Leta 1905 je bodoči načelnik generalštaba avstro-ogrske vojske Franz Conrad von Hötzendorf dosegel, da je Vojaško-tehnična komisija razpisala natečaj za razvoj novega težkega možnarja, ki bi nadomestil 24-centimetrski možnar M. 98. Čeprav je bil ta v uporabi šele sedem let, je kazalo, da ne bo kos novim utrdbam, ki so jih Italijani gradili ob meji z Avstro-Ogrsko, hkrati pa je imel preskromen domet. Komisija je od novega orožja zahtevala večjo učinkovitost in domet brez izgube mobilnosti. Preučila je izkušnje iz obleganja Port Arthurja, kjer japonske 28-centimetrske granate, polnjene z 8 kg pikrinske kisline, niso bile dovolj učinkovite pri obstreljevanju ruskih utrdb. Na podlagi tega je določila kaliber novega orožja 30,5 cm.
Naročilo je leta 1906 dobila tovarna Škoda iz Plzna. Orožje so snovali njeni največji strokovnjaki. Načrte so dokončali že julija 1908, prototip pa so izdelali do naslednjega leta. Sledila so tovarniška testiranja v sodelovanju z Vojaško-tehnično komisijo, kjer so odkrivali in odpravljali pomanjkljivosti. Spomladi 1911 so izdelali izboljšan model, ki so ga do poletja preizkusili na poligonu Felixdorf pri Dunaju. Rezultati poskusnih obstreljevanj so pokazali, da je M. 11 bistveno boljši od sočasno razvite Kruppove 28-centimetrske havbice. Končno različico in serijsko proizvodnjo je bilo mogoče pričakovati že leta 1912.
Vojska je bila izredno zadovoljna, zataknilo pa se je pri naročanju. Novi možnarji so bili dragi. Baterija dveh možnarjev s pripadajočimi vozili, opremo in zalogo streliva je stala 1,5 milijona kron, Avstro-Ogrska pa je imela skromen vojaški proračun. Vojni minister Moritz von Auffenberg je parlament zaman skušal prepričati v odobritev naročila. Zato je decembra 1911 preprosto naročil 12 baterij možnarjev brez vednosti parlamenta, torej protizakonito. Prislužil si je interpelacijo, do glasovanja o odstavitvi pa ni prišlo. Oktobra 1912 je namreč izbruhnila prva balkanska vojna in ob nastali krizi so bili poslanci nenadoma zelo zadovoljni, ker je bila vojska oborožena z najsodobnejšimi oblegovalnimi možnarji.
Možnar je dobil uradno oznako *30,5 cm Mörser M.11*. Imel je 5.936 kg težko jekleno cev, ki je bila dolga nekaj čez 3 m. Za razliko od prehodnika je imel horizontalno premičen drsni klinasti zaklep, izdelan iz enega 663 kg težkega kosa jekla. Cev je bila elastično vpeta v zibko, ta pa je bila pritrjena na lafeto z mehanizmom za uravnavanje smeri in elevacije. Celotno orožje je stalo na jeklenem škatlastem podnožju. Naklon cevi je znašal 40-75°, po smeri pa je možnar pokrival 60° v vsako smer. Za polnjenje je bilo treba cev spustiti v vodoravno lego. Vojaki so granato pripeljali z vozičkom, jo naložili na poseben nastavek, ki so ga potem dvignili v višino cevi in granato potisnili v ležišče. Za njo so vstavili še tulec s smodniškim polnjenjem, zaprli zaklep, cev dvignili v ustrezen položaj in sprožili. Odsun sta ustavili dve hidravlični zavori, hidropnevmatični povratnik z enim cilindrom na glicerin in dvema na stisnjen zrak pa jo je vrnil v prvotno lego. Celoten možnar je tehtal 20.900 kg.
Kljub teži je bil zelo mobilen. Območje, kjer je bilo v kratkem pričakovati boje, je bilo težko prehodno, s slabo razvitim železniškim in cestnim omrežjem. Komisija je zato postavila zahtevo, da mora biti prevoz neodvisen od železnice. Rešitev je bil prevoz na prikolicah. Pri načrtovanju so računali na slabe ceste, mostove z majhno nosilnostjo in pontonske mostove, kar je omejevalo največjo dovoljeno težo posameznega tovora. Možnar M. 11 so tako prevažali razstavljen na tri dele: cev, lafeta in podlaga. Prikolice je vlekel vlačilec *Mörserzugwagen M. 12*, ki ga je v tovarni *Österreichischer Daimler Motoren A. G.* razvil slavni konstruktor Ferdinand Porsche. 8.750 kg težak vlačilec na štirikolesni pogon je poganjal bencinski motor moči 100 KM. Vlekel je lahko 24 ton tovora in premagoval klance z naklonom do 15 %. Poraba goriva je znašala 80-100 litrov/100 km.
Za samo streljanje je bilo potrebnih šest topničarjev in dva poddesetnika, ki jim je poveljeval podčastnik. Še dva vojaka sta prinašala tulce, štirje pa granate. Sicer pa je štela baterija dveh možnarjev 6 častnikov, kadeta in 219 mož, imela pa je 35 motornih vozil.
Pred uporabo je bilo treba pripraviti strelni položaj, nato pa možnar sestaviti. Najprej so izkopali plitvo jamo pravokotne oblike, v katero so s prikolice spustili jekleno škatlasto podnožje. Nanjo so namestili lafeto z zibko in mehanizmom za uravnavanje smeri. Nazadnje so s škripcem v zibko potegnili še cev in jo pritrdili. Možnar so lahko na mehki zemlji za streljanje pripravili v 6-8 urah. Na kamnitih kraških tleh, kjer bilo treba jamo izkopati v živo skalo, pa je to lahko trajalo 24-48 ur. Samo sestavljanje po izkopu položaja je izurjeni posadki vzelo le 3 ure. Da bi prihranili čas, so včasih na pomembnih lokacijah vkopali podnožja in nato okoli prevažali samo preostanek možnarja.
Za možnar so razvili 382 kg težko in 113 cm dolgo prebojno granato M. 11/9, polnjeno z 38 kg TNT. Začetna hitrost granate je znašala 330 m/s, največji domet 9.600 m, najmanjši pa 5.000 m. Do cilja je letela okoli 50 sekund. Prebila je lahko betonski zid ali streho debeline dveh metrov. V dno privit vžigalnik je detoniral eksplozivno polnjenje z zakasnitvijo, torej šele po tem, ko se je granata zarila v cilj. Pogonsko polnjenje je bilo v tulcu v štirih delih in je znašalo med 5,3 in 12,4 kg brezdimnega smodnika. Največja hitrost streljanja je običajno znašala en strel vsake 3-4 minute. Ena granata s tulcem in pogonskim smodnikom je stala 1.409 kron, približno toliko kot letna plača poročnika.
Za uporabo proti sovražni pehoti in zaklonom je bila na voljo lažja granata M. 15/9, ki je tehtala 287 kg. Njen domet je znašal med 4.300 in 11.000 m, pred njo pa niso bilo bili varni niti najsolidnejši zakloni. Za možnar so razvili še zanimiv izstrelek, imenovan *M. 15 Granatschrapnell*. Šlo je za kombinacijo eksplozivne in šrapnelske granate teže 300 kg. Vsebovala je 2.200 šrapnelskih kroglic in 16,4 kg eksploziva. Granata je bila tempirana tako, da je v zraku izstrelila snop šrapnelskih kroglic, pri tem pa je na cilj odletel tudi vžigalnik, ki je ob zadetku eksplodiral s silo, primerljivo 15-centimetrski havbični granati.
Ob izbruhu vojne je bilo v vrstah avstro-ogrske armade 24 možnarjev M. 11. Do konca vojne so izdelali skupno 44 možnarjev M. 11 in 28 primerkov izboljšane različice M. 11/16. Služil je na vseh bojiščih, kjer se je znašla cesarska in kraljevska vojska. Manj znano pa je, da so štirje možnarji že leta 1914 odšli na zahodno fronto, kjer so Nemcem pomagali razbiti belgijske utrdbe. Na tretji fotografiji, ki sem jo posnel v dunajskem vojnozgodovinskem muzeju, lahko vidite posledico zadetka 30,5-cm granate na oklepni kupoli ene od utrdb pri Antwerpnu.
Možnar je zaradi zastarelosti avstro-ogrskega poljskega topništva na začetku vojne dobil tudi nalogo podpore pehote. Za lažjo predstavo, kako zastarelo topništvo je imela armada, naj povem, da je imel ob izbruhu vojne M. 11 od vseh topniških orožij (izvzemši mornariške topove) največji domet, čeprav možnarji zaradi svoje zasnove sodijo med orožja z relativno kratkim dometom.
S Škodinim možnarjem M.11 je Avstro-Ogrska dobila enega najsodobnejših topniških orožij na svetu. Zaradi svoje učinkovitosti je postal najslavnejše orožje dvojne monarhije. K temu je pripomogla propaganda, ki ga ni skrivala. Njegova podoba se je pojavljala na spomnikih, obsekih, vazah, pepelnikih, razglednicah in celo božičnih, novoletnih in velikonočnih voščilnicah.
Škodin možnar uživa sloves tudi pri nas, saj je odločilno posegel v boje na soški fronti in pustil neizbrisen pečat v tem poglavju slovenske vojne zgodovine. Možnar na objavljenih fotografijah je bil posnet pri Kršovcu, ob cesti med Vršičem in Bovcem.
Možnarje, ki so dočakali konec vojne, so v oborožitev uvrstile Madžarska, Italija, Češkoslovaška, Jugoslavija in Romunija. V Avstriji sta ostala dva, a le kot muzejska eksponata, saj ju Avstrijci zaradi določil mirovne pogodbe niso več smeli imeti v oborožitvi. Med 2. svetovno vojno so številne zaplenili Nemci, med njimi tudi oba avstrijska. Uporabili so jih zlasti na vzhodni fronti, kjer se je za večino izgubila vsaka sled. Do danes so se ohranili le trije možnarji M. 11, ki jih lahko vidite v muzejih v Roveretu, Bukarešti in Beogradu. Zadnjo fotografijo sem posnel prav na Kalemegdanu v Beogradu. Temu možnarju žal manjka zaklep, sta pa zato ohranjeni prikolici za vleko lafete in cevi.
Viri:
* M. Christian Ortner: Die österreichisch-ungarische Artillerie von 1867 bis 1918 – Technik, Organisation und Kampfverfarhen, Verlag Militaria, Dunaj 2007
* M. Christian Ortner: Der 30,5 cm Mörser – Österreich-Ungarns berühmtes Belagerungsgeschütz, Winkler-Hermaden, 2017
* Marko Simić: Utrdbi pod Rombonom – predstraža soške fronte, Založba Rombon, Ljubljana 2005
* David Erik Pipan: Možnar Škoda M.1911, kal. 30’5 cm – učinkovito orožje, ki je postalo legendarno zaradi vojne propagande, prispevek na portalu Soška fronta, 2001 (dostopano 16. 4. 2023: [https://drustvo-soskafronta.si/index.php?show=prispevek&id=2](https://drustvo-soskafronta.si/index.php?show=prispevek&id=2))
u/TheodorH87, tole sem ti obljubil že pred časom, ampak preprosto ni šlo prej. Uživaj v branju!
Je slika 3/4 iz muzeja na Dunaju?
Js ko pridem izpod mrzlega tuša
Hojla. Ponovno hvala za to prijetno dopoldansko branje. Res zanimivo.
Tole je mogl trgat gate
Damo mi to na patrie pa dobimo brümbarje
ko ti reče pred prvim zmenkom, da jo zanima samo FI in ne dolžina…
drugače pa noro, že naš (oz. katerikoli) minomet 120mm useka nerealno, tole je moglo bit pa next level
Zivjo, bil sem v tem vojaskem muzeju v avstriji kaksen teden nazaj, res majo super poslihtano, v nasledni sobi imajo 38cm siege howitzer, mod. 1916, splaca se obiskat… Vse kar si napisal drzi. Zanimivo da granata ni prebila kupole bunkerja, saj je le ta sestavljena iz najmanj 6plasti ki so se lepo ukrivile, vendar ni prislo do preboja. Ne morem si pa predstavljat kaksen udarec je bil ti ob zadetku, skoraj ne vrjamem, da je mozno to prezivet…
9 comments
Leta 1905 je bodoči načelnik generalštaba avstro-ogrske vojske Franz Conrad von Hötzendorf dosegel, da je Vojaško-tehnična komisija razpisala natečaj za razvoj novega težkega možnarja, ki bi nadomestil 24-centimetrski možnar M. 98. Čeprav je bil ta v uporabi šele sedem let, je kazalo, da ne bo kos novim utrdbam, ki so jih Italijani gradili ob meji z Avstro-Ogrsko, hkrati pa je imel preskromen domet. Komisija je od novega orožja zahtevala večjo učinkovitost in domet brez izgube mobilnosti. Preučila je izkušnje iz obleganja Port Arthurja, kjer japonske 28-centimetrske granate, polnjene z 8 kg pikrinske kisline, niso bile dovolj učinkovite pri obstreljevanju ruskih utrdb. Na podlagi tega je določila kaliber novega orožja 30,5 cm.
Naročilo je leta 1906 dobila tovarna Škoda iz Plzna. Orožje so snovali njeni največji strokovnjaki. Načrte so dokončali že julija 1908, prototip pa so izdelali do naslednjega leta. Sledila so tovarniška testiranja v sodelovanju z Vojaško-tehnično komisijo, kjer so odkrivali in odpravljali pomanjkljivosti. Spomladi 1911 so izdelali izboljšan model, ki so ga do poletja preizkusili na poligonu Felixdorf pri Dunaju. Rezultati poskusnih obstreljevanj so pokazali, da je M. 11 bistveno boljši od sočasno razvite Kruppove 28-centimetrske havbice. Končno različico in serijsko proizvodnjo je bilo mogoče pričakovati že leta 1912.
Vojska je bila izredno zadovoljna, zataknilo pa se je pri naročanju. Novi možnarji so bili dragi. Baterija dveh možnarjev s pripadajočimi vozili, opremo in zalogo streliva je stala 1,5 milijona kron, Avstro-Ogrska pa je imela skromen vojaški proračun. Vojni minister Moritz von Auffenberg je parlament zaman skušal prepričati v odobritev naročila. Zato je decembra 1911 preprosto naročil 12 baterij možnarjev brez vednosti parlamenta, torej protizakonito. Prislužil si je interpelacijo, do glasovanja o odstavitvi pa ni prišlo. Oktobra 1912 je namreč izbruhnila prva balkanska vojna in ob nastali krizi so bili poslanci nenadoma zelo zadovoljni, ker je bila vojska oborožena z najsodobnejšimi oblegovalnimi možnarji.
Možnar je dobil uradno oznako *30,5 cm Mörser M.11*. Imel je 5.936 kg težko jekleno cev, ki je bila dolga nekaj čez 3 m. Za razliko od prehodnika je imel horizontalno premičen drsni klinasti zaklep, izdelan iz enega 663 kg težkega kosa jekla. Cev je bila elastično vpeta v zibko, ta pa je bila pritrjena na lafeto z mehanizmom za uravnavanje smeri in elevacije. Celotno orožje je stalo na jeklenem škatlastem podnožju. Naklon cevi je znašal 40-75°, po smeri pa je možnar pokrival 60° v vsako smer. Za polnjenje je bilo treba cev spustiti v vodoravno lego. Vojaki so granato pripeljali z vozičkom, jo naložili na poseben nastavek, ki so ga potem dvignili v višino cevi in granato potisnili v ležišče. Za njo so vstavili še tulec s smodniškim polnjenjem, zaprli zaklep, cev dvignili v ustrezen položaj in sprožili. Odsun sta ustavili dve hidravlični zavori, hidropnevmatični povratnik z enim cilindrom na glicerin in dvema na stisnjen zrak pa jo je vrnil v prvotno lego. Celoten možnar je tehtal 20.900 kg.
Kljub teži je bil zelo mobilen. Območje, kjer je bilo v kratkem pričakovati boje, je bilo težko prehodno, s slabo razvitim železniškim in cestnim omrežjem. Komisija je zato postavila zahtevo, da mora biti prevoz neodvisen od železnice. Rešitev je bil prevoz na prikolicah. Pri načrtovanju so računali na slabe ceste, mostove z majhno nosilnostjo in pontonske mostove, kar je omejevalo največjo dovoljeno težo posameznega tovora. Možnar M. 11 so tako prevažali razstavljen na tri dele: cev, lafeta in podlaga. Prikolice je vlekel vlačilec *Mörserzugwagen M. 12*, ki ga je v tovarni *Österreichischer Daimler Motoren A. G.* razvil slavni konstruktor Ferdinand Porsche. 8.750 kg težak vlačilec na štirikolesni pogon je poganjal bencinski motor moči 100 KM. Vlekel je lahko 24 ton tovora in premagoval klance z naklonom do 15 %. Poraba goriva je znašala 80-100 litrov/100 km.
Za samo streljanje je bilo potrebnih šest topničarjev in dva poddesetnika, ki jim je poveljeval podčastnik. Še dva vojaka sta prinašala tulce, štirje pa granate. Sicer pa je štela baterija dveh možnarjev 6 častnikov, kadeta in 219 mož, imela pa je 35 motornih vozil.
Pred uporabo je bilo treba pripraviti strelni položaj, nato pa možnar sestaviti. Najprej so izkopali plitvo jamo pravokotne oblike, v katero so s prikolice spustili jekleno škatlasto podnožje. Nanjo so namestili lafeto z zibko in mehanizmom za uravnavanje smeri. Nazadnje so s škripcem v zibko potegnili še cev in jo pritrdili. Možnar so lahko na mehki zemlji za streljanje pripravili v 6-8 urah. Na kamnitih kraških tleh, kjer bilo treba jamo izkopati v živo skalo, pa je to lahko trajalo 24-48 ur. Samo sestavljanje po izkopu položaja je izurjeni posadki vzelo le 3 ure. Da bi prihranili čas, so včasih na pomembnih lokacijah vkopali podnožja in nato okoli prevažali samo preostanek možnarja.
Za možnar so razvili 382 kg težko in 113 cm dolgo prebojno granato M. 11/9, polnjeno z 38 kg TNT. Začetna hitrost granate je znašala 330 m/s, največji domet 9.600 m, najmanjši pa 5.000 m. Do cilja je letela okoli 50 sekund. Prebila je lahko betonski zid ali streho debeline dveh metrov. V dno privit vžigalnik je detoniral eksplozivno polnjenje z zakasnitvijo, torej šele po tem, ko se je granata zarila v cilj. Pogonsko polnjenje je bilo v tulcu v štirih delih in je znašalo med 5,3 in 12,4 kg brezdimnega smodnika. Največja hitrost streljanja je običajno znašala en strel vsake 3-4 minute. Ena granata s tulcem in pogonskim smodnikom je stala 1.409 kron, približno toliko kot letna plača poročnika.
Za uporabo proti sovražni pehoti in zaklonom je bila na voljo lažja granata M. 15/9, ki je tehtala 287 kg. Njen domet je znašal med 4.300 in 11.000 m, pred njo pa niso bilo bili varni niti najsolidnejši zakloni. Za možnar so razvili še zanimiv izstrelek, imenovan *M. 15 Granatschrapnell*. Šlo je za kombinacijo eksplozivne in šrapnelske granate teže 300 kg. Vsebovala je 2.200 šrapnelskih kroglic in 16,4 kg eksploziva. Granata je bila tempirana tako, da je v zraku izstrelila snop šrapnelskih kroglic, pri tem pa je na cilj odletel tudi vžigalnik, ki je ob zadetku eksplodiral s silo, primerljivo 15-centimetrski havbični granati.
Ob izbruhu vojne je bilo v vrstah avstro-ogrske armade 24 možnarjev M. 11. Do konca vojne so izdelali skupno 44 možnarjev M. 11 in 28 primerkov izboljšane različice M. 11/16. Služil je na vseh bojiščih, kjer se je znašla cesarska in kraljevska vojska. Manj znano pa je, da so štirje možnarji že leta 1914 odšli na zahodno fronto, kjer so Nemcem pomagali razbiti belgijske utrdbe. Na tretji fotografiji, ki sem jo posnel v dunajskem vojnozgodovinskem muzeju, lahko vidite posledico zadetka 30,5-cm granate na oklepni kupoli ene od utrdb pri Antwerpnu.
Možnar je zaradi zastarelosti avstro-ogrskega poljskega topništva na začetku vojne dobil tudi nalogo podpore pehote. Za lažjo predstavo, kako zastarelo topništvo je imela armada, naj povem, da je imel ob izbruhu vojne M. 11 od vseh topniških orožij (izvzemši mornariške topove) največji domet, čeprav možnarji zaradi svoje zasnove sodijo med orožja z relativno kratkim dometom.
S Škodinim možnarjem M.11 je Avstro-Ogrska dobila enega najsodobnejših topniških orožij na svetu. Zaradi svoje učinkovitosti je postal najslavnejše orožje dvojne monarhije. K temu je pripomogla propaganda, ki ga ni skrivala. Njegova podoba se je pojavljala na spomnikih, obsekih, vazah, pepelnikih, razglednicah in celo božičnih, novoletnih in velikonočnih voščilnicah.
Škodin možnar uživa sloves tudi pri nas, saj je odločilno posegel v boje na soški fronti in pustil neizbrisen pečat v tem poglavju slovenske vojne zgodovine. Možnar na objavljenih fotografijah je bil posnet pri Kršovcu, ob cesti med Vršičem in Bovcem.
Možnarje, ki so dočakali konec vojne, so v oborožitev uvrstile Madžarska, Italija, Češkoslovaška, Jugoslavija in Romunija. V Avstriji sta ostala dva, a le kot muzejska eksponata, saj ju Avstrijci zaradi določil mirovne pogodbe niso več smeli imeti v oborožitvi. Med 2. svetovno vojno so številne zaplenili Nemci, med njimi tudi oba avstrijska. Uporabili so jih zlasti na vzhodni fronti, kjer se je za večino izgubila vsaka sled. Do danes so se ohranili le trije možnarji M. 11, ki jih lahko vidite v muzejih v Roveretu, Bukarešti in Beogradu. Zadnjo fotografijo sem posnel prav na Kalemegdanu v Beogradu. Temu možnarju žal manjka zaklep, sta pa zato ohranjeni prikolici za vleko lafete in cevi.
Viri:
* M. Christian Ortner: Die österreichisch-ungarische Artillerie von 1867 bis 1918 – Technik, Organisation und Kampfverfarhen, Verlag Militaria, Dunaj 2007
* M. Christian Ortner: Der 30,5 cm Mörser – Österreich-Ungarns berühmtes Belagerungsgeschütz, Winkler-Hermaden, 2017
* Marko Simić: Utrdbi pod Rombonom – predstraža soške fronte, Založba Rombon, Ljubljana 2005
* David Erik Pipan: Možnar Škoda M.1911, kal. 30’5 cm – učinkovito orožje, ki je postalo legendarno zaradi vojne propagande, prispevek na portalu Soška fronta, 2001 (dostopano 16. 4. 2023: [https://drustvo-soskafronta.si/index.php?show=prispevek&id=2](https://drustvo-soskafronta.si/index.php?show=prispevek&id=2))
u/TheodorH87, tole sem ti obljubil že pred časom, ampak preprosto ni šlo prej. Uživaj v branju!
Je slika 3/4 iz muzeja na Dunaju?
Js ko pridem izpod mrzlega tuša
Hojla. Ponovno hvala za to prijetno dopoldansko branje. Res zanimivo.
Tole je mogl trgat gate
Damo mi to na patrie pa dobimo brümbarje
ko ti reče pred prvim zmenkom, da jo zanima samo FI in ne dolžina…
drugače pa noro, že naš (oz. katerikoli) minomet 120mm useka nerealno, tole je moglo bit pa next level
Zivjo, bil sem v tem vojaskem muzeju v avstriji kaksen teden nazaj, res majo super poslihtano, v nasledni sobi imajo 38cm siege howitzer, mod. 1916, splaca se obiskat… Vse kar si napisal drzi. Zanimivo da granata ni prebila kupole bunkerja, saj je le ta sestavljena iz najmanj 6plasti ki so se lepo ukrivile, vendar ni prislo do preboja. Ne morem si pa predstavljat kaksen udarec je bil ti ob zadetku, skoraj ne vrjamem, da je mozno to prezivet…