Nekoč je bila beseda omnibus oznaka za vprežni voz, kočijo za prevoz večjega števila potnikov. Danes beseda omnibus označuje tudi vrsto zakona, ki ima ambicijo, da bi urejal zelo različne tematike. Uvodoma poudarjamo, da se tu ne dotikamo ukrepov v zakonu, ki so po svoji naravi res intervencijski. Zanimajo naj predvsem ukrepi z izrazitimi dolgoročnimi in strateškimi posledicami za blaginjo države. Prav zato se ob aktualnem omnibusu odpira vprašanje: ali res pelje vse v isto smer – ali pa so vanj vpreženi tudi trojanski konji? Razprava o kapici in liberalizaciji zdravstva je v resnici diskusija o tem, kakšno državo želimo.
Prvi trojanski konj: kapica prispevkov?
Kapica se javnosti predstavlja kot ukrep za zaščito razvojnih inženirjev. To je legitimna skrb, saj mora Slovenija znati zadržati ljudi, ki ustvarjajo visoko dodano vrednost. Toda arbitrarno postavljen prag tega cilja ne doseže, saj so dohodki večine razvojnih inženirjev precej nižji, medtem ko kapica koristi predvsem najvišjim dohodkom nasploh. Zato kapica ni razvojna.
Hkrati omnibus ohranja desetletja regresivni pavšalni obvezni zdravstveni prispevek (OZP), zaradi katerega nižje pokojnine relativno prispevajo tudi desetkrat večji delež svojih prihodkov kot visoke plače. Istočasno pa predvideva odpravo prispevka za dolgotrajno oskrbo pri upokojencih. Zato kapica tudi ni socialna.
Stabilnih držav dolgoročno ne ohranjajo ideološke zmage, ampak občutek pravičnosti, družbene povezanosti in medsebojnega zaupanja.
Tako kapica ni ne razvojna ne socialna, temveč z grobim administrativnim pragom ustvarja ločnico med privilegiranimi in neprivilegiranimi.
Če je cilj res razvojna razbremenitev, bi bila pravičnejša postopna razvojna krivulja prispevkov, pri kateri prispevki še vedno rastejo, vendar počasneje od dohodkov. Tak sistem bi ohranil solidarnost, razvojno razbremenil najbolj produktiven del družbe in ostal fiskalno vzdržen brez ostrega preloma med državljani.
Toda sama razbremenitev še ne ustvarja razvoja. Slovenija potrebuje jasno razvojno strategijo in močan inovacijski sklad za razvojne inženirske projekte, medicinske in farmacevtske preboje, umetno inteligenco, robotiko, zagonska podjetja ter druge tehnologije z visoko dodano vrednostjo. Tak sklad ne sme biti birokratski aparat za delitev subvencij, temveč strokovno voden, operativno hiter in pod stalnim preverjanjem razvojne upravičenosti projektov. Njegovo bistvo mora biti agilnost: poskusi, izboljšaj ali ustavi.
Šele kombinacija razvojne krivulje, inovacijskega sklada in dolgoročne razvojne strategije bi lahko ustvarila pravo elito znanja, ki bi Sloveniji zagotavljala trajno rast dodane vrednosti in družbo blaginje.
Do elite znanja ljudje ne bi čutili zavisti. Odpor nastane takrat, ko se bogatenje že bogatih financira tudi na račun ljudi z nizkimi dohodki. In prav to mnogi vidijo v kapici.
Bodo torej iz prvega trojanskega konja stopili ustvarjalci skupne blaginje – ali nova elita bogatenja na račun drugih?
Drugi trojanski konj: liberalizacija zdravstva
Branislav Popović, dr. računalniških znanosti, svetovalec za strateško upravljanje. FOTO: Osebni arhiv
Kot smo pokazali, da sta pridevnika razvojna in socialna pri kapici predvsem demagoška retorika, je tudi »reševanje čakalnih vrst« pogosto retorično kritje za postopno liberalizacijo in privatizacijo zdravstva oziroma razvoj poslov na račun bolezni. Zdravje je temeljna komponenta blaginje, bolezen pa ne sme postati priložnost za bogatenje na račun vseh plačevalcev prispevkov oziroma na račun sistemsko zagotovljenega kupca – ZZZS.
Čakalne dobe so seveda zelo resen izziv, tako organizacijski kot kadrovski. Toda predlagana liberalizacija organizacijskih težav ne rešuje. Te je mogoče odpravljati predvsem z digitalno podprtimi menedžerskimi metodami ter učinkovitejšim upravljanjem sistema. Če pa govorimo o kadrovskem vprašanju, so koncesije lahko del rešitve – vendar samo tedaj, ko dejansko povečujejo skupne zdravstvene kapacitete države.
Predlagani omnibus tega ne zagotavlja. Nasprotno: s prostim prehajanjem kadrov iz javnih ustanov k zasebnim izvajalcem država ne pridobi novih zmogljivosti, ampak le prerazporeja isto kadrovsko maso na škodo javnega zdravstva.
Koncesije same po sebi niso problem. Lahko so celo pomemben korektiv in dopolnitev javnega sistema. Smiselno bi bilo celo, da imajo vsi zasebniki koncesijo, če s tem dejansko prispevajo dodatne kadre in nove kapacitete. Toda reforma mora upoštevati sistemske razlike med izvajalci. Univerzitetni klinični centri in osrednje javne ustanove namreč ne opravljajo le zdravstvenih storitev, temveč nosijo tudi breme razvoja kadrov, specializacij, raziskav, uvajanja novih metod zdravljenja in medicinskih inovacij. Zato bi bila nujna diferenciacija pri vrednotenju storitev, ob hkratnem poenotenju standardov kakovosti med javnimi in zasebnimi izvajalci.
Na ta ključna vprašanja predlagatelji niso ponudili odgovorov. Ponudili so le »čarobno palico« prostega prehajanja zdravnikov. V iskrenost namere skrajševanja čakalnih vrst bi bilo lažje verjeti, če ne bi hkrati zahtevali prostega razpolaganja s presežki iz koncesij, torej zasebne akumulacije kapitala na račun sredstev ZZZS.
Pri tem ne smemo spregledati še nečesa: pri zahtevnejših specializacijah lahko skupna javna investicija v enega zdravnika – od študija medicine do konca specializacije – doseže tudi pol milijona evrov. Zato se upravičeno poraja vprašanje, ali naj se največja javna investicija v kadre brez omejitev in brez kakršnekoli kompenzacije ali povratnih zavez preliva k zasebnikom, medtem ko se javni sistem postopno slabi. In če bi prišlo do razgradnje javnega zdravstva – kje bi se potem sploh usposabljali novi vrhunski specialisti za potrebe zasebnikov?
Tudi tukaj torej ne gre za zavist, kot radi očitajo zagovorniki takšnih rešitev, temveč za odpor proti pohlepu in proti nedomišljenim sistemskim posegom, podobno kot pri kapici.
To zato ni več zgolj tehnično vprašanje zdravstvene reforme, temveč vprašanje same filozofije ustavno zagotovljene socialne države in družbene pravičnosti. Iz drugega trojanskega konja tako ne prihajajo odgovori na čakalne vrste, temveč nevarnost postopne razgradnje javnega zdravstva.
Kdo drži vajeti
Posebno simboliko daje dejstvo, da vajeti tega omnibusa drži NSi, stranka, ki se sklicuje na tradicijo krščanske demokracije.
Evropska krščanska demokracija je nastala kot odgovor na socialna neravnovesja gospodarskih sistemov svojega časa, ki so ogrožala človekovo dostojanstvo, socialno ravnovesje in družbeni mir. Prav zato sta papeža Leon XIII. in Pij XI. izdala socialni encikliki Rerum Novarum (1891) in Quadragesimo Anno (1931), ki sta postali eden od temeljev evropske socialno-tržne ekonomije. Njuno bistveno sporočilo ni bilo zaščita privilegiranih slojev, temveč zaščita dostojanstva dela, omejevanje pretirane koncentracije bogastva, krepitev družbene solidarnosti ter ohranjanje socialnega ravnovesja.
In če je kdaj čas za novo veliko socialno encikliko, je to prav današnji čas vse večjih socialnih razlik, koncentracije kapitala ter razpadanja resničnih skupnosti ob eksploziji virtualnih. Pred nami se namreč odpira temeljno vprašanje, kako v obdobju digitalnega kapitalizma – ali celo digitalnega fevdalizma, če parafraziramo Varufakisov koncept tehnofevdalizma – ponovno doseči ravnovesje med učinkovitostjo trga, dostojanstvom dela in družbeno solidarnostjo.
Zato je legitimno vprašanje, ali se politika, ki se sklicuje na krščansko demokracijo oziroma širše na krščanske vrednote – kot se običajno ne le NSi, temveč dobršen del konservativnega političnega prostora –, še vedno giblje v okviru socialnega ravnovesja ali pa je že prestopila v neoliberalni okvir, v katerem »kapital zaradi kapitala« (in vse manj zaradi razvoja) prevladuje nad družbenim ravnovesjem.
To ni več samo politično vprašanje za NSi, temveč vprašanje za celoten slovenski desnosredinski prostor. Dolgoročna smer razvoja slovenske države namreč ne more biti stvar ene same politične opcije, ampak zahteva širši družbeni konsenz, dosežen tudi v dialogu z levim političnim polom.
Kam omnibus pelje
To je danes verjetno najpomembnejše vprašanje. Omnibus bi zato morali razumeti kot priložnost za resen družbeni razmislek o tem, kakšna država želi Slovenija postati. Ali nas vodi proti bolj pravični, razvojni in povezani družbi? Ali pa predvsem proti dodatni razbremenitvi najvišjih dohodkov, širjenju prostora za zasebni kapital ter postopnemu slabljenju javnih sistemov?
Ob tem se poraja tudi vprašanje demokratične legitimnosti. Namen ustavne omejitve referendumov pri davkih in obveznih dajatvah je bil zaščita fiskalne stabilnosti države – ne pa možnost, da se z vključitvijo posamezne davčne ali prispevne določbe pred neposredno presojo državljanov zaščiti celoten sveženj zelo različnih sistemskih sprememb.
Če bi takšna praksa postala običajna, bi lahko katerakoli oblast skoraj vsak politično občutljiv zakon zaščitila pred referendumom že s tem, da bi mu dodala ustrezno – ali celo povsem neustrezno – davčno ali prispevno določbo. Tako bi se ustavna izjema, namenjena zaščiti stabilnosti države, postopno lahko preoblikovala v mehanizem omejevanja neposredne demokracije.
Zato se postavlja bistveno vprašanje: ali lahko pravna stroka pri presoji referendumskih omejitev ravna zgolj po formalni prisotnosti davčne določbe, ali pa mora tehtati tudi širše družbene posledice, koristi in škodo, ki jih lahko takšen zakon povzroči državi in družbi? Družbeno ravnovesje, socialna država in demokratična legitimnost niso obrobni okraski ustavne ureditve, temveč njeni temeljni nosilni stebri.
To pa bi pomenilo precej več kot vprašanje enega zakona. Pomenilo bi postopno spreminjanje ravnotežja med predstavniško in neposredno demokracijo. Prav zato bo v politično zgodovino gotovo sodil tudi paradoks, da se nekateri najglasnejši zagovorniki neposredne demokracije danes v vlogi oblasti postavljajo nasproti njeni neposredni presoji.
In morda prav tu tiči najgloblje vprašanje tega omnibusa:
• ali omnibus postaja vozilo političnega »dekretizma«?
• ali lahko omnibus manjšinski politični volji omogoči učinke večinske oblasti?
Vprašanja, ki odločajo o dolgoročni smeri države, javnih sistemih, družbenem ravnovesju in razvojni prihodnosti Slovenije, bi morala postati predmet širokega družbenega soglasja – ne zgolj trenutne politične večine ali celo manjšinskih političnih razmerij.
Kajti ko družba pri najpomembnejših razvojnih vprašanjih razpade na nasprotne bregove, med katerimi ni več mogoče graditi mostov, začne razpadati tudi notranja moč države – z njo pa njena razvojna sposobnost, konkurenčnost in dolgoročna stabilnost. Prav razpad zaupanja je pogosto trenutek, ko oblast začne posegati po hitrih, populističnih in slabo premišljenih rešitvah, zapakiranih v navidezno nujne sistemske pakete.
Zdaj ni več čas populizmov in demagoških vzklikov, temveč čas soočenja s posledicami sprejetih odločitev. Stabilnih držav dolgoročno ne ohranjajo ideološke zmage, ampak občutek pravičnosti, družbene povezanosti ter medsebojnega zaupanja – zaupanje oblasti v presojo ljudi in zaupanje ljudi v oblast, da država deluje v korist vseh, ne le posameznih interesov.
Prav zato vprašanje omnibusa ni več vprašanje enega zakona. Postaja vprašanje prihodnjega modela slovenske demokracije in države, ki jo bomo zapustili naslednjim generacijam.
***
Branislav Popović, dr. računalniških znanosti, svetovalec za strateško upravljanje.
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.