Seveda s tem ni nič narobe in lahko pove oziroma napiše, kar ji pač pade na misel. Vendar pa ta lastnost še zdaleč ni samo pogruntavščina mladih. Vsak dan lahko na delu gledamo, kako to počnejo tudi precej starejši ljudje.

In je tudi lahko iztočnica za širše razmišljanje (naj poudarim, da ne leti konkretno na objave premierove žene), ampak na splošno o tem, da … povedati vse, kar misliš, postaja vrlina, ki pa se pogosto sprevrže in zapelje v različne, tudi zelo neprijetne smeri.

Kot v na primer precej na splošno posejano lastnost, da velja, bolj kot boš robato zarobil misel, kvantaško, sovražno, bolj boš resnicoljuben, znova v slogu, ta vsaj pove, kot misli.

Kaj to pravzaprav pomeni? Da če ne svinjamo po večini drugih, se v resnici pretvarjamo?

Značilen prostor, da poveš, kar misliš, je bil dolgo časa kje za kakšnim šankom, zdaj pa je seveda z možnostjo objav na družbenih omrežjih to dobilo neslutene razsežnosti. Seveda, kot opomba, družbeni mediji niso samo slabi, so tudi zelo priročen in koristen način za pridobivanje podpore, ko gre za pozitivne stvari.

Ljudje smo v lastnih glavah takšni in drugačni, vsaj na prvo žogo, enkrat nam gre grozno na jetra ta, drugič drugi, in za polovico ljudi okoli nas se nam zdi, da so navadne budale. Lahko tako kot Slavoj Žižek na splošno rečeš, da je 99 odstotkov ljudi dolgočasnih idiotov. Ampak to je pač Žižek in zanj bi lahko veljal latinski rek Quod licet Iovi, non licet bovi, dobesedno: “Kar je zakonito za Jupitra, ni zakonito za vole.”

In če to reče Žižek, je še morda smešno, še zlasti, ker večina zase ne misli ravno, da je idiot, torej to seveda leti na druge.

Ampak, tako na splošno, ali se ne trudimo, odkar smo splezali z dreves in potem iz jam, da ta prvi odziv, preden nam kar nekaj izleti iz ust, korigiramo iz preprostega razloga, ker bi se drugače verjetno že zdavnaj pobili. Neka mera dostojnosti je nastala iz čiste nuje. In ne gre pri tem kar takoj za laži in sprenevedanje, ampak le za modus vivendi, ki sploh omogoča kolikor toliko dostojno sobivanje. Se to ruši? Smo nazaj v jamah? Je to zdaj vrlina?

Resnica, takšna in drugačna, je seveda priročna tudi v politiki – denimo, en takšen dokaj benigen primer, ko Karel Erjavec, ki ni bil povabljen na kosilo strank, pojasnjuje, da je to zato, ker vsi vedo, da bo povedal resnico. Kaj je s tem pravzaprav mislil? Kakšna resnica bi to bila, da bi nam vsem vzela sapo? In če je tako, zakaj je potem kar ne pove, kosilo gor ali dol. Resnica je na ustih vseh, velikokrat ne pomeni nič. Ali pa je laž. Če pogledamo samo nedavni primer referenduma o pomoči pri končanju življenja, domnevne resnice, ki so jih tam trosili, so bile navadne nespodobne laži. Ki pa se pogosto, tudi če so stokrat argumentirano zavrnjene, kar ponavljajo in na koncu usidrajo kot dejstva. Bolj ko si skrajen, bolj si resnicoljuben, bolj si upaš povedati domnevno zamolčano resnico? Tako to razume, kot kaže, vedno več ljudi. Tudi zato, ker je preproste povedi, ki jih razglašajo za edino resnico, veliko lažje razumeti kot malo bolj kompleksna pojasnila …, ki so hitro označena kot navadno nakladanje …

Pogosto polje takšnih in drugačnih resnic je, ko gre za identitetna vprašanja, ki lahko v resnici zadevajo le nekaj ljudi, pa kljub temu postanejo polje ostrih bojev. In področje laži in manipulacij. Gre za vprašanja, ki pogosto zbujajo močna čustva. Ta vprašanja so zelo pomembna, ker če se bo stopnjeval napad na pravice, ki so si jih različne manjšine mukoma priborile skozi leta bojev, lahko postopoma pride do razgradnje teh vrednot. Kakšna bo potem družba, v kateri živimo, si je zelo neprijetno predstavljati. Ker ko se enkrat začnejo rahljati vrednote, nikoli ne veš, kje se bo ustavilo, kdo bo naslednji na vrsti.

Ker smo taki, kot smo, kot družba nujno potrebujemo varovalke, ki bi jih zdaj del politike ukinjal kot nepotrebne: varuhe enakih pravic, nevladne organizacije itd. Vidimo, kako to poteka na mednarodnem področju, ko se diskreditirajo vse tako imenovane nepotrebne ovire, kot so mednarodno pravo, mednarodne organizacije. Seveda bodo vsa ta vprašanja o manjšinah, nevladnikih in podobnem le distrakcija, odvrnitev od dejstva, da se o vprašanjih, ki vplivajo na življenje večine ljudi, tako ali tako pogovarjajo na drugih nivojih, ponavadi bolj skritih. Bomo pa v teh tednih zagotovo poslušali še več ogorčenih nastopov, proti dvigu minimalne plače, denimo. To seveda ne pomeni, da prav ti, najslabše plačani, morda na koncu ne bodo volili prav strank, ki izboljšanju njihovega položaja najbolj nasprotujejo. Ker bodo zabentili še kaj čez davke. Teh pa seveda nihče ne mara.

Kaj je pravzaprav populizem in ali je vedno slab? Prav gotovo, ko gre za podpihovanje stisk in strahov, nelagodja glede sociale, ekonomije, varnosti. Del politike se bo prikazoval kot predstavnik ljudske volje in, če se da, brez motečih elementov, kot so sodišča, mediji, nevladne organizacije.

Prst se bo uperjal v grešne kozle, skupine, kamor se bo vedno znova lahko usmerjalo nezadovoljstvo ljudi, ki za svoje težave ne bodo prepoznali tistih, ki jim nočejo dvigniti plač in bi radi nižali davke, ampak migrante, LGBTq, Rome …

S pomočjo takšne politike se dogaja in se bo dogajalo, da ne vidimo več sočloveka kot nečijo mamo, očeta, sodelavca, soseda, ampak le kot skupino posameznikov, na katere je dovoljen napad, verbalni ali celo fizični.

Ob tem pa tisti, za katere lahko domnevamo, da jim je še vedno mar, izgubljajo energijo in točke tako, da si zabadajo nože v hrbet, streljajo v kolena in kar je še takih militantnih primerjav.

Včasih vse skupaj res neprijetno spominja na zapise iz obdobja 30. let pred drugo svetovno vojno, ko sta nacizem in fašizem dvigovala glavo, najbolj pa so se prepirali takratni komunisti in socialdemokrati.

Kaj pa meni sredina, tista, ki je verjetno nekoliko zaskrbljena, ampak potem zamahne z roko.

Različne raziskave kažejo, da ohranitev demokracije ogromno ljudi sploh ne zanima, niti dobro ne vedo, v čem naj bi bil problem avtoritarnih vlad. Celo strinjajo se načeloma, da je marsikaj, kar smo pridobili zato, da varujemo pravice nas vseh, le še … dušeča omejitev …

Ampak, ko bodo enkrat oslabljene te varovalke, bodo za vse, tudi za tisto sredino, ki se počuti relativno varno.

Nekdo je nekoč duhovito dejal o staranju, da je edina dobra stvar pri tem življenjskem dejstvu, če pomislimo, kaj je alternativa.

Nekaj podobnega bi lahko rekli za sedanje politično dogajanje. Če bi se tako imenovana sredina najraje zavlekla pod odejo za nekaj mesecev ali le resignirano zamahnila z roko, če nas torej prevzema malodušje, bi bilo morda vredno vseeno pomisliti, kakšna je alternativa.