Ni nujno, da je problem. Folk je pač samski. In če so moški so tudi ženske. Vem, da biste triggered ampak skos se govori o samskih moških, čeprav sta za samskost potrebna dva. Bi bilo pa zanimivo videti slovensko statistiko.
Mladim Američanov se ne mudi z iskanjem trajneše zveze, raje imajo zveze za eno noč
Poznam precej moških, ki enostavno nočejo nikogar v lajfu (26-30 let). Dodatna oseba jih simply ovira.
Vsak po svoje. Dejmo se brigati zase, tako kot pravite, da moramo pustiti LGBT community as is.
Naj uganem Feretka spet na aparatima?
Raje sam kot v slabi družbi.
medtem ko vsi pisete kaksne zahtevke ima zenska (ker kao moski jih pa nimajo haha) je mogoce tut to, da odkar je tale korona bla se pozna pri ljudeh da niso tko zlo socialni.
vsi so raje doma, ko si s kom dopisujes ti daje kratke odgovore (valda tebe pol mine taki osebi odpisovat) in ko se recimo dobis so brez besed, komi speljes tist en pogovor.
vecina ljudi ima u glavi “js sm ful pomemben , i know my worth” in niti ne vlaga v nek odnos ker itk gre vsak z mislijo “sej iz tega nc ne bo”
mal je pa treba vlozit energije, tut ce se nakoncu nc iz tega ne razvije, si se pa vsaj mel fajn ko si s to osebo sel na sprehod, na pijaco, muzej itd.
js sm bla ze dostkrat razocana, pa se vseen vem da bom enkrat spoznala eno super osebo 🙂
Sam tudi iščem (21 M), sem govoril s par ženskami iz Slovenije na raznih aplikacijah, pa se mi zdi, kot da se večini ne da pogovarjat sploh. Napišem nekaj o sebi in dodam vprašanje, in dobim res kratek odgovor, par besed. Z eno iz tujine se pogovarjam že mesece in gre kar ok. Še najbolj zanimiv pogovor sem imel z 37 letno žensko, gospodične okoli 20 let komaj dajo kaj od sebe.
(če katero zanima, sam piši DM XD)
>Women choose who they sleep with. Men choose who they marry.
V času kjer imamo “slay queen ženske” med 20 in 30 let so pač moški pod 30 let raje samski – zakaj bi hodil z neko nezrelo žensko, ki se ima povrhu vsega za samostojno neodvisno žensko a vseeno potrebuje vsak vikend, da se drugi moški po njej slinijo po klubih in kafičih in ji plačujejo pijače.
Na koncu koncev, moški lahko čaka tudi do 40. leta, pa bo lahko na koncu zaradi finančne moči izbiral med tistih 20% žensk, ki so na vrhu verige (lepe, mlajše (do 30 let) in brez otrok). Ženska ko pa je enkrat pri 40. letu, pa lahko izbira samo še med tistimi moškimi, ki so ostali brez izbire (slaba služba, vizualna neprivlačnost, etc.) – ker moški, ki lahko izbira pač ne bo vzel ženske izven svojih najboljših let (rodnost), pa čeprav ima rešen stanovanjski problem in dobro plačo. Moškim je pač vseeno koliko imaš denarja in kakšno uspešno kariero si izgradila do 40. leta.
Škoda, da je moderni feminizem ženskam opral možgane do te mere, da so za vse njihove probleme krivi moški. Na koncu koncev, ko je ženska pri 40. letih samska ima v glavi samo eno – krivi so moški, ker ni nobenega pametnega več za osvojit.
Well, go figure.
Ne iščejo vsi partnerjev za razplod. Če jih ne, potem samskost ni problem, pa tudi nekih kritičnih časovnih oken ni.
kako je lahko več moških samskih kot žensk? A ne bi moglo bit 1:1?
Jesus christ, koliko enega sovraštva je v komentarjih tega threada. Obe “strani” imata določene argumente, ki nesejo vodo, smo pa ljudje še vedno individualci in obmetavanje s stereotipi pač ne bo nikoli pripeljalo do kakršnekoli produktivne debate.
Sem 28-letna samska ženska. Iskreno sama preprosto ne čutim potrebe po partnerju, za kar sicer pogosto dobivam komentarje v stilu “s tem se samo tolažiš, zakaj nasedaš modernim fEmiNisTičNiM tEoRiJAm, čez par let ti bo žal” itd. Kar se tiče teh komentarjev, me tukaj zbode predvsem ozkoglednost komentatorjev (po možnosti seveda takih, ki so sami v toksičnih zvezah), sicer pa jih ne jemljem osebno – sama vem kaj me osrečuje, kakšne so moje prioritete.
To sicer ne pomeni da sem striktno proti zvezi. Če bi spoznala nekoga resnično kompatibilnega, s podobnim življenjskim stilom, pogledom na življenje, vrednotami, cilji itd., kot jih imam sama, bi bila odprta za zvezo. Če pa se to nikoli ne zgodi, pa mi je prav tako super. Po mojem mnenju mora zdrava zveza življenju dati neko dodano vrednost – zdaj kaj to pomeni za posameznika, je spet individualno. Sama dobivam ljubezen od družine, krasnih prijateljev in, najbolj pomembno, same sebe, iz finančnega vidika sem prav tako samostojna, imam velike osebne cilje in včasih celo preveč hobijev za čas, ki ga imam na voljo. Prihod romantičnega partnerja bi zelo razburkal morje mojega življenja, tako da ja – sem zelo selektivna glede tega, komur posvetim svoj čas. Ampak ne na “omg ShE oNly WanTS ChAdS” način (ki je, btw, načeloma zelo stereotipen, sama ne poznam niti ene ženske, ki dejansko išče zvezo, ne samo afer, ki bi imela takšne kriterije. Je pa tukaj verjetno odvisno, v kakšnih družabnih krogih se človek giba).
Kakorkoli že, te teme so komplicirane, do uspešnega dialoga pa je zelo težko priti. Upam, da se to kdaj spremeni, ker nerazumevanje vodi samo v poslabšanje zadev.
V bistvu je blo ze vse povedan, samski moski do 30. postanejo “posebni”, tezko se prilagodijo zivljenju v dvoje. Samske zenske po 35. letu pa vecinoma res nimajo najboljsih napovedi. Veliko casa trenutno prezivim z 22letnico (no comment) in vse je casual, nic ni doreceno, noben ne bi bil z nobenim zares, vse na pol. Ker zdej smo samozadostni. Mam tud raketo od kolegice pri 40, enga otroka iz prejsnje veze, top sluzba pa ima ze od kar jo poznam (cca 6let) take tragikomicne izkusnje v datingu. Od zdej naprej pa dvomim da bo slo na bolje, kvecjem se slabse.
Potem pa med vsemi kolegi in znanci (med 26-32let, eni z otroci in drugi brez) ne znam pokazat na niti en res kompatibilen in srecen par 🤷♀️
63% jih PRAVI (ne “pravijo”), da so samski
Že dolgo časa nisem videl toliko enih zafustriranih tipov na enem kupu. Do dobiš punco ti ni treba izgledati kot super model – vse kar rabiš je skrbeti za osebno higieno in biti normalen – pa si zmagal. Punce res ne zahtevajo 5000 in ene stvari ampak problem nastane, ker je kar nekaj takih tipov, ki ne znajo bit normalni (in to se lepo vidi ob prebiranju komentarjev tukaj).
Incels, incels everywhere
Incelčki v komentarjih: 😭😢🤧🥺
Jaz ga nimam.
Lp Bojan
Glede na to, da je moderen moski moderni zenski se en liability, se temu ne cudim. Kljub temu, da zenske delamo, se od nas pricakuje tudi opravljanje tradicionalnih vlog, tj skrb za dom in moza. Ker smo zenske po delovnem dnevu enako izcrpane kot moski, se nam v prostem casu ne da skrbet se zase in nekoga drugega, ceprav ta drugi od nas to pricakuje (ker se je tega naucil doma). Zato je vse vec zensk srecno in vse vec moskih nesrecno samskih. Izi
Pizda upam da ste vredu vsi.
Ok, prva zadeva pri vseh, ki so rojeni od 1990-tega leta naprej, je to, da niso navajeni, da se podredijo in niso pripravljeni na kompromis. Hkrati imajo zelo nizko toleranco za stres, preobčutljivi so in zelo lahko odnehajo, ko pride hujša težava. Vse to je posledica slabe vzgoje. Ogromno je enega narcisizma in predvsem sebičnosti, samozavest pa dejansko ni najboljša (čeprav se navzven poskuša predstaviti kot superiorna). Samo en hujši problem da se zgodi… In kaj potem?… Burnout (ali še hujše samomor).
Biti s partnerjem ali v zakonu, je pač en kompromis, ki vseeno prinese bistveno več plusa, kot minusa. Zaljubljenost mine, ampak če je partner kakovosten je tudi dan lepši. Tudi lepota mine, na koncu je pomembno, kako se kvalitetno pogovarjaš s partnerjem, da te nasmeji in da se ti ni treba pretvarjati da si nekdo drug in sprejeti je treba da je tudi kreganje včasih popolnoma normalno, ampak da zaradi tega ne greš takoj stran.
Poznam kar nekaj žensk, ki so brez otrok in so v večini nesrečne, čeprav so karierno izjemno uspešne. Najbrž je narava tako naredila, da je normalno, da nisi srečen če nimaš nobenega, ki te bo nasledili in to zelo pritisne po 50-tem letu, ampak je takrat prepozno. Po dopolnjenem 35-tem letu biološka ura zveni s polno močjo in ženske se zavedajo da je zadnja ura, ampak nabor normalnih moških je zožan. Ne glede na življenske okoliščine probajte vseeno dobiti otroke nekaj pred 30-tim letom (ali do 36-tega leta da končate z otroci), pred tem pa seveda izberite kakovstnega partnerja. Ni treba biti pikolovski, minimalne možnosti imate da zadenete da je istočasno pameten, postaven, lep, sposoben in socialen. Izberite 2 (do maksimalno 3) lasnosti, ki vam najbolj pomembne in potem pogumno.
Inceli, MGOW-jevci in feministke na aparatih 🍿
Mogoče bi bilo bolj pametno za vse, da si nehamo definirati samskost kot problem.
Vecno samski in baje po svoji izbiri. Pol so pa cat mommy 😀
Glede na precej nizje stevilo samskih zensk v tej starostni skupini – deci lazejo ali so pa babnce kontra vezane 😀
Folk ostane samski ker:
Moški, ki pravijo, da ne najdejo normalne ženske, ponavadi v isti sapi povedo da so finančno ustaljeni, izgledajo dobro, pa vseeno naletijo na same tupače, ki jim je mar samo za denar in status. Če je tvoja identiteta finančno premoženje in zunanji izgled, te to naj ne preseneča in vedi, da ti ne kaže dobro glede dolgoročnega vzdrževanja nekih normalnih odnosov.
Ženske, ki pravijo da ne najdejo normalnega moškega, pogosto pogledujejo prav za zgoraj opisanimi in se istočasno čudijo, kako so lahk vsi moški v njihovem lajfu tolk egoistični.
Med tema ekstremoma je pa precej ljudi, ki najdejo takšno ali drugačno partnerstvo. Vsako seveda ni uspešno, ampak to je življenje in kruta realnost medosebnih odnosov. Največ kar lahko storimo je minimiziranje rizika, da končamo v zvezi z neprimerno osebo in prav tukaj se mi zdi, da se največkrat zalomi in zakaj folk sčasoma enostavno “obupa”.
Hočeš dobrega partnerja? Ustvarjaj prijateljstva, ki temeljijo na podobnih prepričanjih, skupnih hobijih, vrednotah itd. Da zaupaš človeku, ta ne potrebuje nekih specifik kot so finančno zaledje, dobra ritka ali pa 6pack. Da lahko nekomu zaupamo, kar je temelj dobre zveze, rabimo nekoga, ki nas razume. Seveda, tud fizična privlačnost igra vlogo, zato tud ni nujno, da bo prva takšna oseba ki jo spoznaš, primerna. Bo pa morda druga ali tretja. Iskanje partnerja ni nakup telefona, kjer primerjaš specifikacije in se na neki arbitrarni podlagi odločiš za enega izmed 4ih modelov. Lahko traja precej časa in pripravljen moraš bit vložit trud za ustvarjanje navez z ljudmi, s katerimi se na koncu morda ne boš položil/a. Ne pravim, da drugi pristopi ala Tinder ipd., nikdar ne delujejo – seveda lahko, ampak riziko, da naletiš na nekoga totalno nekompatibilnega in posledično doživiš neke travme, so na tak način astronomsko višje.
Zase lahko rečem, da sem v svojem življenju v zvezah naletel samo na prijetne punce. Ampak nobeni nisem nikdar specifično razlagal o svoji finančni situaciji, niti me niso videle brez majice na začetku (včasih niti obraza) ali karkol podobnega; take stvari so izvedele šele sčasoma, skoz spoznavanje, ko so se osnove že poklopile. Istočasno jaz v nekaterih primerih nisem imel blage veze o takih stvareh. In ja, tud nekaj smotanih žensk sem spoznal, ampak ker so se stvari odvijale postopoma, sem zmeraj dovolj zgodaj ugotovil, komu se je pametno izognit in komu zaupat.
Ob zgoraj opisanih ekstremih na eni in drugi strani, se mi pa tud zdi, da imajo ljudje napačna pričkovanja od zvez. Pogosto slišiš “partner me more osrečevat”. Ne. Vsak mora poiskat srečo pri sebi in bit sam sebi dovolj. Nova zveza te lahko osrečuje nekaj časa, prej ali slej pa te začnejo pestit nerešeni problemi, ki so ti že pred zvezo preprečevali veselje, dobro voljo,… Nekdo je prej napisal, da mora zveza življenju prinašat “dodano vrednost”. Tud tukaj je treba pazit in je eno izmed področij, kjer imajo ljudje pogosto nerealna pričakovanja. Kaj je dodana vrednost? To, da se bo nekdo zate zmeraj postavil na trepalnice ob vsakem najmanjšem problemu? Te po napornih urnikih zmeraj nasmejal? Pripravljal kosilo? Včasih tud to, zagotovo. Ampak prava dodana vrednost partnerstva je zame v dejstvu, da lahko svojo srečo, žalost in raznovrstne izkušnje z nekom deliš in se ob tem počutiš varno / dobro. Tako v trenutku, ko se dotične stvari odvijajo, kot s spomini čez 20-30-40 let. Če za primer vzamemo prijatelje; vsi jih imamo radi, pa nam v vsakodnevnem življenju bore malo pomagajo. Niso naši osebni šoferji, kuharji, niti jih vsak dan ne vidimo. Ampak predstavljajte si praznino, ki bi nastala, če teh prijateljev naenkrat več ne bi bilo? Vsi spomini in izkušnje, ki smo jih doživeli z njimi, naenkrat postanejo samo naši in z nobenim jih več ne moremo podoživet, se jim iz srca nasmejat. Predvidevam da je tistim, ki so samski tudi na stara leta, zelo podobno. Mnogo izkušenj in zanimivih dogodkov, a večina teh podoživetih v samoti. Seveda, o njih lahko pripovedujemo kolegom, ki na tisti točki živijo že nek čist svoj lajf, ampak najlepši spomini so zmeraj tisti, ki si jih z nekom delimo.
Nobenmu ne želim stopit na prste, ampak ko gledam ljudi, kako se mečejo v takšne in drugačne zveze, ki se nato klavrno končajo, se mi zgoraj opisano zdijo fundamentalni problemi.
Bolj kot berem komentarje bolj opažam, da se vsak zapiči v en problem in ga poda kot razlog zakaj se nekaj dogaja.
Folk cist narobe gleda na zvezo, kot na neki kar se ti zgodi in mors v tem uzivat in nevem kaj. Met delujoco zvezo zahteva trud, sodelovanje, prilagajanje in ze sam to da hocs da uspe je velikokrat pou truda, sploh ce nisi porocen, ker je res izi it narazn z drugim itd. In tako kot na drugih podrocjih je uspeh zveze odvisn uglaunm od vlozenega dela v zvezo, ker realno jst mam punco k je 10/10 pa me sezmer zamika, da bi sou z drugo ucas, se kregava, mava glupe trenutke in ostale stvari, ki jih ni nikol v romanticnih filmih (pozabim na valentinovo alpa kej tazga). Ko je pa jeba in ma kdo krizo je pa fajn ne bit sam in ti je takoj jasn zakaj je tok bols met nekoga, ki je v istem dreku stabo, ker mata skupno zivljenje, ne samo nekdo, ki gleda na to iz od uzunej in ne zivi stabo.
Tut to je bullshit, da te more sprejet partner kokr si, ker ti zih mu zih nisi usec na vseh podrocjih in lahko nrdis zih kej, da izbolsas kompatibilnost. Da pa isces nekoga, ki bosta po naklucju komaptibilna je cisti fairy tale.
80 gorglasov in skoraj 300 komentarjev.
pikantna tema OP
A je to tema na osebnem nivoju (aka jokanje o tem kolk je težko dobit punco) al na družbenem nivoju (samskost vodi v padec natalitete)?
Na osebnem nivoju mislim, da samskost ni problem, če si jo vzameš kot tako. Živiš svoj najboljši lajf in si sam sebi dovolj. Siljenje z zvezo samo zato, da si v njej, je pač neumnost, in lahko prinese samo nesrečo.
IMo so enaki rezultalti v vseh državah razvitega (mestnega) sveta. In za moje pojme je neinteres razmnoževanja, parčkanja prvi znak Universe 25.
Lepa stari, 2 dni pred Valentinovim dnevom. Rad v prostem času dražiš osja gnezda? 😂
Problem? Ne vidim kaj naj bi bil problem s tem.
Ja pa veš kaj botruje? Ni več standarda odkar politika in kapitalizem je na udaru. Vedno je zlato pravilo,da si na svojem,nato lahko razmišljaš o naraščaju.
32 comments
Ni nujno, da je problem. Folk je pač samski. In če so moški so tudi ženske. Vem, da biste triggered ampak skos se govori o samskih moških, čeprav sta za samskost potrebna dva. Bi bilo pa zanimivo videti slovensko statistiko.
Mladim Američanov se ne mudi z iskanjem trajneše zveze, raje imajo zveze za eno noč
Poznam precej moških, ki enostavno nočejo nikogar v lajfu (26-30 let). Dodatna oseba jih simply ovira.
Vsak po svoje. Dejmo se brigati zase, tako kot pravite, da moramo pustiti LGBT community as is.
Naj uganem Feretka spet na aparatima?
Raje sam kot v slabi družbi.
medtem ko vsi pisete kaksne zahtevke ima zenska (ker kao moski jih pa nimajo haha) je mogoce tut to, da odkar je tale korona bla se pozna pri ljudeh da niso tko zlo socialni.
vsi so raje doma, ko si s kom dopisujes ti daje kratke odgovore (valda tebe pol mine taki osebi odpisovat) in ko se recimo dobis so brez besed, komi speljes tist en pogovor.
vecina ljudi ima u glavi “js sm ful pomemben , i know my worth” in niti ne vlaga v nek odnos ker itk gre vsak z mislijo “sej iz tega nc ne bo”
mal je pa treba vlozit energije, tut ce se nakoncu nc iz tega ne razvije, si se pa vsaj mel fajn ko si s to osebo sel na sprehod, na pijaco, muzej itd.
js sm bla ze dostkrat razocana, pa se vseen vem da bom enkrat spoznala eno super osebo 🙂
Sam tudi iščem (21 M), sem govoril s par ženskami iz Slovenije na raznih aplikacijah, pa se mi zdi, kot da se večini ne da pogovarjat sploh. Napišem nekaj o sebi in dodam vprašanje, in dobim res kratek odgovor, par besed. Z eno iz tujine se pogovarjam že mesece in gre kar ok. Še najbolj zanimiv pogovor sem imel z 37 letno žensko, gospodične okoli 20 let komaj dajo kaj od sebe.
(če katero zanima, sam piši DM XD)
Problem zahodnega sveta. Sam glej https://youtu.be/HdakU_fourM
Zadeva je relativno enostavna:
>Women choose who they sleep with. Men choose who they marry.
V času kjer imamo “slay queen ženske” med 20 in 30 let so pač moški pod 30 let raje samski – zakaj bi hodil z neko nezrelo žensko, ki se ima povrhu vsega za samostojno neodvisno žensko a vseeno potrebuje vsak vikend, da se drugi moški po njej slinijo po klubih in kafičih in ji plačujejo pijače.
Na koncu koncev, moški lahko čaka tudi do 40. leta, pa bo lahko na koncu zaradi finančne moči izbiral med tistih 20% žensk, ki so na vrhu verige (lepe, mlajše (do 30 let) in brez otrok). Ženska ko pa je enkrat pri 40. letu, pa lahko izbira samo še med tistimi moškimi, ki so ostali brez izbire (slaba služba, vizualna neprivlačnost, etc.) – ker moški, ki lahko izbira pač ne bo vzel ženske izven svojih najboljših let (rodnost), pa čeprav ima rešen stanovanjski problem in dobro plačo. Moškim je pač vseeno koliko imaš denarja in kakšno uspešno kariero si izgradila do 40. leta.
Škoda, da je moderni feminizem ženskam opral možgane do te mere, da so za vse njihove probleme krivi moški. Na koncu koncev, ko je ženska pri 40. letih samska ima v glavi samo eno – krivi so moški, ker ni nobenega pametnega več za osvojit.
Well, go figure.
Ne iščejo vsi partnerjev za razplod. Če jih ne, potem samskost ni problem, pa tudi nekih kritičnih časovnih oken ni.
kako je lahko več moških samskih kot žensk? A ne bi moglo bit 1:1?
Jesus christ, koliko enega sovraštva je v komentarjih tega threada. Obe “strani” imata določene argumente, ki nesejo vodo, smo pa ljudje še vedno individualci in obmetavanje s stereotipi pač ne bo nikoli pripeljalo do kakršnekoli produktivne debate.
Sem 28-letna samska ženska. Iskreno sama preprosto ne čutim potrebe po partnerju, za kar sicer pogosto dobivam komentarje v stilu “s tem se samo tolažiš, zakaj nasedaš modernim fEmiNisTičNiM tEoRiJAm, čez par let ti bo žal” itd. Kar se tiče teh komentarjev, me tukaj zbode predvsem ozkoglednost komentatorjev (po možnosti seveda takih, ki so sami v toksičnih zvezah), sicer pa jih ne jemljem osebno – sama vem kaj me osrečuje, kakšne so moje prioritete.
To sicer ne pomeni da sem striktno proti zvezi. Če bi spoznala nekoga resnično kompatibilnega, s podobnim življenjskim stilom, pogledom na življenje, vrednotami, cilji itd., kot jih imam sama, bi bila odprta za zvezo. Če pa se to nikoli ne zgodi, pa mi je prav tako super. Po mojem mnenju mora zdrava zveza življenju dati neko dodano vrednost – zdaj kaj to pomeni za posameznika, je spet individualno. Sama dobivam ljubezen od družine, krasnih prijateljev in, najbolj pomembno, same sebe, iz finančnega vidika sem prav tako samostojna, imam velike osebne cilje in včasih celo preveč hobijev za čas, ki ga imam na voljo. Prihod romantičnega partnerja bi zelo razburkal morje mojega življenja, tako da ja – sem zelo selektivna glede tega, komur posvetim svoj čas. Ampak ne na “omg ShE oNly WanTS ChAdS” način (ki je, btw, načeloma zelo stereotipen, sama ne poznam niti ene ženske, ki dejansko išče zvezo, ne samo afer, ki bi imela takšne kriterije. Je pa tukaj verjetno odvisno, v kakšnih družabnih krogih se človek giba).
Kakorkoli že, te teme so komplicirane, do uspešnega dialoga pa je zelo težko priti. Upam, da se to kdaj spremeni, ker nerazumevanje vodi samo v poslabšanje zadev.
V bistvu je blo ze vse povedan, samski moski do 30. postanejo “posebni”, tezko se prilagodijo zivljenju v dvoje. Samske zenske po 35. letu pa vecinoma res nimajo najboljsih napovedi. Veliko casa trenutno prezivim z 22letnico (no comment) in vse je casual, nic ni doreceno, noben ne bi bil z nobenim zares, vse na pol. Ker zdej smo samozadostni. Mam tud raketo od kolegice pri 40, enga otroka iz prejsnje veze, top sluzba pa ima ze od kar jo poznam (cca 6let) take tragikomicne izkusnje v datingu. Od zdej naprej pa dvomim da bo slo na bolje, kvecjem se slabse.
Potem pa med vsemi kolegi in znanci (med 26-32let, eni z otroci in drugi brez) ne znam pokazat na niti en res kompatibilen in srecen par 🤷♀️
63% jih PRAVI (ne “pravijo”), da so samski
Že dolgo časa nisem videl toliko enih zafustriranih tipov na enem kupu. Do dobiš punco ti ni treba izgledati kot super model – vse kar rabiš je skrbeti za osebno higieno in biti normalen – pa si zmagal. Punce res ne zahtevajo 5000 in ene stvari ampak problem nastane, ker je kar nekaj takih tipov, ki ne znajo bit normalni (in to se lepo vidi ob prebiranju komentarjev tukaj).
Incels, incels everywhere
Incelčki v komentarjih: 😭😢🤧🥺
Jaz ga nimam.
Lp Bojan
Glede na to, da je moderen moski moderni zenski se en liability, se temu ne cudim. Kljub temu, da zenske delamo, se od nas pricakuje tudi opravljanje tradicionalnih vlog, tj skrb za dom in moza. Ker smo zenske po delovnem dnevu enako izcrpane kot moski, se nam v prostem casu ne da skrbet se zase in nekoga drugega, ceprav ta drugi od nas to pricakuje (ker se je tega naucil doma). Zato je vse vec zensk srecno in vse vec moskih nesrecno samskih. Izi
Pizda upam da ste vredu vsi.
Ok, prva zadeva pri vseh, ki so rojeni od 1990-tega leta naprej, je to, da niso navajeni, da se podredijo in niso pripravljeni na kompromis. Hkrati imajo zelo nizko toleranco za stres, preobčutljivi so in zelo lahko odnehajo, ko pride hujša težava. Vse to je posledica slabe vzgoje. Ogromno je enega narcisizma in predvsem sebičnosti, samozavest pa dejansko ni najboljša (čeprav se navzven poskuša predstaviti kot superiorna). Samo en hujši problem da se zgodi… In kaj potem?… Burnout (ali še hujše samomor).
Biti s partnerjem ali v zakonu, je pač en kompromis, ki vseeno prinese bistveno več plusa, kot minusa. Zaljubljenost mine, ampak če je partner kakovosten je tudi dan lepši. Tudi lepota mine, na koncu je pomembno, kako se kvalitetno pogovarjaš s partnerjem, da te nasmeji in da se ti ni treba pretvarjati da si nekdo drug in sprejeti je treba da je tudi kreganje včasih popolnoma normalno, ampak da zaradi tega ne greš takoj stran.
Poznam kar nekaj žensk, ki so brez otrok in so v večini nesrečne, čeprav so karierno izjemno uspešne. Najbrž je narava tako naredila, da je normalno, da nisi srečen če nimaš nobenega, ki te bo nasledili in to zelo pritisne po 50-tem letu, ampak je takrat prepozno. Po dopolnjenem 35-tem letu biološka ura zveni s polno močjo in ženske se zavedajo da je zadnja ura, ampak nabor normalnih moških je zožan. Ne glede na življenske okoliščine probajte vseeno dobiti otroke nekaj pred 30-tim letom (ali do 36-tega leta da končate z otroci), pred tem pa seveda izberite kakovstnega partnerja. Ni treba biti pikolovski, minimalne možnosti imate da zadenete da je istočasno pameten, postaven, lep, sposoben in socialen. Izberite 2 (do maksimalno 3) lasnosti, ki vam najbolj pomembne in potem pogumno.
Inceli, MGOW-jevci in feministke na aparatih 🍿
Mogoče bi bilo bolj pametno za vse, da si nehamo definirati samskost kot problem.
Vecno samski in baje po svoji izbiri. Pol so pa cat mommy 😀
Glede na precej nizje stevilo samskih zensk v tej starostni skupini – deci lazejo ali so pa babnce kontra vezane 😀
Folk ostane samski ker:
Moški, ki pravijo, da ne najdejo normalne ženske, ponavadi v isti sapi povedo da so finančno ustaljeni, izgledajo dobro, pa vseeno naletijo na same tupače, ki jim je mar samo za denar in status. Če je tvoja identiteta finančno premoženje in zunanji izgled, te to naj ne preseneča in vedi, da ti ne kaže dobro glede dolgoročnega vzdrževanja nekih normalnih odnosov.
Ženske, ki pravijo da ne najdejo normalnega moškega, pogosto pogledujejo prav za zgoraj opisanimi in se istočasno čudijo, kako so lahk vsi moški v njihovem lajfu tolk egoistični.
Med tema ekstremoma je pa precej ljudi, ki najdejo takšno ali drugačno partnerstvo. Vsako seveda ni uspešno, ampak to je življenje in kruta realnost medosebnih odnosov. Največ kar lahko storimo je minimiziranje rizika, da končamo v zvezi z neprimerno osebo in prav tukaj se mi zdi, da se največkrat zalomi in zakaj folk sčasoma enostavno “obupa”.
Hočeš dobrega partnerja? Ustvarjaj prijateljstva, ki temeljijo na podobnih prepričanjih, skupnih hobijih, vrednotah itd. Da zaupaš človeku, ta ne potrebuje nekih specifik kot so finančno zaledje, dobra ritka ali pa 6pack. Da lahko nekomu zaupamo, kar je temelj dobre zveze, rabimo nekoga, ki nas razume. Seveda, tud fizična privlačnost igra vlogo, zato tud ni nujno, da bo prva takšna oseba ki jo spoznaš, primerna. Bo pa morda druga ali tretja. Iskanje partnerja ni nakup telefona, kjer primerjaš specifikacije in se na neki arbitrarni podlagi odločiš za enega izmed 4ih modelov. Lahko traja precej časa in pripravljen moraš bit vložit trud za ustvarjanje navez z ljudmi, s katerimi se na koncu morda ne boš položil/a. Ne pravim, da drugi pristopi ala Tinder ipd., nikdar ne delujejo – seveda lahko, ampak riziko, da naletiš na nekoga totalno nekompatibilnega in posledično doživiš neke travme, so na tak način astronomsko višje.
Zase lahko rečem, da sem v svojem življenju v zvezah naletel samo na prijetne punce. Ampak nobeni nisem nikdar specifično razlagal o svoji finančni situaciji, niti me niso videle brez majice na začetku (včasih niti obraza) ali karkol podobnega; take stvari so izvedele šele sčasoma, skoz spoznavanje, ko so se osnove že poklopile. Istočasno jaz v nekaterih primerih nisem imel blage veze o takih stvareh. In ja, tud nekaj smotanih žensk sem spoznal, ampak ker so se stvari odvijale postopoma, sem zmeraj dovolj zgodaj ugotovil, komu se je pametno izognit in komu zaupat.
Ob zgoraj opisanih ekstremih na eni in drugi strani, se mi pa tud zdi, da imajo ljudje napačna pričkovanja od zvez. Pogosto slišiš “partner me more osrečevat”. Ne. Vsak mora poiskat srečo pri sebi in bit sam sebi dovolj. Nova zveza te lahko osrečuje nekaj časa, prej ali slej pa te začnejo pestit nerešeni problemi, ki so ti že pred zvezo preprečevali veselje, dobro voljo,… Nekdo je prej napisal, da mora zveza življenju prinašat “dodano vrednost”. Tud tukaj je treba pazit in je eno izmed področij, kjer imajo ljudje pogosto nerealna pričakovanja. Kaj je dodana vrednost? To, da se bo nekdo zate zmeraj postavil na trepalnice ob vsakem najmanjšem problemu? Te po napornih urnikih zmeraj nasmejal? Pripravljal kosilo? Včasih tud to, zagotovo. Ampak prava dodana vrednost partnerstva je zame v dejstvu, da lahko svojo srečo, žalost in raznovrstne izkušnje z nekom deliš in se ob tem počutiš varno / dobro. Tako v trenutku, ko se dotične stvari odvijajo, kot s spomini čez 20-30-40 let. Če za primer vzamemo prijatelje; vsi jih imamo radi, pa nam v vsakodnevnem življenju bore malo pomagajo. Niso naši osebni šoferji, kuharji, niti jih vsak dan ne vidimo. Ampak predstavljajte si praznino, ki bi nastala, če teh prijateljev naenkrat več ne bi bilo? Vsi spomini in izkušnje, ki smo jih doživeli z njimi, naenkrat postanejo samo naši in z nobenim jih več ne moremo podoživet, se jim iz srca nasmejat. Predvidevam da je tistim, ki so samski tudi na stara leta, zelo podobno. Mnogo izkušenj in zanimivih dogodkov, a večina teh podoživetih v samoti. Seveda, o njih lahko pripovedujemo kolegom, ki na tisti točki živijo že nek čist svoj lajf, ampak najlepši spomini so zmeraj tisti, ki si jih z nekom delimo.
Nobenmu ne želim stopit na prste, ampak ko gledam ljudi, kako se mečejo v takšne in drugačne zveze, ki se nato klavrno končajo, se mi zgoraj opisano zdijo fundamentalni problemi.
Bolj kot berem komentarje bolj opažam, da se vsak zapiči v en problem in ga poda kot razlog zakaj se nekaj dogaja.
Folk cist narobe gleda na zvezo, kot na neki kar se ti zgodi in mors v tem uzivat in nevem kaj. Met delujoco zvezo zahteva trud, sodelovanje, prilagajanje in ze sam to da hocs da uspe je velikokrat pou truda, sploh ce nisi porocen, ker je res izi it narazn z drugim itd. In tako kot na drugih podrocjih je uspeh zveze odvisn uglaunm od vlozenega dela v zvezo, ker realno jst mam punco k je 10/10 pa me sezmer zamika, da bi sou z drugo ucas, se kregava, mava glupe trenutke in ostale stvari, ki jih ni nikol v romanticnih filmih (pozabim na valentinovo alpa kej tazga). Ko je pa jeba in ma kdo krizo je pa fajn ne bit sam in ti je takoj jasn zakaj je tok bols met nekoga, ki je v istem dreku stabo, ker mata skupno zivljenje, ne samo nekdo, ki gleda na to iz od uzunej in ne zivi stabo.
Tut to je bullshit, da te more sprejet partner kokr si, ker ti zih mu zih nisi usec na vseh podrocjih in lahko nrdis zih kej, da izbolsas kompatibilnost. Da pa isces nekoga, ki bosta po naklucju komaptibilna je cisti fairy tale.
80 gorglasov in skoraj 300 komentarjev.
pikantna tema OP
A je to tema na osebnem nivoju (aka jokanje o tem kolk je težko dobit punco) al na družbenem nivoju (samskost vodi v padec natalitete)?
Na osebnem nivoju mislim, da samskost ni problem, če si jo vzameš kot tako. Živiš svoj najboljši lajf in si sam sebi dovolj. Siljenje z zvezo samo zato, da si v njej, je pač neumnost, in lahko prinese samo nesrečo.
IMo so enaki rezultalti v vseh državah razvitega (mestnega) sveta. In za moje pojme je neinteres razmnoževanja, parčkanja prvi znak Universe 25.
Lepa stari, 2 dni pred Valentinovim dnevom. Rad v prostem času dražiš osja gnezda? 😂
Problem? Ne vidim kaj naj bi bil problem s tem.
Ja pa veš kaj botruje? Ni več standarda odkar politika in kapitalizem je na udaru. Vedno je zlato pravilo,da si na svojem,nato lahko razmišljaš o naraščaju.