Oktobra 1896 je avstro-ogrsko vojno ministrstvo Vojaško-tehnični komisiji naročilo testiranje oblegovalnega možnarja kalibra 24 cm, ki je temeljil na Kruppovem modelu iz obdobja 1888-1890. Ker pa je ravno v tistem obdobju na področju topništva prišlo do velikih tehnoloških napredkov, se je Komisiji zdelo smiselno vzporedno preizkusiti še kak sodobnejši primerek. Naročilo je dobila tovarna Škoda iz Plzna *(Skodawerke A. G. Pilsen)*.
Škodin možnar je imel sestavljeno jekleno cev, kar je pomenilo, da je bila notranja risana cev do 2/3 dolžine obdana še z zunanjo. 218 cm dolga in 2162 kg težka cev je bila elastično vpeta v zibko, ta pa je bila z ušesi pritrjena na lafeto. Lafeta je stala na ploščatem podnožju, na katerega je bila spredaj osno vpeta preko tečaja, kar je omogočalo premik zadnjega dela in s tem spremembo smeri streljanja za 8° levo in desno. Naklon cevi pri strelu je znašal med 40 in 65°. Elastično vpetje cevi je pomenilo, da je pri strelu namesto celega orožja trznila le cev. Odsun ob strelu je ustavila hidravlična zavora, dve povratni vzmeti pa sta cev vrnili v prvotni položaj. Za polnjenje jo je bilo treba vsakič spustiti v vodoravno lego. Šestčlanska posadka je granato vložila v nastavek, ki ga vidite na sredini fotografije, ga poravnala z zadnjim delom cevi in granato porinila v ležišče. Za njo je vstavila še smodniško polnjenje v medeninastem tulcu in zaprla zaklep, ki je bil navojnega tipa – presenetljivo za avstro-ogrsko orožje. Zatem je nastavila smer in elevacijo cevi in sprožila.
Prebojna granata, namenjena uničevanju utrdb, je bila dolga 69 cm. Tehtala je 133 kg, polnjena pa je bila s 16,5 kg ekrazita (pikrinska kislina). Začetna hitrost granate je znašala 278 m/s, največji domet pa 6.500 m. Njene stene so bile debele, da je lahko prebila betonske zidove in strehe, v dno privit vžigalnik pa je deloval z zakasnitvijo in je detoniral eksplozivno polnjenje šele zatem, ko je granata prebila cilj. Na razdalji 6.500 metrov je pri nespremenjenih strelnih elementih polovica izstrelkov zadela elipsasto površino dolžine 36 m in širine 8,4 m.
Celoten možnar je na položaju tehtal 9.300 kg, a ga je bilo mogoče relativno hitro sestaviti in razstaviti. Sprva so ga prevažali s konjsko vprego razstavljenega na štiri dele (cev, zibka, lafeta, podnožje) na štirih prikolicah. Baterija štirih možnarjev je za vleko orožij in streliva potrebovala kar 332 konj.
Škodin možnar je na testiranjih pometel s konkurenco in novembra 1900 prešel v oborožitev avstro-ogrske vojske kot 24-centimetrski oblegovalni možnar M. 98 (*24-cm-Belagerungsmörser M. 98)*. Ni pa bil brez pomanjkljivosti, čemur je verjetno botrovalo hitenje pri razvoju. Slaba vzdržljivost povratnih vzmeti je pri višjih naklonih privedla do zdrsa cevi iz zibke. Težavo so rešili s preureditvijo zibke, poleg tega pa so zunanjo cev podaljšali vse do ustja. Nova izvedenka se je imenovala M. 98/7.
Čeprav je možnar M. 98 precej manj znan od slavnega 30,5-centimetrskega naslednika M. 11, predstavlja pomemben mejnik v razvoju težkega avstro-ogrskega topništva. Šlo je za eno prvih avstro-ogrskih orožij z elastičnim vpetjem cevi. Postavil je temelje vrsti uspešnih Škodinih težkih artilerijskih orožij, hkrati pa je pomenil začetek konca uporabe kovanega brona pri izdelavi avstro-ogrskih topovskih cevi. Na podlagi poskusnih obstreljevanj so vojaške oblasti določale gradbene standarde za gradnjo novih utrdb. Samo tisti gradbeni elementi, ki so zdržali zadetke njegovih granat, so dobili oznako *bombensicher*. Zanimivo je tudi to, da gre za prvo motorizirano avstro-ogrsko artilerijsko orožje, saj so zanj med letoma 1908 in 1909 v tovarni *Österreichischer Daimler Motoren A. G.* razvili vlačilec *Artillerie-Zugauto M.09*. Vlačilec je tehtal 5.360 kg, njegov 66 kW motor pa mu je omogočal vleko 24 ton tovora. Orožje je vlekel razstavljeno na dveh prikolicah, na eni cev z zibko, na drugi pa lafeto s podstavkom. Pri polni obremenitvi je dosegel hitrost 26 km/h, premagoval pa je lahko klance z naklonom do 25 %. Nameščen je imel tudi vitel s 150 m jeklenice in dvigalo z nosilnostjo 1.000 kg. Do začetka vojne so motorizirali kar 32 od 48 možnarjev.
Že pred 1. svetovno vojno je bilo razvidno, da ima M. 98 premajhen domet in da njegove granate ne bodo več kos sodobnejšim italijanskim utrdbam, zato je Vojaško-tehnična komisija razpisala natečaj za nov možnar. Kljub temu pa se je M. 98 izkazal kot uporaben v vlogi poljskega topništva v goratem svetu. Tako se je nekaj primerkov znašlo tudi na soški fronti, med njimi tudi ta na fotografiji, ki stoji na položaju pri Kršovcu blizu Bovca.
Primerek možnarja M. 98 si lahko ogledate tudi v živo v dunajskem vojnozgodovinskem muzeju, od koder je moja fotografija.
Viri:
* M. Christian Ortner: Die österreichisch-ungarische Artillerie von 1867 bis 1918 – Technik, Organisation und Kampfverfarhen, Verlag Militaria, Dunaj 2007
* Marko Simić: Utrdbi pod Rombonom – predstraža soške fronte, Založba Rombon, Ljubljana 2005
* [https://digital.onb.ac.at/rep/osd/?BAG_15465201](https://digital.onb.ac.at/rep/osd/?BAG_15465201) (fotografija)
* [https://www.heeresgeschichten.at/artillerie/24cm_moerser/24cm_moerser.htm](https://www.heeresgeschichten.at/artillerie/24cm_moerser/24cm_moerser.htm)
* [http://weltkriege.at/](http://weltkriege.at/)
Hojla. Res hvala za to poučno objavo. Zjutraj si nisem mislil da bom zgodnje jutro videl objavo o Avstro-ogrskem topu in tukaj smo.
Ooh, zelo lepo! Daj še kaj o 30,5 cm najdi 😁
Odlična objava! Bi mogoče lahko priporočal kak dober dokumentarec/youtube kanal na temo orožja iz prve vojne, po možnosti iz naših krajev?
4 comments
Oktobra 1896 je avstro-ogrsko vojno ministrstvo Vojaško-tehnični komisiji naročilo testiranje oblegovalnega možnarja kalibra 24 cm, ki je temeljil na Kruppovem modelu iz obdobja 1888-1890. Ker pa je ravno v tistem obdobju na področju topništva prišlo do velikih tehnoloških napredkov, se je Komisiji zdelo smiselno vzporedno preizkusiti še kak sodobnejši primerek. Naročilo je dobila tovarna Škoda iz Plzna *(Skodawerke A. G. Pilsen)*.
Škodin možnar je imel sestavljeno jekleno cev, kar je pomenilo, da je bila notranja risana cev do 2/3 dolžine obdana še z zunanjo. 218 cm dolga in 2162 kg težka cev je bila elastično vpeta v zibko, ta pa je bila z ušesi pritrjena na lafeto. Lafeta je stala na ploščatem podnožju, na katerega je bila spredaj osno vpeta preko tečaja, kar je omogočalo premik zadnjega dela in s tem spremembo smeri streljanja za 8° levo in desno. Naklon cevi pri strelu je znašal med 40 in 65°. Elastično vpetje cevi je pomenilo, da je pri strelu namesto celega orožja trznila le cev. Odsun ob strelu je ustavila hidravlična zavora, dve povratni vzmeti pa sta cev vrnili v prvotni položaj. Za polnjenje jo je bilo treba vsakič spustiti v vodoravno lego. Šestčlanska posadka je granato vložila v nastavek, ki ga vidite na sredini fotografije, ga poravnala z zadnjim delom cevi in granato porinila v ležišče. Za njo je vstavila še smodniško polnjenje v medeninastem tulcu in zaprla zaklep, ki je bil navojnega tipa – presenetljivo za avstro-ogrsko orožje. Zatem je nastavila smer in elevacijo cevi in sprožila.
Prebojna granata, namenjena uničevanju utrdb, je bila dolga 69 cm. Tehtala je 133 kg, polnjena pa je bila s 16,5 kg ekrazita (pikrinska kislina). Začetna hitrost granate je znašala 278 m/s, največji domet pa 6.500 m. Njene stene so bile debele, da je lahko prebila betonske zidove in strehe, v dno privit vžigalnik pa je deloval z zakasnitvijo in je detoniral eksplozivno polnjenje šele zatem, ko je granata prebila cilj. Na razdalji 6.500 metrov je pri nespremenjenih strelnih elementih polovica izstrelkov zadela elipsasto površino dolžine 36 m in širine 8,4 m.
Celoten možnar je na položaju tehtal 9.300 kg, a ga je bilo mogoče relativno hitro sestaviti in razstaviti. Sprva so ga prevažali s konjsko vprego razstavljenega na štiri dele (cev, zibka, lafeta, podnožje) na štirih prikolicah. Baterija štirih možnarjev je za vleko orožij in streliva potrebovala kar 332 konj.
Škodin možnar je na testiranjih pometel s konkurenco in novembra 1900 prešel v oborožitev avstro-ogrske vojske kot 24-centimetrski oblegovalni možnar M. 98 (*24-cm-Belagerungsmörser M. 98)*. Ni pa bil brez pomanjkljivosti, čemur je verjetno botrovalo hitenje pri razvoju. Slaba vzdržljivost povratnih vzmeti je pri višjih naklonih privedla do zdrsa cevi iz zibke. Težavo so rešili s preureditvijo zibke, poleg tega pa so zunanjo cev podaljšali vse do ustja. Nova izvedenka se je imenovala M. 98/7.
Čeprav je možnar M. 98 precej manj znan od slavnega 30,5-centimetrskega naslednika M. 11, predstavlja pomemben mejnik v razvoju težkega avstro-ogrskega topništva. Šlo je za eno prvih avstro-ogrskih orožij z elastičnim vpetjem cevi. Postavil je temelje vrsti uspešnih Škodinih težkih artilerijskih orožij, hkrati pa je pomenil začetek konca uporabe kovanega brona pri izdelavi avstro-ogrskih topovskih cevi. Na podlagi poskusnih obstreljevanj so vojaške oblasti določale gradbene standarde za gradnjo novih utrdb. Samo tisti gradbeni elementi, ki so zdržali zadetke njegovih granat, so dobili oznako *bombensicher*. Zanimivo je tudi to, da gre za prvo motorizirano avstro-ogrsko artilerijsko orožje, saj so zanj med letoma 1908 in 1909 v tovarni *Österreichischer Daimler Motoren A. G.* razvili vlačilec *Artillerie-Zugauto M.09*. Vlačilec je tehtal 5.360 kg, njegov 66 kW motor pa mu je omogočal vleko 24 ton tovora. Orožje je vlekel razstavljeno na dveh prikolicah, na eni cev z zibko, na drugi pa lafeto s podstavkom. Pri polni obremenitvi je dosegel hitrost 26 km/h, premagoval pa je lahko klance z naklonom do 25 %. Nameščen je imel tudi vitel s 150 m jeklenice in dvigalo z nosilnostjo 1.000 kg. Do začetka vojne so motorizirali kar 32 od 48 možnarjev.
Že pred 1. svetovno vojno je bilo razvidno, da ima M. 98 premajhen domet in da njegove granate ne bodo več kos sodobnejšim italijanskim utrdbam, zato je Vojaško-tehnična komisija razpisala natečaj za nov možnar. Kljub temu pa se je M. 98 izkazal kot uporaben v vlogi poljskega topništva v goratem svetu. Tako se je nekaj primerkov znašlo tudi na soški fronti, med njimi tudi ta na fotografiji, ki stoji na položaju pri Kršovcu blizu Bovca.
Primerek možnarja M. 98 si lahko ogledate tudi v živo v dunajskem vojnozgodovinskem muzeju, od koder je moja fotografija.
Viri:
* M. Christian Ortner: Die österreichisch-ungarische Artillerie von 1867 bis 1918 – Technik, Organisation und Kampfverfarhen, Verlag Militaria, Dunaj 2007
* Marko Simić: Utrdbi pod Rombonom – predstraža soške fronte, Založba Rombon, Ljubljana 2005
* [https://digital.onb.ac.at/rep/osd/?BAG_15465201](https://digital.onb.ac.at/rep/osd/?BAG_15465201) (fotografija)
* [https://www.heeresgeschichten.at/artillerie/24cm_moerser/24cm_moerser.htm](https://www.heeresgeschichten.at/artillerie/24cm_moerser/24cm_moerser.htm)
* [http://weltkriege.at/](http://weltkriege.at/)
Hojla. Res hvala za to poučno objavo. Zjutraj si nisem mislil da bom zgodnje jutro videl objavo o Avstro-ogrskem topu in tukaj smo.
Ooh, zelo lepo! Daj še kaj o 30,5 cm najdi 😁
Odlična objava! Bi mogoče lahko priporočal kak dober dokumentarec/youtube kanal na temo orožja iz prve vojne, po možnosti iz naših krajev?