Lipnik (1870 m) je naslednji med vršaci, ki jih bom predstavil v svoji seriji minireportaž z bojišč soške fronte. Kot vidite, sem se jo odločil preimenovati v “Po sledeh soške fronte”, ker je bilo prejšnje ime rahlo cringe in ker zdajšnje bolje opisuje predstavljeno vsebino.
Po izgubi grebena Krn-Krnčica-Vršič-Kal na samem začetku vojne z Italijo so novi avstro-ogrski položaji od Bovca južno potekali po črti Javoršček-Lipnik-kota 1776-Veliki Lemež. Lipnik je sprva zasedal 3. honvedski polk (HIR3) iz sestava 20. honvedske divizije. Julija 1915 jo je zamenjala 44. domobranska divizija, katere trije (kasneje štirje) polki so se razporedili med Rombonom in planino Duplje. Nisem uspel ugotoviti, katera enota iz sestava te divizije je kdaj služila na Lipniku, še posebej zato, ker so posamezni bataljoni in čete pogosto krožili med odseki. Videti je, da so bili do marca 1916, ko je divizija odšla na Tirolsko, na Lipniku najdlje vojaki 2. domobranskega polka iz Linza (LIR2). So se pa na njem zagotovo znašli tudi vojaki 4. domobranskega polka iz Celovca (LIR4). Kasneje so bili na njem med drugim pripadniki 4. bosansko-hercegovskega pehotnega polka iz Mostarja (BHIR4).
Čeprav je Lipnik stal na prvi črti obrambe, ga zaradi konfiguracije terena Italijani niso napadali neposredno. To pa ne pomeni, da njegova posadka ni sodelovala v večjih bojih. Iz priloženih fotografij je razvidno, da so z Lipnika lahko vojaki s pehotnim orožjem pokrivali greben med Vršičem in Kalom in tako odločilno pripomogli k obrambi tega ključnega položaja pred pogostimi italijanskimi napadi.
Organizacijsko je Lipnik sodil pod planino Golobar, s katere so ga tudi oskrbovali. Material so iz doline Soče vozili z žičnico na Kozji breg. Od tam so ga po mulatjerah prenesli na planino Golobar, od koder je ena žičnica vodila na Javoršček, ena pa na sedlo med Srednjo špico in koto 1804, med vojno imenovano *Lipnikscharte*. Sicer pa so po strminah Kozjega brega avstro-ogrski inženirji in graditelji speljali dve vojaški poti iz Lepene, po katerih še danes lahko pridemo na Lipnik. Obe se pričneta blizu izliva Lepenjice v Sočo. *Bulfon Weg* (imenovana po inženirju, ki jo je projektiral), se vzpne po severnih pobočjih Kozjega brega, jih obide in vodi na planino Golobar, od koder lahko po čudovito ohranjenih mulatjerah pridemo na sedlo med Srednjo špico in koto 1804 točno tam, kjer je bila zgornja postaja žičnice. Od tam lahko po grebenu zlahka dosežemo vrh Lipnika. Druga pot je bila *Primus Weg* (imenovana po častniku iz LIR4), ki se vzpenja po vzhodnih strminah pod Kozjim bregom in Hudim vrhom na sedlo med Srednjo špico in Lipnikom. Poti sta mestoma lepo ohranjeni, mestoma pa se porazgubita, zato svetujem uporabo aplikacij, ki imajo obe vrisani. Prehodil sem obe, bolj pa priporočam *Bulfon Weg*, ker je zadnji del vzpona po *Primus Weg* zelo zoprn.
Lipnik z ostanki soške fronte ni tako bogat kot nekatere druge lokacije, vseeno pa na vrhu najdemo ostanke jarkov, betoniranih položajev, kavern, opazovalnih lin in uravnav za barake. Na samem Lipniku med vojno ni bilo večjih topov, so bili pa ti postavljeni na sosednji Srednji špici. Iz popisa topništva iz maja 1917 je razvidno, da sta bila tu dva Škodina 7,5 cm gorska topa M.15 in en 8 cm poljski top M.5/8, prirejen za gorsko uporabo. Vsi trije topovi so bili kavernirani, žal pa sta ostali le še dve kaverni. Tretjo je v dolino odnesel podor ob potresu. Iz skice položajev iz julija 1915 pa lahko ugotovimo, da je na vrhu vsaj nekaj časa stal manjši mornariški top kalibra 3,7 cm (glej [fotografijo točno tega topa na Lipniku](http://prohereditate.com/old/kajjeto_files/lipnik_mornariski.jpg)).
Viri:
* Marko Simić: Po sledeh soške fronte, Mladinska knjiga, Ljubljana 1998
* Lovro Galić, Darja Pirih: Od Krna do Rombona, Tolminski muzej in Fundacija Poti miru v Posočju, Tolmin-Kobarid 2007
* Walther Schaumann: Die Bahnen zwischen Ortler und Isonzo 1914-1918, Bohmann Verlag, Dunaj 1991
* [http://prohereditate.com/old/kajjeto_files/lipnik_mornariski.jpg](http://prohereditate.com/old/kajjeto_files/lipnik_mornariski.jpg) (fotografija mornariškega topa)
Tvoje objave so mi daleč najljubša stvar na tem subu. Hvala!
Hvala za tole, izredno lepe slike in opis.
Super objava.
#danger noodle
Odlicne slike! Soški konec je s strani marave in zgodovine eden najlepših daleč naokrog
Tvoje objave bi združene pomoje lahko formirale eno prav luštno knjigo
Keep it coming, zdajle me prav mika en tak sprehod.
9 comments
Lipnik (1870 m) je naslednji med vršaci, ki jih bom predstavil v svoji seriji minireportaž z bojišč soške fronte. Kot vidite, sem se jo odločil preimenovati v “Po sledeh soške fronte”, ker je bilo prejšnje ime rahlo cringe in ker zdajšnje bolje opisuje predstavljeno vsebino.
Po izgubi grebena Krn-Krnčica-Vršič-Kal na samem začetku vojne z Italijo so novi avstro-ogrski položaji od Bovca južno potekali po črti Javoršček-Lipnik-kota 1776-Veliki Lemež. Lipnik je sprva zasedal 3. honvedski polk (HIR3) iz sestava 20. honvedske divizije. Julija 1915 jo je zamenjala 44. domobranska divizija, katere trije (kasneje štirje) polki so se razporedili med Rombonom in planino Duplje. Nisem uspel ugotoviti, katera enota iz sestava te divizije je kdaj služila na Lipniku, še posebej zato, ker so posamezni bataljoni in čete pogosto krožili med odseki. Videti je, da so bili do marca 1916, ko je divizija odšla na Tirolsko, na Lipniku najdlje vojaki 2. domobranskega polka iz Linza (LIR2). So se pa na njem zagotovo znašli tudi vojaki 4. domobranskega polka iz Celovca (LIR4). Kasneje so bili na njem med drugim pripadniki 4. bosansko-hercegovskega pehotnega polka iz Mostarja (BHIR4).
Čeprav je Lipnik stal na prvi črti obrambe, ga zaradi konfiguracije terena Italijani niso napadali neposredno. To pa ne pomeni, da njegova posadka ni sodelovala v večjih bojih. Iz priloženih fotografij je razvidno, da so z Lipnika lahko vojaki s pehotnim orožjem pokrivali greben med Vršičem in Kalom in tako odločilno pripomogli k obrambi tega ključnega položaja pred pogostimi italijanskimi napadi.
Organizacijsko je Lipnik sodil pod planino Golobar, s katere so ga tudi oskrbovali. Material so iz doline Soče vozili z žičnico na Kozji breg. Od tam so ga po mulatjerah prenesli na planino Golobar, od koder je ena žičnica vodila na Javoršček, ena pa na sedlo med Srednjo špico in koto 1804, med vojno imenovano *Lipnikscharte*. Sicer pa so po strminah Kozjega brega avstro-ogrski inženirji in graditelji speljali dve vojaški poti iz Lepene, po katerih še danes lahko pridemo na Lipnik. Obe se pričneta blizu izliva Lepenjice v Sočo. *Bulfon Weg* (imenovana po inženirju, ki jo je projektiral), se vzpne po severnih pobočjih Kozjega brega, jih obide in vodi na planino Golobar, od koder lahko po čudovito ohranjenih mulatjerah pridemo na sedlo med Srednjo špico in koto 1804 točno tam, kjer je bila zgornja postaja žičnice. Od tam lahko po grebenu zlahka dosežemo vrh Lipnika. Druga pot je bila *Primus Weg* (imenovana po častniku iz LIR4), ki se vzpenja po vzhodnih strminah pod Kozjim bregom in Hudim vrhom na sedlo med Srednjo špico in Lipnikom. Poti sta mestoma lepo ohranjeni, mestoma pa se porazgubita, zato svetujem uporabo aplikacij, ki imajo obe vrisani. Prehodil sem obe, bolj pa priporočam *Bulfon Weg*, ker je zadnji del vzpona po *Primus Weg* zelo zoprn.
Lipnik z ostanki soške fronte ni tako bogat kot nekatere druge lokacije, vseeno pa na vrhu najdemo ostanke jarkov, betoniranih položajev, kavern, opazovalnih lin in uravnav za barake. Na samem Lipniku med vojno ni bilo večjih topov, so bili pa ti postavljeni na sosednji Srednji špici. Iz popisa topništva iz maja 1917 je razvidno, da sta bila tu dva Škodina 7,5 cm gorska topa M.15 in en 8 cm poljski top M.5/8, prirejen za gorsko uporabo. Vsi trije topovi so bili kavernirani, žal pa sta ostali le še dve kaverni. Tretjo je v dolino odnesel podor ob potresu. Iz skice položajev iz julija 1915 pa lahko ugotovimo, da je na vrhu vsaj nekaj časa stal manjši mornariški top kalibra 3,7 cm (glej [fotografijo točno tega topa na Lipniku](http://prohereditate.com/old/kajjeto_files/lipnik_mornariski.jpg)).
Viri:
* Marko Simić: Po sledeh soške fronte, Mladinska knjiga, Ljubljana 1998
* Lovro Galić, Darja Pirih: Od Krna do Rombona, Tolminski muzej in Fundacija Poti miru v Posočju, Tolmin-Kobarid 2007
* Walther Schaumann: Die Bahnen zwischen Ortler und Isonzo 1914-1918, Bohmann Verlag, Dunaj 1991
* [http://prohereditate.com/old/kajjeto_files/lipnik_mornariski.jpg](http://prohereditate.com/old/kajjeto_files/lipnik_mornariski.jpg) (fotografija mornariškega topa)
Tvoje objave so mi daleč najljubša stvar na tem subu. Hvala!
Hvala za tole, izredno lepe slike in opis.
Super objava.
#danger noodle
Odlicne slike! Soški konec je s strani marave in zgodovine eden najlepših daleč naokrog
Tvoje objave bi združene pomoje lahko formirale eno prav luštno knjigo
Keep it coming, zdajle me prav mika en tak sprehod.
Kaka huda zgodovina. Čakam na naslednji del!