Varuhinja človekovih pravic dr. Simona Drenik Bavdek. Foto: dostopno/ Ana Vojnović Zorman
Mandat ste začeli z vložitvijo zahteve za oceno ustavnosti člena t. i. Šutarjevega zakona, ki se nanaša na možnost izvršbe na denarno socialno pomoč, in predlagali zadržanje tega člena. Na kakšen način ta člen posega v človekove pravice in temeljne svoboščine?
Tako imenovani Šutarjev zakon pomeni odziv na tragični dogodek v Novem mestu. Seveda se tudi pri Varuhu zavedamo, da je varnost prebivalstva zelo pomembna in da ima država dolžnost varovati javni red in mir. Vendar država pri teh ukrepih ni brez omejitev, ampak mora to delati na ustavno skladen način, ki spoštuje človekove pravice. Sporni zakon, če mu lahko tako rečemo, saj smo ga dali v presojo Ustavnemu sodišču, je bil sprejet zelo na hitro in posega v številne sistemske ureditve – od policije, sodstva in kaznovalne politike do socialnih pravic. Sprejet je bil brez poglobljene javne in strokovne razprave, zato tehtni pomisleki o tem, ali so predlagani ukrepi skladni z vsemi ustavnimi standardi, ne morejo biti presenečenje.
Pri Varuhu smo prejeli številne pobude državljanov in se lotili analize celotnega zakona, predvsem pa 8. člena, ki se nanaša na poseg v socialne pravice, ki zagotavljajo sredstva za zadovoljevanje minimalnih življenjskih potreb v višini, ki omogoča preživetje. Ob tem se nam je postavilo vprašanje sorazmernosti in skladnosti z več ustavnimi pravicami. Zato smo se odločili, da zakon predložimo v presojo Ustavnemu sodišču. Predlagali smo tudi zadržanje izvajanja tega člena in prednostno obravnavo zadeve. S tem smo želeli omogočiti, da bi Ustavno sodišče lahko čim prej odločilo, ali so določbe v zakonu ustavno skladne ali niso. Moja ocena je, da učinkovitost nikakor ne sme biti edini vidik, ko se ocenjuje kakovost nekega zakona. Naj dam športno primerjavo: doping v športu je zelo učinkovit, ampak je prepovedan, ker je škodljiv. Oblast je v demokraciji omejena z ustavnim okvirjem in temu danes pravimo ustavna demokracija, kar pomeni, da oblast izvira iz ljudstva, vendar je omejena z ustavo.
Dejali ste, da ste prejeli številne pobude. Kakšne?
Pobude so bile zelo različne. Nikakor niso prevladovali primeri romskih družin, temveč primeri enostarševskih družin, invalidov oziroma oseb z oviranostmi, bolnikov, ki so nezmožni za delo, vključno z onkološkimi bolniki. Konkretna določba je prizadela tudi brezdomce. Ti ljudje so odvisni od socialnega prejemka, večina jih živi v najemniških stanovanjih, kar pomeni, da je ob neplačevanju osnovnih stroškov najemnine, ogrožena tudi njihova eksistenca. Grozile bi jim tudi deložacije. Gre torej tudi za raznovrstne skupine prebivalcev, na katere zakonodajalec ob sprejemanju zakona najverjetneje ni pomislil.
Varuhinja človekovih pravic dr. Simona Drenik Bavdek in novinarka Ana Vojnović Zorman. .Foto: dostopno
Zakon o dolgotrajni oskrbi je finančno breme oskrbe prenesel na državo, ki pobira prispevek, ki ga plačujemo vsi zaposleni. Zaradi tega so se položnice nekaterih stanovalcev precej znižale. Na drugi strani pa so iz sistema dolgotrajne oskrbe izpadli starostniki s posebnimi potrebami in težavami v duševnem zdravju. Ti zaradi dviga plač zaposlenih zdaj plačujejo tudi 700 evrov več na mesec. Gre v tem primeru za diskriminacijo? Konec koncev vsi, ki plačujemo prispevek za dolgotrajno oskrbo, lahko nekega dne postanemo starostniki z invalidnostjo ali posebnimi potrebami ali zbolimo za kakšno duševno boleznijo.
Zakon o dolgotrajni oskrbi – če pustimo ob strani dejstvo, da se uveljavlja postopoma in da ima nekaj začetnih težav – na splošno prinaša pozitivne spremembe. Pri Varuhu pa ugotavljamo, da prinaša tudi nekatere nekonsistentnosti, ki jih bo treba prej ali slej nasloviti in odpraviti. Kot ste omenili, imajo višje cene oskrbnin stanovalci domov, ki so vanje nameščeni na podlagi zakona o socialnem varstvu in ne na podlagi zakona o dolgotrajni oskrbi. Veliko sem razmišljala o tem, da je trenutni sistem v resnici zelo nepregleden. Katero košarico pravic bo nekdo dobil, je odvisno od tega, na kateri pravni podlagi bo posameznik vložil zahtevo za sprejem v dom starejših občanov ali druge socialno varstvene zavode, kombinirane zavode, ki pa so povsem izpadli iz tega sistema. Seveda ne smemo pozabiti, da so tudi strokovnjaki v določenem trenutku zagovarjali, da starostniki s posebnimi potrebami in motnjami v duševnem zdravju ostanejo izven sistema dolgotrajne oskrbe. Takrat si verjetno nihče ni predstavljal, kaj bo to dejansko pomenilo. In zdaj imamo različne pravice in različno visoka doplačila za posameznike, ki so v primerljivih položajih in lahko celo v sosednji sobi ali pa sosednji postelji.
Kako to neenakopravno obravnavo popraviti?
Omogočiti moramo personalizirano obravnavo posameznika in ne nekega univerzalizma, kjer, sociološko gledano, posameznik postane številka na papirju in je njegova vloga obravnavana brez razmisleka o njegovih dejanskih potrebah. Zavedam se, da je to zahtevno, ker je kadra premalo, tudi centri za socialno delo so izjemno obremenjeni, socialni delavci in delavke pa se gotovo zelo trudijo, da bi vloge čim prej rešili. Več bi morali narediti na digitalizaciji, kjer je to smiselno. Vemo, da so čakalne dobe za sprejem dolge. Vendar nekdo, ki vloži vlogo za dolgotrajno oskrbo, potrebuje pomoč takoj, ne čez nekaj mesecev ali celo leto dni. Tako prihaja do situacij, da človek svojih pravic ne more uveljavljati, zato pravimo, da so izvotljene, obstajajo zgolj na papirju. In žal je tako v Sloveniji na več področjih.
Kako ocenjujete položaj invalidov in oseb s posebnimi potrebami v Sloveniji?
Položaj oseb z oviranostmi oziroma invalidov v Sloveniji žal ni dober. Spremembe so prepočasne in neenakomerne, številni projekti ostajajo nedokončani. To se kaže na področju fizične dostopnosti javnih stavb, dostopa do storitev in spletnih strani, pa tudi pri zdravstveni obravnavi ter pretirani digitalizaciji brez premisleka, da nimajo vsi ustreznih digitalnih veščin ali možnosti za uporabo digitalnih storitev. Te težave se odražajo tudi v izobraževanju, možnostih za samostojno življenje ter v še vedno prisotni paternalistični obravnavi oseb z oviranostmi oziroma invalidov.
V Sloveniji pa kljub temu ni največji problem zakonodaja, ampak njeno izvajanje. Eden takšnih primerov je pravica do znakovnega jezika in jezika gluhoslepih, ki je zapisana v ustavi, vendar zanjo še danes ni zagotovljenega stabilnega financiranja. Zato ta ustavno zagotovljena pravica na nek način ostaja mrtva črka na papirju, pa čeprav je ta papir ustava. Tudi pri uresničevanju zakonodaje imamo še veliko možnosti, tako na področju okolja in prostora, pa tudi pri zagotavljanju varnosti. Policija in organi pregona so imeli že pred t. i. Šutarjevim zakonom veliko pooblastil. Zakaj jih niso izvajali? Sprašujem se, kako je sploh lahko prišlo do tega, da je nekdo imel za več kot 90 tisoč evrov glob zaradi prekrškov v dveh letih, pa noben tega ni opazil oziroma ni reagiral. Nobenega ukrepa ni bilo, ne verjamem, da zato, ker ni bilo nobenega vzvoda za ukrepanje.
Dejali ste, da imamo v Sloveniji dobro zakonodajo na področju pravic oseb z oviranostmi, težava pa je v njenem izvajanju. Konec decembra lani se je iztekel 15-letni rok za prilagoditev javnih stavb, vendar je večina stavb v javni rabi še vedno nedostopnih. Iz Zveze paraplegikov Slovenije so nedavno opozorili, da sta nedostopni tudi naši največji zdravstveni ustanovi – UKC Ljubljana (vhod z glavne ploščadi) in Cankarjev dom. Gre za še en primer dobro urejene pravice na papirju, ki pa v praksi ni zaživela.
Zakonodaja je razmeroma solidna, čeprav obstajajo možnosti za izboljšave. Eden od osnovnih problemov je že opredelitev invalidnosti, ki ni povsem skladna s Konvencijo o pravicah invalidov. Glede dostopnosti grajenega okolja pa smo pri Varuhu že leta pred iztekom tega roka opozarjali, da so reforme prepočasne. Kljub temu nas je rok na koncu nekako presenetil, saj v pol leta ali enem letu ni bilo mogoče vsega prilagoditi. Zdaj pridejo na vrsto inšpekcijski nadzori, ki pa so šibki na več področjih, ne le na področju dostopnosti. Razlogov je več: prvič, imamo premalo inšpektorjev, zato je verjetnost inšpekcijskega nadzora razmeroma majhna. Drugič, kadar do nadzora vendarle pride, je pomembno, da inšpekcijski ukrepi niso namenjeni sami sebi, temveč tudi zagotavljanju določenih pravic ciljnih skupin. Inšpekcije bi morali razumeti kot del širšega sistema zavor in ravnovesij, ne zgolj kot element kaznovalne politike, saj se na ta način krepi zaupanje v pravno državo. Pred meseci sem bila seznanjena s primerom gluho-slepega dečka, ki ga nobena šola in noben zavod v Sloveniji ni želel vključiti v izobraževanje, ker niso imeli usposobljenih kadrov, ki bi bili kos dečkovim potrebam. Vendar če ima v Sloveniji vsak otrok pravico do izobraževanja, jo ima tudi ta deček.
Varuhinja človekovih pravic dr. Simona Drenik Bavdek. Foto: BoBo/Borut Živulović
Slovenija na področju izenačevanja možnosti invalidov ne krši zgolj nacionalnih, temveč tudi mednarodne zaveze. Odbor Združenih narodov, ki spremlja izvajanje Konvencije o pravicah invalidov (Slovenija jo je ratificirala leta 2008), nas je že leta 2018 opozoril na številne nepravilnosti, vendar se zdi, da teh priporočil nismo v zadostni meri upoštevali. Kakšno je vaše mnenje?
Odbor za pravice invalidov spremlja izvajanje konvencije s strani držav pogodbenic. In tukaj lahko ugotovimo, da Slovenija zelo počasi uresničuje priporočila odbora in seveda s tem ne spoštuje konvencije. Temeljna težava je morda, kot že omenjeno, v definiciji invalidnosti, ki je po konvenciji širša kot v naši zakonodaji. V Sloveniji imamo različne zakone, ki imajo različne opredelitve invalidnosti in zato invalidi prejemajo različne košarice pravic po različnih pravnih podlagah, in to je gotovo sporno. Morali bi izhajati iz ene opredelitve, ki sledi razumevanju oseb z oviranostmi iz konvencije in ki se potem horizontalno prenaša v celoten slovenski pravni red. Pri Varuhu pripravljamo tudi mednarodno študijo o neodvisnem življenju invalidov, ki je tudi ena od pravic iz konvencije. To je zelo pomemben vidik razumevanja sporočila konvencije.
Strinjam se, da bi morali pristopili k prenovljenemu prevodu Konvencije o pravicah invalidov, saj iz sedanjega prevoda lahko izhaja tudi napačno razumevanje nekaterih pravic, ki jih prinaša konvencija. In še en vidik je, in sicer .drugi odstavek 33. člena te konvencije opredeljuje neodvisni mehanizem oz. telo za spremljanje izvajanja konvencije, ki ga v Sloveniji nimamo že 18 let. In tudi to je del problema. Ta mehanizem mora biti neodvisen od vlade in se mora osredotočati na izvajanje konvencije. Pri Varuhu bi si želeli – in to smo že večkrat poudarili – ta mehanizem vzeti pod okrilje, potrebujemo pa ustrezno pravno podlago in seveda tudi človeške in druge vire za celovito in sistematično spremljanje uresničevanja pravic iz konvencije. Sklicevanje na to, da morda med vsemi invalidskimi organizacijami ni popolnega soglasja glede tega, kako naj bi ta mehanizem deloval, ne bi smel biti nek alibi ali pa razlog, da se takega mehanizma ne ustanovi. Glede tega imamo tudi primere dobrih praks iz več evropskih držav.
Omenili ste samostojno življenje invalidov, ki ga v veliki meri omogoča tudi Zakon o osebni asistenci (ZOA). Ta se trenutno prenavlja, nekatere invalidske organizacije in društva pa opozarjajo, da bi spremembe lahko onemogočile samostojno življenje najtežjim invalidom. Medtem sindikat osebne asistence poziva k čimprejšnjemu sprejetju novele, saj naj bi zaščitila pravice osebnih asistentov. Kakšno je vaše mnenje glede sprememb Zakona o osebni asistenci?
Zakon o osebni asistenci potrebuje spremembe, nujno pa je, da so te spremembe življenjske, da upoštevajo različna stanja, različne vrste oviranost. Diskriminatorno je, da nekatere invalidnosti izpadejo iz tega sistema osebne asistence. Vprašanje je, kaj jim preostane, po kateri ureditvi bodo potem prejeli neko asistenco, ki jo nedvomno potrebujejo? Ali naš sistem sploh naslavlja potrebe, ki jih imajo tisti, ki ne bodo upravičeni do osebne asistence? Pred prehitrim sprejemanjem tega zakona je potrebna poglobljena strokovna in javna razprava.
Hkrati je potrebna tudi večja zaščita osebnih asistentov, predvsem pa več usposabljanja in izobraževanja o njihovi vlogi in delu, kaj pomeni kakovostna osebna asistenca, katere storitve se izvajajo v njenem okviru, kje so meje izvajanja ter kakšne so pravice iz delovnih razmerij. Takšna usposabljanja bi prinesla napredek pri izvajanju osebne asistence, kar pomeni, da bi od tega imeli korist tudi uporabniki osebne asistence. Menim, da je na tem področju zelo pomanjkljiv tudi nadzor in ni preglednosti. Zlorabe se lahko dogajajo na eni ali drugi strani, a ni jasno, kako reagirati, kakšno podporo nuditi žrtvam. Težava je tudi v tem, da se ta dejavnost praviloma prepušča večinoma nevladnemu sektorju, kar bi potrebovali, pa so sistemske rešitve, in to tudi na področju financiranja, ki je zdaj projektno. Vsi oskrbovalni poklici so nujno potrebni in premalo cenjeni v družbi. Moramo najti mehanizme in pristope, da bodo ti poklici cenjeni in ustrezno vrednoteni. Brez njih si namreč ne predstavljam neke kakovostne družbe v prihodnosti.
V Sloveniji letos drugič zaznamujemo dan inkluzije, ki ga je vlada razglasila decembra 2024. Njegov namen je ozaveščanje o pomembnosti vključevanja vseh posameznikov v družbo ne glede na njihove osebne okoliščine. Kako pomembna je inkluzija pri uresničevanju človekovih pravic?
Z vidika sodobnega razumevanja človekovih pravic in sodobne družbe je inkluzija nujna. Mislim, da je v družbi še vedno veliko stereotipov glede oseb z oviranostjo. En pokazatelj je ta, kako pogosto jih vidimo na ulicah, cestah, koliko so prisotne v vsakdanjem življenju. Ugotovimo lahko, da v Sloveniji niso tako zelo prisotne, da to ni nekaj vsakdanjega. Lahko se vprašamo zakaj in dobimo jasen odgovor, da zato, ker so te osebe izključene iz družbe. Kako doseči premike v glavah ljudi? Tukaj je veliko pogledov in možnih pristopov. Spomnimo se, kako se je pri uveljavljanju pravic žensk začelo uveljavljati sistem kvot. Teh v primeru enakopravnosti ne bi potrebovali. Praksa je pokazala, da kvote pomagajo rušiti tudi ovire v glavah in da so v bistvu prispevale k nekemu hitrejšemu doseganju cilja večje enakopravnosti med spoloma. Ali je treba najprej čakati, da se bo družba spremenila ali je treba proaktivno ravnati? To je seveda retorično vprašanje. Poglejmo šolstvo: glede na stališča Odbora za invalide se vključujoče izobraževanje razlikuje od izključevanja, segregacije in integracije. Slovenski izobraževalni sistem je še daleč od inkluzivnega izobraževanja, v konvencijskem pomenu te pravice. Vključujoče pomeni, da je sistem prilagojen posamezniku in ne da se mora posameznik prilagajati sistemu. Ne strinjam se, da ni mogoče doseči vključujočega sistema, celotne družbe. Seveda pa nas čaka še veliko dela, tudi pri preseganju predsodkov.
Lani smo na Dostopno.si obravnavali tudi primer kršitev pravic invalidov pri potovanju z letalom, ko je turška letalska družba Turkish Airlines našo vrhunsko športnico – paraplesalko s spinalno mišično atrofijo – zaradi neustreznega ravnanja podpornega osebja prevrnila med letalske sedeže, pri čemer se je poškodovala. Zaradi neodzivnosti letalske družbe je bil edini način za uveljavljanje pravic sodni postopek, a se zanjo zaradi visokih stroškov ni odločila. Ali lahko v primerih kršitev mednarodnih konvencij, v tem primeru Montrealske konvencije, ombudsmani sodelujejo s kolegi v drugih državah in tako pomagajo pri uveljavljanju pravic?
Močno se zavzemam, da je nujno, da se naredijo premiki tudi glede spoštovanja človekovih pravic s strani gospodarstva, zato smo na tem področju pri Varuhu že aktivni. Seveda gredo stvari zelo počasi, ker zaenkrat še ni jasnega pravnega okvirja. Evropska unija prinaša nek napredek na tem področju, čeprav se ti standardi, ki so bili sprejeti pred letom, dvema, z novimi predlogi Evropske komisije že nekako krhajo. Ko govorimo o raznih multinacionalnih oziroma čezmejnih družbah, je seveda vprašanje pristojnosti, kje točno, naj bi se pravice uveljavljalo. Ugotavljam, da bi se moralo nadalje razvijati tudi ‘čeznacionalno’ sodelovanje ombudsmanov, ne samo v smislu izmenjave dobrih praks, ampak tudi skupne obravnave tovrstnih čezmejnih primerov. V takšnih primerih bi lahko ombudsmani nudili neformalno varstvo človekovih pravic, katerega značilnost je, da je brezplačno, da je hitro in neformalno, torej brez potrebnih odvetniških storitev. Ampak za zdaj je takšno čezmejno sodelovanje prej izjema kot pravilo. Ukrepanje ombudsmanov je seveda pogojeno z njihovimi pristojnostmi. Pogosto tudi mednarodne družbe ali multinacionalke, ki so udeleženke v primerih kršitev pravic, sploh nimajo sedeža v Evropski uniji in je potem od njih terjati odgovornost za spoštovanje pravic še zahtevnejše. Potekajo pa že pogajanja tudi o mednarodni konvenciji o človekovih pravicah v gospodarstvu. Kot rečeno, se tudi Varuh človekovih pravic kot nacionalna institucija za človekove pravice vključuje v to, da bi se na mednarodni ravni vzpostavil sistem bolj učinkovitega varstva človekovih pravic v gospodarstvu.
Katere sistemske ovire na področju pravic invalidov v Sloveniji ocenjujete kot najbolj nujne za odpravo v času vašega mandata in kako boste kot varuhinja spremljali ter javno opozarjali na njihovo (ne)uresničevanje?
Sistemske ovire, ki jih vidim, so fizična dostopnost različnih stavb v javni rabi in javnega prostora, dostopnost storitev, tudi digitalna dostopnost, razvoj znakovnega jezika in jezika gluhoslepih. Drug vidik je diskriminacija, kjer so osebe z oviranostmi neposredno ali posredno diskriminirane zaradi svojih osebnih okoliščin. Tukaj lahko vidimo, da so denimo pri dostopu do trga dela premalo poznane možnosti poklicnih prekvalifikacij, ki bi jih bilo mogoče še bolje uporabljati. Tretjič, dolgotrajna oskrba, pa deinstitucionalizacija oz. skupnostna oskrba, kjer je tudi zelo pomembno, da se naredi korak naprej. Nenazadnje pa tudi neodvisno življenje in avtonomija samoodločanja invalidov, ker se mi zdi, da je še velikokrat pogosto prav ta pravica invalidom neupravičeno kratena.