Aja, rtvslo je to napopal…. “bečki konjušari” potem
Ja, nekateri komentarji pod včerajšno objavo so bili kar konkretni, zato bom še tu ob priliki prilepil hudomušne, a povsem na mestu, besede poznega Vilfana;
>Očitno je, da možnosti za slovensko pravotvornost v zgodovini nasprotuje daleč in trdno ukoreninjeno prepričanje, da je bil slovenski narod v tuji državi narod sužnjev, hlapcev ali v najboljšem primeru kmečkih podložnikov. Ne glede na to, da v tako formuliranem stavku za čas do 19. stoletja tičita dva anahronizma (tuja država kot nacionalni pojem in narod v današnjem pomenu), je treba predvsem spoznati korenine takih posplošitev […]
>
>V nekoliko karikirani obliki ima marsikateri Slovenec danes približno takole predstavo o slovenski zgodovini, nastalo iz stereotipov, ki jih že desetletja beremo ali slišimo v priložnostnih predstavitvah Slovencev samim sebi in tujcem, v šolskih knjigah, časopisnih člankih, slavnostnih govorih itd.: Slovani in še prav posebej Slovenci so se naselili pod avarskim suženjstvom ali hlapčevstvom, na mesto avarskega suženjstva pa je nato stopilo stoletno hlapčevanje Nemcem. Slovenci so v začetku 9. stoletja postali del tuje, nemške države, v kateri so 1100 let vegetirali pod tujim jarmom. Bili so najprej pridvorni hlapci, nato v najboljšem primeru revni kmetje, za katere je veljal posebno oster fevdalni režim, plemstva in meščanstva niso imeli, saj sta bila oba višja stanova nemška ali kvečjemu še italijanska. Slovenščina je bila tako jezik hlapcev in pastirjev. Kolikor niso bili tepeni doma, sojih od zunaj tepli še Turki […]
>
>Navedene predstave pa so le odsev zelo splošno razširjene zgodovinske zavesti, ki jo je ustvarilo 19. stoletje, 20. pa še potenciralo. Kadar hoče nekdo razložiti kakršenkoli posebni fenomen na Slovenskem (tudi sodoben), se bo prav rad povrnil k razlagi, da so Slovenci živeli pod tujim jarmom in bili pač skozi tisoč let podložniki, hlapci ali že kar – sužnji.
>ta narod (slovenski narod) obstaja in ga je treba le zbuditi iz sna. Danes vemo, da to ni res, ta narod ni spal, preprosto ga še ni bilo.
>To, da si nekdo reče Slovenec še leta 1918, izpričano lahko pomeni nekaj drugega.
>Starejši zgodovinarji, kot so Fran Zwitter (1905–1988) in številni drugi, so že pred desetletji zapisali, da izoblikovanega občutka o obstoju slovenske skupnosti med ljudmi takrat ni bilo. So pa verjeli, da jo je mogoče zamejiti z jezikom, da je to objektivni znak, ki skupnost definira. Danes vemo, da je to narobe. Prvič, ker so razmejevanja med jeziki zelo arbitrarna, znotraj jezikoslovja jih v celoti sploh ni mogoče narediti, kaže se, da jezikoslovci v resnici prenašajo moderne kategorije v preteklost. Ker danes obstaja moderen slovenski jezik, ki je drugačen od hrvaškega, potem domnevajo, da je tudi v preteklosti obstajala slovensko govoreča skupnost, kar po mojem mnenju ne drži.
3 comments
Za hlapce rojeni…
Aja, rtvslo je to napopal…. “bečki konjušari” potem
Ja, nekateri komentarji pod včerajšno objavo so bili kar konkretni, zato bom še tu ob priliki prilepil hudomušne, a povsem na mestu, besede poznega Vilfana;
>Očitno je, da možnosti za slovensko pravotvornost v zgodovini nasprotuje daleč in trdno ukoreninjeno prepričanje, da je bil slovenski narod v tuji državi narod sužnjev, hlapcev ali v najboljšem primeru kmečkih podložnikov. Ne glede na to, da v tako formuliranem stavku za čas do 19. stoletja tičita dva anahronizma (tuja država kot nacionalni pojem in narod v današnjem pomenu), je treba predvsem spoznati korenine takih posplošitev […]
>
>V nekoliko karikirani obliki ima marsikateri Slovenec danes približno takole predstavo o slovenski zgodovini, nastalo iz stereotipov, ki jih že desetletja beremo ali slišimo v priložnostnih predstavitvah Slovencev samim sebi in tujcem, v šolskih knjigah, časopisnih člankih, slavnostnih govorih itd.: Slovani in še prav posebej Slovenci so se naselili pod avarskim suženjstvom ali hlapčevstvom, na mesto avarskega suženjstva pa je nato stopilo stoletno hlapčevanje Nemcem. Slovenci so v začetku 9. stoletja postali del tuje, nemške države, v kateri so 1100 let vegetirali pod tujim jarmom. Bili so najprej pridvorni hlapci, nato v najboljšem primeru revni kmetje, za katere je veljal posebno oster fevdalni režim, plemstva in meščanstva niso imeli, saj sta bila oba višja stanova nemška ali kvečjemu še italijanska. Slovenščina je bila tako jezik hlapcev in pastirjev. Kolikor niso bili tepeni doma, sojih od zunaj tepli še Turki […]
>
>Navedene predstave pa so le odsev zelo splošno razširjene zgodovinske zavesti, ki jo je ustvarilo 19. stoletje, 20. pa še potenciralo. Kadar hoče nekdo razložiti kakršenkoli posebni fenomen na Slovenskem (tudi sodoben), se bo prav rad povrnil k razlagi, da so Slovenci živeli pod tujim jarmom in bili pač skozi tisoč let podložniki, hlapci ali že kar – sužnji.
>ta narod (slovenski narod) obstaja in ga je treba le zbuditi iz sna. Danes vemo, da to ni res, ta narod ni spal, preprosto ga še ni bilo.
>To, da si nekdo reče Slovenec še leta 1918, izpričano lahko pomeni nekaj drugega.
>Starejši zgodovinarji, kot so Fran Zwitter (1905–1988) in številni drugi, so že pred desetletji zapisali, da izoblikovanega občutka o obstoju slovenske skupnosti med ljudmi takrat ni bilo. So pa verjeli, da jo je mogoče zamejiti z jezikom, da je to objektivni znak, ki skupnost definira. Danes vemo, da je to narobe. Prvič, ker so razmejevanja med jeziki zelo arbitrarna, znotraj jezikoslovja jih v celoti sploh ni mogoče narediti, kaže se, da jezikoslovci v resnici prenašajo moderne kategorije v preteklost. Ker danes obstaja moderen slovenski jezik, ki je drugačen od hrvaškega, potem domnevajo, da je tudi v preteklosti obstajala slovensko govoreča skupnost, kar po mojem mnenju ne drži.