Hrvaški grof Fran Krsto Frankopan (1643.-1671.) je v temnici Dunajskog Novog Mesta, neposredno pred usmrtitev, začel pod naslovom Jarne bogati prevoditi Molièreovu komedijo Georges Dandin (objavljena 1669) i uspel je dovršiti samo prve tri scene prvog čina (dejanja?).
Pisal je na jugovzhodnem slovenskem narečju, govorom okolice Brežic, kje je največ bival. Slovenski jezik in kajkavsko narečje hrvaškega jezika so v tem času bili bliži kot danes, pa je Frankopanu slovenski verjetno samo narečje hrvaškeg jezika, ali obratno. Slovenci tisti fragment smatrajo začetkom svoje komediografije, a nekateri hrvaški zgodovinarji književnosti ga smatrajo hrvaškim. To je prvi vpliv Molièrea pri nas, in to tedaj kadar je veliki francoski komediograf bil še živ (umrl je dve leti po Frankopanovem umorstvu, 1673). V prvoj polovici 18. stoletja v Dubrovniku se bo izvajala velika številka prevoda i adaptacija Molièrea, poznateh kot “frančezarije”: Tarto, Mizantrop, Lakomac, Nemoćnik u pameti, Džono aliti gos, in druge, a Georges Dandin “ponašen” je kot Ilija aliti muž zabezočen.
(Fran Krsto Frankopan: Djela, prir. Josip Vončina, Stoljeća hrvatske književnosti, Matica hrvatska, Zagreb, 1999.)
PS: Moj prevod iz hrvaškeg. Če je kakšna beseda napačno napisana najte zameriti, kajti se nikdar nisem uradno (službeno?) učil knjižni slovenski.
Takoj sem prepoznal dolenščino
Zelo zanimivo. Prvič slišim za tole. Nikdar nisem zasledil, da bi bil to začetek komediografije pri nas…
3 comments
Hrvaški grof Fran Krsto Frankopan (1643.-1671.) je v temnici Dunajskog Novog Mesta, neposredno pred usmrtitev, začel pod naslovom Jarne bogati prevoditi Molièreovu komedijo Georges Dandin (objavljena 1669) i uspel je dovršiti samo prve tri scene prvog čina (dejanja?).
Pisal je na jugovzhodnem slovenskem narečju, govorom okolice Brežic, kje je največ bival. Slovenski jezik in kajkavsko narečje hrvaškega jezika so v tem času bili bliži kot danes, pa je Frankopanu slovenski verjetno samo narečje hrvaškeg jezika, ali obratno. Slovenci tisti fragment smatrajo začetkom svoje komediografije, a nekateri hrvaški zgodovinarji književnosti ga smatrajo hrvaškim. To je prvi vpliv Molièrea pri nas, in to tedaj kadar je veliki francoski komediograf bil še živ (umrl je dve leti po Frankopanovem umorstvu, 1673). V prvoj polovici 18. stoletja v Dubrovniku se bo izvajala velika številka prevoda i adaptacija Molièrea, poznateh kot “frančezarije”: Tarto, Mizantrop, Lakomac, Nemoćnik u pameti, Džono aliti gos, in druge, a Georges Dandin “ponašen” je kot Ilija aliti muž zabezočen.
(Fran Krsto Frankopan: Djela, prir. Josip Vončina, Stoljeća hrvatske književnosti, Matica hrvatska, Zagreb, 1999.)
PS: Moj prevod iz hrvaškeg. Če je kakšna beseda napačno napisana najte zameriti, kajti se nikdar nisem uradno (službeno?) učil knjižni slovenski.
Takoj sem prepoznal dolenščino
Zelo zanimivo. Prvič slišim za tole. Nikdar nisem zasledil, da bi bil to začetek komediografije pri nas…