‘Neznosni’ pogoji na urgenci, UKC: Ne moremo nenehno večati kapacitet

“Zdravstvo bi moralo temeljiti na sočutju, a ta vrednota v praksi pogosto izpuhti tam, kjer bi jo najbolj potrebovali: na urgenci. Zdravstveni sistem, ki ne more zagotoviti osnovne oskrbe najranljivejšim, tako da ohrani tudi njihovo najosnovnejše človeško dostojanstvo, nujno potrebuje prenovo,” so na Društvu Srebrna nit – Združenju za dostojno starost zapisali v javnem pismu.

Med težavami obravnave na urgentnem oddelku so izpostavili dolge čakalne vrste in nehumane pogoje za čakajoče. Med drugim so navedli, da starejši bolniki poročajo o menjavi plenic, siljenju na izločanje vanjo ali nočno posodo ter izvajanje diagnostičnih in terapevtskih intervencij kar na hodniku. “Smrt hudo bolnega na ozkem vozičku na hodniku in vsem na očeh postaja nova normalnost,” so izpostavili.

Spremembe v organizaciji dela pogosto ne zahtevajo več kadra, temveč je treba spremeniti procese zdravstvene obravnave, delovne naloge članov zdravstvenega tima in organiziranosti dela, menijo na društvu.

Ponovno so pozvali k dvigu glavarinskih količnikov izbranih osebnih zdravnikov kot enemu od nujnih pogojev, da se urgentne centre razbremeni nenujnih pacientov, tudi starejših. Prav tako menijo, da je treba nujno povečati kapacitete urgentne službe z dodatnimi ekipami, kamor bi lahko vključili tudi zasebnike s koncesijo.

Na društvu tudi menijo, da je treba ob vstopu na urgenco evalvirati ustreznost triažiranja, s čimer bi zagotovili več humanosti postopkov zdravstvene obravnave.

Javno pismo so naslovili tudi na ministrico za zdravje Valentino Prevolnik Rupel, od katere pričakujejo odziv.

V UKC so se že odzvali. Kot so pojasnili, kljub vsem (kadrovskim) izzivom v letošnjem septembru pričakujejo izboljšanje stanja, saj se bo nad IPP (DTS) odprla nova opazovalnica (Opazovalnica IPP 2) in s tem nekoliko razbremenila hodnike IPP in tako pospešila delo: “Vendar pa urgenca UKC Ljubljana ne more nenehno dodatno povečevati kapacitet in pokrivati povečevanja potreb po urgentnih obravnavah, ki so posledica številnih dejavnikov. Kljub temu se ves čas trudimo in poskrbimo za vse, ki pri nas poiščejo pomoč, ter ne zavračamo ali preusmerjamo pacientov kot morda nekateri drugi izvajalci.”

 Spremembe v naši družbi, ki se dogajajo v zadnjem desetletju, so močno povečale dotok bolnikov na urgence v Sloveniji in drugje v razvitem svetu, odtok bolnikov pa močno upočasnile, poudarjajo. Dotok bolnikov se je močno okrepil predvsem zaradi preusmerjanja akutnih (ne nujnih) bolnikov na urgence (problem primarnega zdravstva), močno povečanega števila starih multimorbidnih, dolgega čakanja na pregled pri specialistu, nekritičnega pošiljanja bolnikov iz DSO (pomanjkanje negovalnega kadra), pojasnjujejo. 

Na drugi strani se je zaradi pomanjkanja medicinskih sester za 90 postelj skrčila Interna klinika v Ljubljani, zaradi obnove tudi Infekcijska klinika, zaradi pomanjkanja medicinskih sester so se močno skrčili internistični oddelki v SB Jesenice in v SB Novo mesto: “Preprosteje povedano: vrata do nas so na stežaj odprta (v pritožbah sorodniki bolnikov vedno omenjajo, da je bila pot do nas zelo hitra), od nas naprej pa zaprta. Tako bolniki IPP, ki so nato sprejeti v bolnišnico, ostajajo v obravnavi pri nas v povprečju 18 ur. Če so pri nas dlje od 6 ur, prejmejo prvi naslednji obrok. Tako dolga obravnava dodatno obremenjuje naše medicinske sestre in zdravnike in čas čakanja na obravnavo se lahko podaljša in tako slabše opravljamo osnovno nalogo – hitro obravnavo nujnih bolnikov.”

Stanje je slabše za tiste bolnike, ki niso kritično bolni (prehitijo jih bolj nujni). Razmere so najslabše ob ponedeljkih, torkih in petkih: “Kljub temu, da smo v obremenjenih terminih uvedli dodatne ambulante, so težave občasno zelo hude. Prihod več kritičnih bolnikov zapored lahko obravnavo novih bolnikov povsem ustavi.”

Doc. dr. Hugon Možina, dr. med., vodja Internistične prve pomoči, UKC Ljubljana, je pri tem izpostavil: “Razumemo razočaranje in jezo sorodnikov in nekaterih bolnikov ter njihove želje po izboljšanju zdravstvenega sistema, ki pa je v Sloveniji pravzaprav večinoma še zelo dober. Tudi mi na urgencah si želimo normalnih delovnih pogojev. Sam pa vem, da rešitev naših težav ni enostavna sprememba v organizaciji urgentne medicine, pač pa številne spremembe na različnih zdravstvenih področjih, ki v svoji stiski (predvsem zaradi pomanjkanja zdravnikov družinske medicine in medicinskih sester), na nas prelagajo svoja bremena in pomanjkljivosti. Podobne razmere so povsod v razvitem svetu.”

Urgentni oddelki so (premajhen) obliž za vse luknje v zdravstvenem sistemu in to dodatno delo s stisnjenimi zobmi opravljamo 24/7, dodaja: “Vprašanje je, kako dolgo bomo zdržali. Odhodi sodelavcev močno presegajo prihode, mladi zdravniki se za specializacijo iz urgentne medicine ne odločajo več. Tisti, ki se še želijo zaposliti v zdravstvu, se ne zaposlujejo tam, kjer so bolniki resni, odgovornost velika, dela nemogoče veliko in to poteka tudi popoldan, ponoči in preko vikendov.”