava dosegel svoje, potem v čakalnici podobnih avtokratov sedi še mnogo takšnih mož.
Povejte nam, bi bil svet mirnejši, bi bil lepši, boljši, če ne bi bilo pravice veta v Varnostnem svetu?
To se zadnje čase zelo kaže in pravica do veta je pravica do absolutnega veta, kar pomeni, da če se ena od petih stalnih članic Varnostnega sveta odloči za veto, potem ni nikogar nad njimi. Več razprav imamo. Zelo veliko o tem debatiram s finskim predsednikom Alexandrom Stubbom. Je izjemen poznavalec mednarodnega prava, izkušen politik in njegov zadnji članek, ki sem ga prebrala, je šel celo dlje od tega, o čemer sem si sama upala razmišljati, namreč popolnoma ukiniti pravico do veta. Moje razmišljanje je šlo v smer, da se veta ne bi smelo uporabljati takrat, ko govorimo o genocidu, zločinih proti človeštvu, in da država, ki je predmet obravnave na Varnostnem svetu ZN-a, ne bi smela odločati sama o sebi. To je recimo ne neki tak konsenz, ki bi se ga dalo najti. V tem je on zelo dobro argumentiral, zakaj bi morali se pravici do veta odreči.
Ali je slovenska zunanja politika, ko je bila pomembna, nestalna članica, kaj naredila v tej smeri?
Veliko se je ti dve leti naredilo, To moram reči. Sem izjemno ponosna na diplomate, ki so delali na misiji v New Yorku. Pokazalo se je, da Slovenija nima nobenega nahrbtnika, da nima nobenih botrov v ozadju, ki bi nam lahko diktirali, kdaj dvigniti palec, kdaj ga pa spustiti, in Slovenija je naredila res veliko. To cenijo številne države, tudi države članice v Evropski uniji, predvsem pa svetovni jug in Azija. Pokazalo se je, da razmišljamo v to smer. Slovenija namreč podpira širitev Varnostnega sveta s članicami iz Latinske Amerike in Afrike. Te so danes popolnoma podhranjene znotraj Varnostnega sveta in mislim, da mora zrela politika tega sveta najti kompromis. Organizacija združenih narodov je edina multilateralna organizacija, ki jo imamo in jo moramo čuvati kot punčico svojega očesa.
Večina v državnem zboru je bila velika za reforme. Kako uspešna je bila sedanja vlada, kar zadeva zdravstveno, dolgotrajno oskrbo, plačno reformo? Kakšna je vaša splošna ocena?
Najprej ena misel. Namreč zaradi nekaj napak vlade, in vsak nekaj je preveč, se več govori o tem, česar vlada ni naredila, kot to, kar vlada je. Vendarle ta vlada lahko pokaže določene rezultate. Trenutno seveda nihče ni pretirano navdušen, kako poteka reforma dolgotrajne oskrbe. Zakon smo dobili, ampak ne pozabimo, da je to 25 let stalo v predalih vseh vlad pred tem, da si je ta vlada upala ugrizniti v to kislo jabolko s precej poporodnimi krči po sprejetju zakona. Zaradi slabe demografske slike je bilo to nujno. Dovolite samo nekaj podatkov. Spremljam rodnost: leta 2022 22.500 rojstev, v Sloveniji leta 2023 19.200, leta 2024 16.500, populacija se stara. Preden bodo te generacije 16.500 in upam, da leta 2025 – podatki bodo kmalu znani – ne bo še pod 16.500, bo trajalo, da bo generacija starejših, torej tistih nad 65 let, nižja. Zato so ti ukrepi tako zelo nujno potrebni. Kar se tiče zdravstva, mislim, da je zdravstveni sistem zašel v neko smer, ki pravzaprav na koncu ni dobra za nikogar, ne za zdravnike ne za paciente. Mi smo prvo, edino in zadnjo reformo imeli leta 1992 in potem se zdravstvene reforme korenito ni lotil nihče. Ampak ali je ta korenita? Ni korenita, ampak morda tudi razumem, zakaj so se odločili iti po korakih. Vedno sem trdila, da korenite strateške reforme nikoli niso končane v mandatu ene vlade. Kaj bo z zdravstveno reformo počela druga vlada? Ali bomo spet šli na točko nič in znova? Tega bi se morali pravzaprav vsi bati. Ampak razmejitev med javnim in zasebnim je bila nujna. Ali so se tega lotili na pravi način, ne vem. Morda kdaj premalo poudarjamo, da so vsi koncesionarji del javne zdravstvene mreže. Tam vidim morda kakšne zaloge in priložnosti, pod enakimi pogoji, seveda, kot jih imajo tisti, ki delajo v ožjem javnem sektorju zdravstva.
Bom poskusila z dvema protiargumentoma. Govorite o zdravstveni reformi, ki je bila nujna. Verjetno se o tem vsi strinjamo, ampak marsikdo reče, ali je bistvo zdravstvene reforme to, da se je zdravnikom popoldne prepovedalo delati. Ali bi bilo bistvo zdravstvene reforme to, da se vendarle postavi neka modra, bela ali rdeča knjiga, v kateri bo jasno pisalo, kakšne so obveznosti zdravnikov specialistov, kadrov po bolnišnicah, in ko bomo dobili merila, koliko morajo narediti, takrat jih pa mogoče lahko omejimo, koliko še sploh smejo delati v zasebnem sektorju? Imamo Tolmin z okolico, 3000 ljudi brez osebnega zdravnika! Premalo jih je. Ali smo dobro razmislili, ko se nam je zdelo najpomembneje pokazati na dvoživke?
Mislim, da ste zadeli bistvo. Vlada se je preveč osredotočala to, kje sme zdravnik, ki je sicer zaposlen v javnem sektorju, delati popoldne. To je seveda problem, ni pa največji. Največji problem je točno ta, ki ste ga omenili, ali zdravniki v javnem sektorju delajo dovolj? Zakaj lahko v zasebnem delajo več, v javnem pa bistveno znatno več? Najbolj žgoč problem slovenskega zdravstva ni samo pomanjkanje družinskih zdravnikov in še kakšnih drugih specialistov, ampak seveda dolge čakalne vrste. Zdravstveni sistem je lahko uspešen ali pa brutalno neuspešen samo v tem segmentu. Koliko ljudi v kratkem času nam uspe pozdraviti? Kar se tiče zdravnikov: pred kratkim sem se pogovarjala s predsednico zdravniške zbornice, nekateri pozitivni učinki tega, da je za določene specializacije odprtih več mest in da postajajo zanimivejše, se že kažejo. Družinskih zdravnikov je iz leta v leto več, prej je bil strašen deficit. Upam, da ob tem seveda ne bomo pozabili še na kakšne druge specialiste, ki jih vsak zdravstveni sistem potrebuje, in hkrati se moramo seveda zavedati, da se tisti najtežji bolniki, torej bolniki z najtežjimi boleznimi, lahko zdravijo samo v sekundarnem in terciarnem sektorju. Primarni sektor, kjer je večina koncesij, nekaj na sekundariju, bo seveda lahko pomagal družinski medicini in osnovni diagnostiki, največji zalogaj pa bo še vedno nosil javni sektor v bolnišnicah in univerzitetnih kliničnih centrih.
Foto: TV Slovenija/posnetek zaslona
Preden je prišel ta junij, pa zdaj 1. december, smo vsi vedeli in poročali, da imajo v nekaterih domovih za starejše tretjino postelj nezasedenih. Pa ne zato, ker ni interesa, ampak ker ni kadra. Meni se zdijo največja bojazen velika pričakovanja od dolgotrajne oskrbe, veliko ljudi, ki čakajo, da bi lahko šli v dom, mi smo pa imeli plačno reformo, s katero smo te ljudi, ki delajo na teh delovnih mestih, v socialnem varstvu, v domovih za ostarele, pustili dokaj nizko. Kaj nam bo to pomagalo, če pravica ne bo uresničljiva?
Točno to. Če sva govorili o pomanjkanju zdravnikov, kjer se leta ni dobro načrtovalo, si drznem izreči to trditev. Ista situacija se kaže v sektorju nege in medicinskih sester v socialnovarstvenih zavodih, torej v domovih za starejše in še kakšnih. To neustrezno načrtovanje in seveda tudi ustrezna plača za te poklice nam danes zelo kažeta zobe. Res je, postelje so nezasedene, ker ni ljudi, ki bi skrbeli za naše starejše, ki smo jim dolžni zagotoviti to v njihovi jeseni življenja. Kar pogrelo me je, ko včasih poslušam politike, češ saj smo povečali plače tudi tistim z najnižjimi. Ne, niste jih, nalijmo si čistega vina. Prej ko so ti delavci imeli plačo nižjo od zajamčene, jim je morala država doplačevati, Zdaj ne doplačuje več, njihova plača se je pa povečala za 50 evrov neto. To ni tisto povečanje, ki bi lahko privabilo ljudi v ta sektor. Večkrat sem na glas povedala, pa bom tudi danes. V takšnem segmentu potrebujemo neko pozitivno diskriminacijo za deficitarne poklice. Vsaj za nekaj časa dvignimo tem profilom plače, če želimo, da bo dolgotrajna oskrba uspešna. Na koncu vsi delamo za denar, in če nekdo dobi v Lidlu več za bistveno manj naporno delo, ga razumem. Ne bo razmišljal o tem, da bo šel za negovalca v dom za starejše, kjer je delo zelo, zelo naporno. Tu ni drugega kot zagotoviti ustrezne finančne, torej plačne pogoje. Druge rešitve ne vidim.
Pri še eni žgoči problematiki sva, romski. Ali vi zaupate slovenski policiji?
Zaupam slovenski policiji, pa ne samo zato, ker bi morala, ampak ker jo spremljam že dolgo vrsto let. Tudi kot novinarka sem se ukvarjala z zadevami, ki so se dotikale policijskega dela. Vprašanje pa je, ali zaupam tistim, ki vodijo policijo. No, to je pa drugo vprašanje. Ampak recimo, da jim, da smo se iz tega primera vsi nekaj naučili. Me pa žalosti in to se je točno pokazalo v primeru Šutar, kako lahko javnost vpliva na postopke, pa ne samo policijske, tudi morda na tožilstvo in tudi sodstvo, kar seveda ni dobro. Ali smo prehitro nekoga spravili v zapor? Odgovor je da, ker je ta iz pripora odkorakal. Tu naj dodam, tu se je pokazala pravna država. Nekdo, za katerega nimaš več utemeljenega suma, v priporu ne sme sedeti. Ali je bilo to pod pritiskom javnosti, da se je nekaj na hitro naredilo? Se bojim, da drugi pritisk javnosti, ki ga je čutila pa politika, in ne policija, je ta, da smo zelo na hitro sprejeli Šutarjev zakon, in ta zakon posega v številne segmente človekovih pravic, predvsem z vidika kazenskopravne zakonodaje, in ena ogromna pravna vrzel se je že pokazala. V prehodne določbe nismo napisali, da se kazenski postopki, ki že potekajo, končajo po starih zakonih. Ker smo določena kazniva dejanja prekvalificirali v prekrške, že tožilstvo opozarja, da smo v določenem segmentu izvedli amnestijo.
Zakaj sem vas vprašala, ali zaupate slovenski policiji? Poglejte, ni še bil tragično umrli Aleš Šutar pokopan, so se že pojavili prvi namigi, policija ni prijela pravega, to so pisala družbena omrežja, to so pisali mediji in policija je dala izjavo. Mi delamo strokovno, beremo tudi družbena omrežja. 47 dni je moralo miniti, da so ugotovili oz. da se je v preiskavi pokazalo, da ni pravi osumljenec. Zato sem vas to vprašala, ker vendarle to vzbuja neki sum, da nismo bili dovolj previdni pri tem vprašanju.
Drži. Pokazalo se je, da nismo bili ne samo dovolj previdni, nismo bili dovolj natančni. Ali smo res, preden smo človeka spravili v pripor, vprašali vse mogoče priče, ki bi lahko potrdile eno ali drugo. Zdaj se kaže, da nismo.
Druga stvar je ta Šutarjev zakon. Glavni očitek, ki se ves čas pojavlja, je, da so vsa pooblastila organi, od CSD-ja, policije do Fursa, imeli že prej, samo jih niso izvajali. Šutarjev zakon je prevelik poseg v človekove pravice. Ko bo zadeva prišla na ustavno sodišče, kaj vi napovedujete, kaj bo s tem?
Lahko rečem, da si od srca želim, da bi zakon zdržal, ampak ne vem, ali bo. Dajva se tukaj dotakniti nečesa drugega. Seveda govoriva o Šutarjevem zakonu, ki je bil osredotočen na romsko tematiko, pa ni prav. Opozarjala sem poslance v državnem zboru, ne sprejemajte tega zakona z mislijo na Rome, ta zakon bo veljal za vse. Ugled sodstva in pravosodja, če želite tudi policije, tožilstva, celotnega predkazenskega in kazenskega postopka sloni na tem, ali smo dovolj učinkoviti in hitri. Toliko že poznam kazensko zakonodajo, da vem, da je bilo pred sprejetjem Šutarjevega zakona dovolj členov na razpolago, ki bi se jih dalo izkoristiti za učinkovit pregon kaznivih dejanj, pa se jih očitno ni. Ne vem, ali bo Šutarjev zakon lahko naredil kaj več kot že prej obstoječa zakonodaja. Če imamo zakonodajo, ki omogoča učinkovit pregon kaznivih dejanj, in se izkaže, da ta ni učinkovit, ali je treba za to kriviti zakonodajo? Moramo se vprašati, ali je problem morda nekje drugje.
Ko se je zgodil ta tragični dogodek v Novem mestu, ste vi kmalu zatem prišli v državni zbor in izrekli en stavek: “Vsi smo zavozili in vsi smo skupaj odgovorni.” Ta stavek je malenkost dvignil obrvi. Poleti leta 2023 je 5000 ljudi odšlo na upravno enoto in se podpisalo, 11 županov je pred državni zbor prineslo zahteve po spremembi štirih zakonov, ki zadevajo vozniška dovoljenja, CSD-je, mladoletnice, Furs itd., in so terjali te spremembe, ki jih je vladajoča politika z levo roko odpravila. Potem jih je vlagala opozicija, nič ni bilo iz tega in sprašujem se, ali smo res vsi enako odgovorni, tudi tisti, ki niso imeli posluha in so rekli, naj se ustanovita komisija in delovno telo, ki bosta preučila te pripombe. Bili smo pa gluhi za ljudi, ki so opozarjali. Preteplo se je ribniškega župana, pa se nič ni zgodilo.
Romska tematika ima na jugovzhodu Slovenije zelo dolgo brado, in ko sem izrekla ta stavek, sem imela v mislih to. Bila sem na jugovzhodu Slovenije in v Pušči v Prekmurju, tam se od leta 1965 izvajajo ukrepi, ki danes kažejo rezultate, tam je 70 odstotkov Romov zaposlenih, na jugovzhodu Slovenije jih pa 80 odstotkov ni. To pomeni, da smo na jugovzhodu naredili premalo, in za to ni odgovorna samo ta vlada, tudi tiste prej. Kar ste omenili, za vse to vem, ker so bili župani tudi pri meni. Podprla sem jih in tudi vladi povedala, da podpiram te ukrepe. Bila sem skeptična edino pri enem, to je pri vozniškem izpitu, ker spet bi veljalo za vse in bi posegli v ustavne pravice še koga drugega. Žal v tem segmentu breme nosi ta vlada, to je dejstvo. Ampak na koncu ni samo vlada, je kazenski pregon, tam vlada na te postopke ne more vplivati. So centri za socialno delo, je šolski sistem, je policija, so župani. Ali so se župani v jugovzhodni Sloveniji dovolj ukvarjali z romsko tematiko, so se šli pozanimat v Prekmurje, kako jim je tam uspelo narediti ta preboj? Mislim, da bi župani sami radi zelo velik del odgovornosti zdaj prevalili na nekoga drugega. Ampak tudi oni nosijo svoj del odgovornosti. Nedvomno. Meni je pa žal za eno stvar. Ko sem postala predsednica, je bil svetovalec predsednika vlade v kabinetu Anton Grizold, ki je bil zadolžen za romsko problematiko. Pogovarjala sva se, imela nekaj dobrih pogovorov, tudi Romi so bili kmalu na začetku pri meni, potem je Grizold odšel in vlada ni imenovala novega. Morda takrat nisem temu posvečala toliko pozornosti, danes pa vendarle lahko rečem, da bi bilo bistveno drugače, če bi neki človek skrbel za koordinacijo med ministrstvi. Svetovalci predsednika vlade so zadolženi točno za to. Ministrstev je veliko, vsako ministrstvo pokriva svoje področje, svetovalec je tisti, ki mora povezovati, na tem področju je povezovalec vsebin žal umanjkal.
Včeraj je bila maša za domovino. Vaš mož se je udeležil te maše in na njej je nadškof Zore rekel, da se zahvaljuje tistim, ki ne dajejo podkupnin, in onim, ki ne podkupujejo. Zanima me vaše mnenje o naši Tarči in družini Janković.
Ali se lahko vrnem na prejšnje misli, pa boste zelo razumeli, zakaj? Tudi v primeru Janković se zelo kaže neučinkovitost kazenskega pregona, da zadeva Stožice šest let stoji v predalu. Potem ko je obtožnica postala pravnomočna, bi nekje znotraj sodnega sistema morali zvoniti vsi zvonci.
Vi ga dobro poznate, bili ste tudi v sodstvu. Tudi Tarča je pokazala na nekoga, kako so se spisi dodeljevali.
Da, in to je skrb vzbujajoče. Na koncu bi bilo tudi za gospoda Jankovića dobro, da bi bili ti postopki hitreje končani. Če je pa taktika ljudi okrog Jankovića, da zadeva zastara, in vse kaže, da bo, ker se zastaralni rok hitro bliža, potem bo to kot Demoklejev meč vedno viselo nad njegovo glavo in tudi nad sodstvom. Ali si tega želimo? Osebno seveda ne.
Moram reči, da sem se počutila nekoliko nelagodno, ker kot državljan pomagam tisti dolg 29 milijonov nekako sofinancirati, potem se pa kupuje najdražje stanovanje v Ljubljani in vozi najboljši avtomobil.
Mene so ta odkritja šokirala. Z odprtimi usti in očmi sem gledala to oddajo in moram reči, če lahko, bi mi bilo škoda, če takšna oddaja odide s programa Televizije Slovenija. Mediji nosite svoj del odgovornosti in ne bi smeli biti del problema, ampak del rešitev. Upajmo.
Za koga navijate v slovenskem športu?
Za čisto vse. Na olimpijskih igrah gledam tudi moderni peteroboj, če ga prenašajo. Sem navdušena.
Imate najljubšega športnika?
Morda ne bo pošteno, ampak bi izpostavila recimo tri, celotno družino Prevc, Janjo Garnbret in Tineta Urnauta. To so športniki, ki jih neizmerno spoštujem, ki so ne samo dobri v športu, ampak tudi glasniki športnega duha, dobrodelnosti. Sama sem vsako leto vpeta v športnega ambasadorja akcije Fundacije Mira Cerarja, in ko je letos Janja Garnbret predala štafeto Tinetu Urnautu, sem bila res zelo vesela. Prej je Goran Dragić predal štafeto Janji Garnbret. Ti športniki so ne samo naš ponos, ampak naše največje ikone in naši največji diamanti ter promotorji Republike Slovenije. Mene vsi, s katerimi se pogovarjamo o športu, in med državniki jih ni malo, ki so športni navdušenci, sprašujejo, kaj za božjo voljo v Sloveniji počnemo, da smo v športu tako uspešni, ampak seveda preprostega odgovora nimam.
Ampak počnemo tudi kaj narobe. Kaj si vi mislite o predlogu in naznanitvi ministra za izobraževanje Vinka Logaja, ki je rekel: končno so zdaj vsi enaki, ni nobenih izjem več. Namreč dijaki, ki se vpisujejo na fakultete in so športniki, so imeli 10 odstotkov bonusa, lahko so imeli malo manj točk, pa so bili vseeno sprejeti na fakulteto, zato ker trenirajo 34 ur dnevno, nosijo rezultate, hodijo na tekmovanja. Ta bonus smo jim zdaj ukinili, ne vem, boste govorili kaj z ministrom Matjažem Hanom, k njemu sodi šport?
Tudi tu v tej zgodbi, ki ste jo omenili, me je presenetilo to, kar me večkrat preseneti, nesodelovanje s stroko in na hitro sprejeta odločitev, za katero številne šole sploh niso vedele. Ko sem prebirala to novico, kaj je v ozadju, v čem je problem, še danes ne vem, ali so ti dijaki, študentje imeli res take privilegije, da jim jih je treba vzeti. Nimam odgovora. Tudi ni na meni, da sodim. Bi si pa želela, da se pri pravzaprav vseh zadevah katera koli vlada pogovori s stroko. Stroka vedno ve več in vidi tisto, česar politika ne vidi. Razumem, da je športnikom in kulturnikom, če sem prav seznanjena, tudi umetnikom treba dati neko recimo ji pozitivna diskriminacija. Veliko delajo, nimajo toliko časa morda kot marsikdo drug, ker se ukvarjajo z učenjem in športom ter še čim zraven. Zakaj zdaj tak ukrep!?
In poskrbijo za veselje nas vseh.
Zmotili sta me hitrost in skritost tovrstne odločitve.
Povejte nam, v Avstraliji bodo omejili družabna omrežja za mladoletne do 16 let. Če se bo v Sloveniji pojavilo tako gibanje, ki bi želelo enako pri nas, ga boste podprli?
Sem na vseh družbenih omrežjih, ampak že iz svojega prejšnjega poklica seveda zelo spremljam, kaj se na področju modernih tehnologij, ki posegajo v zasebnost, dogaja, in s pojavom umetne inteligence so ti posegi v zasebnost naših otrok še bistveno bolj brutalni. Tukaj se bo vedno postavilo vprašanje, kako kontrolirati, nadzirati to, kar neka vlada sprejme. Ampak se mi zdi, da je prej treba razmišljati o izobraževanju mladih, kaj pravzaprav ta družbena omrežja prinašajo in umetna inteligenca, kot pa sprejemati takšne ukrepe, saj so kdaj tudi nujni, in če bom ugotovila, da je že čas za to, jih bom vedno podprla, ker na koncu je zakonodaja tista, ki lahko ustavi neko sneženo kepo, ki se vali in postaja vedno večja. Ali vam lahko zaupam en žalosten podatek? Slovenija je edina država članica Evropske unije, ki od 1. septembra letos, ko se je začelo novo šolsko leto, nima digitalne pismenosti v kurikulu osnovnih šol. Spet zamujamo in spet ne vidimo 23 korakov naprej, morda samo enega ali pa še tega ne. Skratka, prenova kurikula z digitalno pismenostjo, medijsko pismenost, pismenostjo finančno pismenostjo, čustveno inteligenco, čustveno pismenostjo, če želite, je danes tista nuja, ki jo moramo vpeti v šolski sistem zato, da naši mladi ne bodo, bom rekla v navednicah, pohabljeni prihajali na trg delovne sile. Zgrozila sem se ob zadnjih podatkih, ki sem jih prebirala, da kar 38 odstotkov mladih med 15. in 18. letom v Sloveniji razmišlja o samomoru.
Če k temu dodamo še demografsko sliko, je žalostna podoba. Pred 35 leti ste vi in jaz verjetno obkrožili za, da bomo za samostojno in neodvisno Republiko Slovenijo. Čisto nekje zadaj je letos tudi 35 let, odkar imamo demokratično družbeno ureditev, svobodo misli in delovanja. In če bi nekako po šolsko ocenili na kratko, v kakšni kondiciji je slovenska država in v kakšni slovenska demokracija.
Demokracija je še vedno najboljši sistem, kar smo ga izumili, ampak ni idealen in to se v demokratičnih državah zelo kaže. Spet vam bom postregla z enim statističnim podatkom, ki sem ga pred kratkim prebrala. Prvič v zgodovini po drugi svetovni vojni se je zgodilo, zdaj govorim o svetovnih številkah, da je nedemokratičnih avtokratskih držav na svetu več, kot je demokratičnih, 91 avtokratskih, 88 demokratičnih, ampak teh 88 držav predstavlja zgolj 12 odstotkov svetovne populacije. To je slika našega planeta. Slovenija je v dokaj dobri kondiciji. Vesela sem, da ima Slovenija še vedno enega najboljših pokazateljev po t. i. GINI-indeksu v jakosti srednjega razreda. Razkorak med bogatimi in revnimi se seveda tudi pri nas povečuje, ampak mi smo drugi v Evropski uniji, prva je Slovaška, in četrti na svetu. In jakost srednjega kakovostnega razreda krepi, bom rekla, ustroj socialne države. In to moramo zadržati. Socialne države se pa ne moremo iti, če nimamo močnega gospodarstva. Tukaj nam pa morda spet malce manjka sodelovanja med gospodarstvom in politiko. Gospodarstvo namreč opozarja na mnogo stvari, kaj je narobe, tudi nimajo v vsem prav. Ampak spet sva pri tem, da je bilo morda pogovorov premalo.
Oglas