Za polfinale evropskega prvenstva in s tem boje za kolajne se bo v torkovem večeru (18.00) na tekmi z Madžarsko borila Hrvaška. Sloveniji bo šlo na tekmi z Islandijo (15.30) le za zlati ananas, kot v rokometnem žargonu velja za tekmo za peto mesto. Na velikem balkanskem derbiju je četa Dagurja Sigurdssona po hudem boju strla zasedbo Uroša Zormana z izidom 29:25.
Bila je to več kot tekma, napetost bi lahko v Malmö Areni rezali z nožem, ko sta zaigrali slovenska Zdravljica in hrvaška Lijepa naša. Jasno, bila je to tekma, ki je po 60 minutah neizprosnega boja eni reprezentanci, Sloveniji, zaloputnila vrata četrtfinala. Toda bila je še precej več od tega – bil je to tudi vroč sosedski obračun s pestro zgodovino.
S spomini na lani?
Ne bomo o tisti epski zmagi na tekmi za bron na SP 2017 v Parizu, niti tamkajšnji predlanski na olimpijskih igrah ali še dveh zgodovinskih, z EP 2000 sredi Zagreba ali EP 2004 v Ljubljani. V luči pravkar končanega 50. medsebojnega obračuna Slovenije in Hrvaške se zdi veliko pomembnejša lanska na svetovnem prvenstvu v Zagrebu. Zdi se namreč, da so v hrvaški garderobi tudi ali predvsem iz nje črpali (dodatno) motivacijo. Pa še kaj drugega …
“Njim ni pomenila nič, za nas pa je bila ta tekma odločilna za nadaljnje tekmovanje. Slovenci so nam hoteli vzeti naše sanje in nas premagati v Zagrebu …” je na hrvaški komercialni televiziji v teh dneh užaljeno spomnil član strokovnega štaba Dagurja Sigurdssona Valter Matošević. Očitno na Hrvaškem še vleče(jo) zamere, zamere brez prave športne osnove, bomo dodali.
K(ak)o je Hrvaška prekinila stike s Slovenijo
Spomnimo. Na tisti famozni lanski tekmi so mnogi pričakovali, da bodo Slovenci pogrnili sosedom rdečo preprogo do četrtfinala, ker sami pač več niso imeli možnosti zanj. A Zormanova vrsta je imela drugačne načrte; v razprodani Areni je dala Hrvaški vedeti, da ji ne misli brez boja prepustiti točk, tako da so (si) morali napredovanje tlakovati drugače. Po pričevanjih očividcev, naj bi bil zaradi tega vznejevoljen tudi alfa in omega hrvaškega rokometa Zoran Gobac; neuradno se je šušljalo, da je celo povedal nekaj krepkih predstavnikom RZS z Borom Rozmanom na čelu.
Nekaj mesecev kasneje smo izvedeli, da so na hrvaški zvezi prekinili uradne stike s slovensko zvezo, odpovedali že dogovorjene skupne dejavnosti – pripravljalne tekme mlajših kategorij. Neuradno zaradi razlogov, ki se skrivajo v zgornjih vrsticah, čeprav nam na naši zvezi tega niso znali potrditi, niti zanikati. Ali so se odnosi odtlej otoplili, nam ni znano, iz zgornjih Matoševićevih besed pa je jasno, da Hrvati lanskega 26. januarja leto dni in dan kasneje niso pozabili.
Ko so nekdanjega hrvaškega reprezentančnega vratarja, tudi soigralca Iztoka Puca v zlati olimpijski reprezentanci iz Atlante 1996, pri hrvaškem RTL seznanili s simpatično anekdoto Uroša Zormana, Mirze Džombe in Igorja Vorija, se je le pikro nasmehnil. Da namreč Zorman ‘vohuni’ za Hrvati prek televizijskega zaslona, ker spremlja tamkajšnjo pogovorno rokometno oddajo Čas je za rokomet. “Nič mu ne bo pomagalo, mi smo v naletu,” je Matošević tik pred spopadom Zormanove in Sigurdssonove čete samozavestno izrazil prepričanje v zmago. Nazadnje je imel prav, čeprav so se morali Hrvati potruditi bolj, kot si je najbrž mislil.
Zaletavanje v zid
Zormanova prijatelja Mirza Džomba in Igor Vori sta v hrvaškem studiu pred tekmo rekla, da ima Slovenija dva in pol igralca za prebijanje Hrvaške v igri na postavljeno obrambo. Težko jima je bilo oporekati ob spremljanju uvodnih minut, sploh ker je v hotelu ostal virozni Zormanov joker Andraž Makuc, ki ga je zamenjal Tarik Mlivić.
Ni in ni šlo v napadu, niti ob igri z igralcem več ne. Po desetih minutah igre, ko je Hrvaška po deveti (!) izgubljeni žogi Slovenije dosegla svoj peti zadetek in je Zorman vzel svojo prvo minuto odmora, so Slovenci Dominika Kuzmanovića premagali le enkrat. Pa še to s sedemmetrovke. Za prvi gol iz igre, dosegel ga je Tilen Kodrin, so morali počakati do vrnitve s posveta s selektorjem.
(Le) malo bolj je v naslednjih minutah steklo v napadu, da so Hrvate zasledovali na treh, štirih zadetkih razlike. Ko so napadali za -1, se Zormanov eksperiment z dvema krožnima napadalcema v napadu in brez vratarja na drugi strani ni posrečil. In Matej Mandić je po 20 minutah igre z zadetkom v prazno mrežo povišal na -3, Tin Lučin za njim na 11:7.
Ob naslednji priložnosti za -1 je žogo izgubil Makuc, to je z zadetkom v prazno mrežo izkoristil Filip Glavaš. Kot da bi pred približanjem na gol zaostanka Slovenije stal zid, je Mandić ob naslednji priložnosti ubranil še zicer Timu Cokanu. Zaostanek treh golov med glavnim odmorom je bil po tako raztrgani igri v napadu še dober, celo odličen za Slovence.
Slovenci se niso predali do (pred)zadnje minute
Predober, da ne bi poizkusili uprizoriti še enega preobrata. In počasi, a zanesljivo, so v uvodnih desetih minutah nadaljevanja tlakovali svojo pot vrnitve. Razpoloženi Miljan Vujović med vratnicama je imel veliko zaslug za to. Na krilih Črnogorca s slovenskim potnim listom so hladnokrvni izvajalec sedemmetrovk Domen Novak, Domen Makuc, na tem prvenstvu še nezgrešljivi Staš Jovičić in Kristjan Horžen poskrbeli za nov začetek tekme pri izidu 19:19. Slovensko serijo 4:0 je prekinil nekdanji slovenski reprezentant Mario Šoštarić …
Bile so priložnosti, a …
Škoda za izgubljeno žogo Janca, škoda za zgrešeni zicer Horžena. Kajti Hrvaška je to unovčila v popolnosti in prek Tina Lučina pred zadnjimi 13 minutami po delnem izidu 3:0 povedla z 22:19. Škoda tudi za nespameten prekršek Jovičića za rdeči karton.
A Slovenija se ni (pre)dala, Zormanovi fantje so se borili kot levi. Na obeh straneh igrišča. Za gole in ‘potezo več’ je v napadu skrbel predvsem Makuc. Problem je bil le, ker je Hrvaška uspešno zadrževala zadetek do dva prednosti. Uspešno odgovarjala na vsako slovensko grožnjo.
Slabe tri minute pa prek Lučina, ki je poskrbel za 27:24, prelomila tekmo. Po vratnici Blaža Janca dve minuti pred zadnjo sireno je upanje umrlo. Zadnji žebelj v krsto je zabil David Mandić.
Uroš Zorman si je zaželel, da bi danes zmagal rokomet. Ker lani vsaj v njegovih pa še (marsi)katerih drugih očeh ni. Ali s tem meril tudi na zanimivo izbiro sodniškega para za tokratno tekmo – EHF je piščalki zaupal sodnikoma iz BiH, torej nekdanje sostanovalke obeh tekmic v nekdanji skupni državi – ne vemo.
Treba pa je priznati, da je zmagal rokomet. Toda ne slovenski, hrvaški. Sodnika pa pri zmagi sosedov (tokrat) nista imela prstov vmes.