Pred časom smo govorili o pretresljivih dogodkih, ki so med letoma 1915 in 1917 zaznamovali gore nad Lepeno, natančneje odsek Zagreben z zloglasno koto 1776. Pisal sem skoraj izključno o obdobju, ko je bil na odseku nameščen linški 2. domobranski pehotni polk (LIR2), ki je po polomu v Krnskem pogorju zamenjal 4. honvedski pehotni polk (HIR4). O LIR2 sem največ pisal zaradi obilice virov, zanj so namreč izdali temeljito polkovno zgodovino. Na nek način je za odsek Zagreben to obdobje najpomembnejše, saj so bila takrat opravljena glavna dela na obrambnih položajih in obsežni infrastrukturi, potrebni za bivanje in oskrbo vojske v visokogorskem okolju. Toda »Linzer Zweier« so skupaj s celotno 44. domobransko divizijo marca 1916 odšli na Južno Tirolsko, kjer so sodelovali v *Strafexpedition*. Za kratek čas jih je nadomestil I. bataljon 91. pehotnega polka iz Českih Budějovic (IR91), njih pa je potem zamenjal IV. bataljon 4. bosansko-hercegovskega pehotnega polka iz Mostarja (BHIR4). Ta je ostal na odseku Zagreben do septembra 1917, ko so jih med pripravami na 12. soško bitko premestili na odsek planine Predolina. Do preboja so se tu mudili še vojaki 26. črnovojniškega pehotnega polka (LdStIR26). Čeprav so bili tu najdlje, so viri o dejanjih Bosancev žal bistveno bolj skopi. Ampak tudi oni in ostale enote so nad Lepeno pustili svoj pečat v zelo oprijemljivi obliki. Danes se boste z mano podali na mojo najljubšo pot po dediščini soške fronte, kjer si bomo ogledali avstro-ogrska obeležja v Lepeni in na strmih pobočjih nad njo.
Naše izhodišče je pri Tonšču, kjer prečkamo Lepenjico. Odpravimo se po poti proi Šunikovem vodnem gaju, a le do izliva Šumnika v Lepenjico, kjer ob poti naletimo na zid s kamnom z napisom *1915*. Čeprav je Šunikov vodni gaj čudovit in vreden ogleda, nas danes zanima kulturna dediščina, zato se vrnemo po isti poti nekoliko nazaj in jo uberemo proti planini Zagreben. Kmalu naletimo na nekdanje avstro-ogrsko vojaško pokopališče. Pokopališča že davno ni več, saj so vojake prekopali v pokopališče v Soči. Nanje nas spominja ovalni kamen z vklesanimi napisi, posvečenimi pripadnikom BHIR4, IR91 in LdStIR26. Nad posvetilom Bosancem je vklesan tudi njihov značilni fes. Nedaleč stran, že v gozdu, sameva spomenik 2. čete 506. etapnega bataljona z napisom *Gut und Blut für unsern Kaiser, Gut und Blut fürs Vaterland*. Nad napisom je bila nekoč vzidana topovska granata, ki pa je danes ni več.
Kmalu se pričnemo vzpenjati proti planini Zagreben. Pot so zgradili že avstro-ogrski vojaki, poimenovali pa so jo *Unger Weg*, po poveljniku LIR2 polkovniku Franzu Karlu Ungerju von Žurawniki. Pot se povsem približa bučečemu Šumniku, ki si zlasti ob povečanem deževju zasluži svoje ime, nakar se počasi prične odmikati. Po nekaj strmih serpentinah se pred nami pojavi spomenik 15. stotniji BHIR4. Spomenik je bil nekdaj močno poškodovan zaradi narave in človeka. Napis v srbohrvaščini s posvetilom 27 padlim soborcem je bil skoraj povsem razdrobljen in le srčnim prostovoljcem se lahko zahvalimo za obnovo. Žal pa se ni dalo povsem popraviti lukenj od krogel v zgornjem, nemškem napisu. Če mislite, da so luknje ostanek 1. svetovne vojne, ste se krepko zmotili. So delo lovca, ki je pred desetletji za zabavo ali vajo streljal v spomenik. Zaradi tega krepostnega pripadnika zelene bratovščine morda nikoli ne bomo izvedeli, kako se je pisal poveljnik čete nadporočnik dr. J. Š__lik. Nekaj metrov pod bosanskim spomenikom v goščavju (Ste vedeli, da koprive bodejo tudi skozi hlače?) leži kamen z napisom *Unger Weg*. Nekoč je bil vzidan v zid in je služil kot neke vrste kažipot, a je ob potresu zgrmel po pobočju.
Naša pot po kratkem vzponu vodi do razpotja. En krak vodi na planino Zagreben, mi pa se po izohipsi začnemo krožno vračati proti izhodišču. Pot se še nekoliko vzpne, potem pa se začne počasi spuščati. Ravno nekje na polovici naletimo na v skalo vklesan seznam vseh enot, ki so služile na odseku Zagreben skupaj s poveljniki. Napis je težko brati na fotografiji, zato dodajam prepis:
*Weltkrieg 1914*
*Gruppe Zagrebenom*
*Hier hielten Grenzwacht*
*V. 15 – VII. 15 HJR4 – Obstl. Kratochwill*
*VII. 15 – III. 16 LJR2 – Oberst v. Unger*
*III. 16 – I. Baon. JR91 Obstl. Martinek*
*III. 16 – IX. 17 – IV BhJR4 Hptm. Redl*
*IX. 17 – III/LdSt26 Hptm. Wolff*
Po *Unger Weg* nadaljujemo pot mimo številnih uravnav za barake, od katerih so ostali le še temelje. Ker zdaj hodimo skoraj po ravnem, kaj hitro pridemo do večje uravnave z razpotjem. Uravnavo krasi v kamen vklesana drobna kapelica. Napis nam pove, da so jo leta 1916 postavili vojaki LIR2, ki jim je od novembra 1915 poveljeval nam že znani polkovnik Franz Karl Unger von Žurawniki. Zakaj Žurawniki, vprašate? Unger je bil povišan v plemiški stan in je tako postal upravičen do plemiškega naziva. Izbral si je von Žurawniki, ker je LIR2 9. avgusta 1914 pri tej galicijski vasici v današnji Poljski doživel svoj ognjeni krst. Pot se tu razcepi. Navzgor vodi *Georgi Weg*, na kar nas opozarja napisni kamen levo od kapelice. Generalpolkovnik von Georgi je bil minister avstrijskega domobranstva, tako da so mu domobranci LIR2 posvetili pot na koto 1776. Kamen nosi tudi zelo nenemško ime mojstra, ki je izklesal napis, šlo pa je za nekega Leskovarja iz Gradca. Blizu najdemo tudi številne podporne zidove, uravnave za barake in pa vodni zbiralnik.
Na koti 1776 smo že bili, zato jo uberemo dol po *Majewski Weg*. Generalpolkovnik Stephan Majewski je od oktobra 1915 poveljeval 44. domobranski brigadi, kamor sta sodila linški LIR2 in ljubljanski LIR27. Le nekaj metrov pod kapelico nam to potrdi nov napisni kamen. Tudi ta je bil nekdaj vzidan v zid in tudi tega je potres leta 1998 preselil nekaj metrov nižje. Skalo so prestavili ob planinsko pot. Upam, da se ji kdaj nameni varnejše mesto, ker se lahko ob naslednjem potresu kaj kmalu zvali v dolino.
Po kratkem spustu smo zopet v dolini in na izhodišču. Ogledamo si temelje kapelice, ki so vse, kar je ostalo od drugega nekdanjega avstro-ogrskega vojaškega pokopališča. Padle so tudi od tod prekopali na pokopališče v Soči. So pa pred kratkim na tej lokaciji postavili reprodukcijo lesene table, ki je nekoč stala na pokopališkem zidu in na kateri je bila zapisana pesem, posvečeno padlim iz LIR2.
Čeprav smo nazaj pri avtu, naša pot še ni povsem končana. Zapeljemo ali sprehodimo se do doma dr. Klementa Juga, kjer si ogledamo spominski stebriček 1. baterije 3. polka gorskih havbic. Če se sprehodimo le še nekaj sto metrov po planinski poti proti Krnskemu jezeru, bomo naleteli na ploščo, vzidano v skalnato steno. Napis je že davno obledel in ga je komaj mogoče razbrati, lahko pa mi verjamete, da na njem piše *Felsenhart durch Kaisertreue – Majewski Weg – Erbaut 1915*.
Tu se naša pot konča. Bonus lokacija za pustolovce je vodno zajetje, ki so ga zgradili pripadniki LdStIR26 blizu izliva Lepenjice v Sočo. Tako imenovani *Greiner Quelle* drži 1000 litrov in še danes služi svojemu namenu, saj oskrbuje nekaj okoliških hiš.
1 comment
Pred časom smo govorili o pretresljivih dogodkih, ki so med letoma 1915 in 1917 zaznamovali gore nad Lepeno, natančneje odsek Zagreben z zloglasno koto 1776. Pisal sem skoraj izključno o obdobju, ko je bil na odseku nameščen linški 2. domobranski pehotni polk (LIR2), ki je po polomu v Krnskem pogorju zamenjal 4. honvedski pehotni polk (HIR4). O LIR2 sem največ pisal zaradi obilice virov, zanj so namreč izdali temeljito polkovno zgodovino. Na nek način je za odsek Zagreben to obdobje najpomembnejše, saj so bila takrat opravljena glavna dela na obrambnih položajih in obsežni infrastrukturi, potrebni za bivanje in oskrbo vojske v visokogorskem okolju. Toda »Linzer Zweier« so skupaj s celotno 44. domobransko divizijo marca 1916 odšli na Južno Tirolsko, kjer so sodelovali v *Strafexpedition*. Za kratek čas jih je nadomestil I. bataljon 91. pehotnega polka iz Českih Budějovic (IR91), njih pa je potem zamenjal IV. bataljon 4. bosansko-hercegovskega pehotnega polka iz Mostarja (BHIR4). Ta je ostal na odseku Zagreben do septembra 1917, ko so jih med pripravami na 12. soško bitko premestili na odsek planine Predolina. Do preboja so se tu mudili še vojaki 26. črnovojniškega pehotnega polka (LdStIR26). Čeprav so bili tu najdlje, so viri o dejanjih Bosancev žal bistveno bolj skopi. Ampak tudi oni in ostale enote so nad Lepeno pustili svoj pečat v zelo oprijemljivi obliki. Danes se boste z mano podali na mojo najljubšo pot po dediščini soške fronte, kjer si bomo ogledali avstro-ogrska obeležja v Lepeni in na strmih pobočjih nad njo.
Naše izhodišče je pri Tonšču, kjer prečkamo Lepenjico. Odpravimo se po poti proi Šunikovem vodnem gaju, a le do izliva Šumnika v Lepenjico, kjer ob poti naletimo na zid s kamnom z napisom *1915*. Čeprav je Šunikov vodni gaj čudovit in vreden ogleda, nas danes zanima kulturna dediščina, zato se vrnemo po isti poti nekoliko nazaj in jo uberemo proti planini Zagreben. Kmalu naletimo na nekdanje avstro-ogrsko vojaško pokopališče. Pokopališča že davno ni več, saj so vojake prekopali v pokopališče v Soči. Nanje nas spominja ovalni kamen z vklesanimi napisi, posvečenimi pripadnikom BHIR4, IR91 in LdStIR26. Nad posvetilom Bosancem je vklesan tudi njihov značilni fes. Nedaleč stran, že v gozdu, sameva spomenik 2. čete 506. etapnega bataljona z napisom *Gut und Blut für unsern Kaiser, Gut und Blut fürs Vaterland*. Nad napisom je bila nekoč vzidana topovska granata, ki pa je danes ni več.
Kmalu se pričnemo vzpenjati proti planini Zagreben. Pot so zgradili že avstro-ogrski vojaki, poimenovali pa so jo *Unger Weg*, po poveljniku LIR2 polkovniku Franzu Karlu Ungerju von Žurawniki. Pot se povsem približa bučečemu Šumniku, ki si zlasti ob povečanem deževju zasluži svoje ime, nakar se počasi prične odmikati. Po nekaj strmih serpentinah se pred nami pojavi spomenik 15. stotniji BHIR4. Spomenik je bil nekdaj močno poškodovan zaradi narave in človeka. Napis v srbohrvaščini s posvetilom 27 padlim soborcem je bil skoraj povsem razdrobljen in le srčnim prostovoljcem se lahko zahvalimo za obnovo. Žal pa se ni dalo povsem popraviti lukenj od krogel v zgornjem, nemškem napisu. Če mislite, da so luknje ostanek 1. svetovne vojne, ste se krepko zmotili. So delo lovca, ki je pred desetletji za zabavo ali vajo streljal v spomenik. Zaradi tega krepostnega pripadnika zelene bratovščine morda nikoli ne bomo izvedeli, kako se je pisal poveljnik čete nadporočnik dr. J. Š__lik. Nekaj metrov pod bosanskim spomenikom v goščavju (Ste vedeli, da koprive bodejo tudi skozi hlače?) leži kamen z napisom *Unger Weg*. Nekoč je bil vzidan v zid in je služil kot neke vrste kažipot, a je ob potresu zgrmel po pobočju.
Naša pot po kratkem vzponu vodi do razpotja. En krak vodi na planino Zagreben, mi pa se po izohipsi začnemo krožno vračati proti izhodišču. Pot se še nekoliko vzpne, potem pa se začne počasi spuščati. Ravno nekje na polovici naletimo na v skalo vklesan seznam vseh enot, ki so služile na odseku Zagreben skupaj s poveljniki. Napis je težko brati na fotografiji, zato dodajam prepis:
*Weltkrieg 1914*
*Gruppe Zagrebenom*
*Hier hielten Grenzwacht*
*V. 15 – VII. 15 HJR4 – Obstl. Kratochwill*
*VII. 15 – III. 16 LJR2 – Oberst v. Unger*
*III. 16 – I. Baon. JR91 Obstl. Martinek*
*III. 16 – IX. 17 – IV BhJR4 Hptm. Redl*
*IX. 17 – III/LdSt26 Hptm. Wolff*
Po *Unger Weg* nadaljujemo pot mimo številnih uravnav za barake, od katerih so ostali le še temelje. Ker zdaj hodimo skoraj po ravnem, kaj hitro pridemo do večje uravnave z razpotjem. Uravnavo krasi v kamen vklesana drobna kapelica. Napis nam pove, da so jo leta 1916 postavili vojaki LIR2, ki jim je od novembra 1915 poveljeval nam že znani polkovnik Franz Karl Unger von Žurawniki. Zakaj Žurawniki, vprašate? Unger je bil povišan v plemiški stan in je tako postal upravičen do plemiškega naziva. Izbral si je von Žurawniki, ker je LIR2 9. avgusta 1914 pri tej galicijski vasici v današnji Poljski doživel svoj ognjeni krst. Pot se tu razcepi. Navzgor vodi *Georgi Weg*, na kar nas opozarja napisni kamen levo od kapelice. Generalpolkovnik von Georgi je bil minister avstrijskega domobranstva, tako da so mu domobranci LIR2 posvetili pot na koto 1776. Kamen nosi tudi zelo nenemško ime mojstra, ki je izklesal napis, šlo pa je za nekega Leskovarja iz Gradca. Blizu najdemo tudi številne podporne zidove, uravnave za barake in pa vodni zbiralnik.
Na koti 1776 smo že bili, zato jo uberemo dol po *Majewski Weg*. Generalpolkovnik Stephan Majewski je od oktobra 1915 poveljeval 44. domobranski brigadi, kamor sta sodila linški LIR2 in ljubljanski LIR27. Le nekaj metrov pod kapelico nam to potrdi nov napisni kamen. Tudi ta je bil nekdaj vzidan v zid in tudi tega je potres leta 1998 preselil nekaj metrov nižje. Skalo so prestavili ob planinsko pot. Upam, da se ji kdaj nameni varnejše mesto, ker se lahko ob naslednjem potresu kaj kmalu zvali v dolino.
Po kratkem spustu smo zopet v dolini in na izhodišču. Ogledamo si temelje kapelice, ki so vse, kar je ostalo od drugega nekdanjega avstro-ogrskega vojaškega pokopališča. Padle so tudi od tod prekopali na pokopališče v Soči. So pa pred kratkim na tej lokaciji postavili reprodukcijo lesene table, ki je nekoč stala na pokopališkem zidu in na kateri je bila zapisana pesem, posvečeno padlim iz LIR2.
Čeprav smo nazaj pri avtu, naša pot še ni povsem končana. Zapeljemo ali sprehodimo se do doma dr. Klementa Juga, kjer si ogledamo spominski stebriček 1. baterije 3. polka gorskih havbic. Če se sprehodimo le še nekaj sto metrov po planinski poti proti Krnskemu jezeru, bomo naleteli na ploščo, vzidano v skalnato steno. Napis je že davno obledel in ga je komaj mogoče razbrati, lahko pa mi verjamete, da na njem piše *Felsenhart durch Kaisertreue – Majewski Weg – Erbaut 1915*.
Tu se naša pot konča. Bonus lokacija za pustolovce je vodno zajetje, ki so ga zgradili pripadniki LdStIR26 blizu izliva Lepenjice v Sočo. Tako imenovani *Greiner Quelle* drži 1000 litrov in še danes služi svojemu namenu, saj oskrbuje nekaj okoliških hiš.