Leta nazaj, v prvem letniku gimnazije, nam je učiteljica (pardon tovarišica pardon profesorica) predavala o brižinskih spomenikih. To je bilo prvič, da sem srečal ti dve besedi (nisem obiskoval slovenske osnovne šole). Seveda ni razložila ne kaj je to brižina ali brežina (predstavljal sem si, da ima to neko vezo s kakim bregom ali nabrežjem) ne potem kakšen spomenik je to (predstavljal sem si kak kamniti steber ali stelo, ki so jo našli v nekem bregu).
Leta kasneje sem zvedel, da je to pač rokopis na pergamentu, ki so ga našli v samostanu v Freisingu. Zdelo se mi je precej neumno, da se rokopis iz Freisinga imenuje spomenikom iz brega. Ampak, ok, whatever.
Nedavno, me misli spet ponesejo tja in grem malo guglat, es uan daz, in najdem tole cvetko:
“Ime so dobili po tem bavarskem mestu [Freising]; leta 1854 je slavist in slovničar Anton Janežič na novo skoval slovensko krajevno ime Brizno, Brižnik,[1] kasneje pa so privzeli imena Brižinje, Brižine ali Brižinj.”
26-letni Anton Janežič si je izmislil ime Brizno, Brižnik, Brižinje, Brižine, ali Brižinj. Nam pa je to učiteljica polagala kot od boga dani zlata vreden fakt. Ni čudno, da tega kraja nisem nikoli našel na zemljevidu (cf. https://en.m.wikipedia.org/wiki/Brezno). Ok. Whatever. Mladenič si je za dobro počutje preimenoval Freising v Brižinjgng. Gud gud. Evo, jaz znam enako. Lahko preimenujem Ljubljano v Lblan, da bl štima po tminsk pa je gud. Ok. Vsi smo lahko besed kovači.
Ampak nekaj še vedno ne razumem: od kje spomenik namesto rokopis?
6 comments
Beseda “spomenik” se v tem primeru nanaša na kulturni spomenik – umetniško delo ali arheološki predmet, ki ima zgodovinsko, kulturno ali umetniško vrednost. Brižinski spomeniki so zgodovinski in kulturni spomeniki, ki so jih odkrili v Freisingu in so eni najpomembnejših spomenikov starih slovanskih jezikov. Gre za zbirko treh rokopisov, ki so napisani v staroslovanskem jeziku in so pomembni za raziskovanje zgodovine slovanskega jezika in kulture. Zato se ti rokopisi imenujejo “spomeniki” – kot kulturni spomeniki preteklosti. Uporaba besede “spomenik” v tem primeru torej ne pomeni, da gre za kamnite stebre ali podobne predmete, kot si si predstavljal, ampak za pisne dokumente, ki so pomembni za razumevanje zgodovine in kulture.
Moram rečt, da je tud mene isto begalo v osnovni šoli. Dolgo časa sem mislila, da so to neke kamnite plošče. Uporaba besede “spomenik” je v tem primeru res zavajajoča, če ne veš, da so to rokopisi, beseda spomenik pa je v tem primeru uporabljena zaradi kulturne, zgodovinske vrednosti predmeta.
V 19. stoletju je bilo precej običajno, da se najpomembnejši viri o zgodovini določenega naroda/države imenujejo “spomeniki” (podobno kot “monuments”). Npr. najbolj znana zbirka virov za nemško zgodovino iz 19. stoletja se imenuje [Monumenta Germaniae Historica](https://en.wikipedia.org/wiki/Monumenta_Germaniae_Historica), torej “spomeniki zgodovine Nemčije”. Bilo bi za pričakovat, da je ista logika prisotna pri poimenovanju Brižinskih spomenikov.
Še en primer takšne uporabe v hrvaščini: [https://hr.wikipedia.org/wiki/Spomenici_hrvatske_pismenosti](https://hr.wikipedia.org/wiki/Spomenici_hrvatske_pismenosti)
V duh tega časa pa spada tudi izmišljanje slovenskih imen za tuja krajevna imena, ja, navsezadnje je celo Maribor primer takšne novoskovanke 🙂 “*Prvi zapis slovenskega imena Maribor je delo Stanka Vraza in sicer v pismu Ljudevitu Gaju 10. novembra 1836. Vraz je ime preprosto priredil iz nemškega Marburga tako, da je obdržal prvi del besede Mar, nemški burg pa spremenil v slovenski bor – in sicer po zgledu, kakor so Nemci iz Branibora izpeljali Brandenburg. Sprva je sicer uporabljal obliko Marbor, kasneje pa dosledno le Maribor. Po letu 1838 so pričeli ime Maribor uporabljati tudi Vrazovi prijatelji*.”
spomeniki aside, v 19. stoletju so se vsi tuji kraji slovenili. solnograd, monakovo, kelmorajn, draždani, lipsko, inomost
kdo najde originale brez guglanja?
Brižinje – ob odkritju prvih slovenskih zapisov v bavarskem mestu Freising smo zanje potrebovali ustrezno slovensko ime. Ustvarili smo ga umetno, iz kraja najdbe, ki smo ga poslovenili po analogiji Ferlach – Borovlje, Freising – Brižinje.
19. stoletje je čas iznajdbe nacionalnih identitet, posledica česar so te vrhunski neorganski umotvori slovenjenih toponimov. Osebno bi mi bilo veliko boljše “Freisinški rokopis”.
Nihče.
Dobesedno nihče.
Mlad nadebudni slavist: BRIŽINJE!!!
“Spomeniki” je tukaj normalen izraz, “brižinski” je pa od vedno bil čisti fejk.