Sonny Rollins (7. september 1930–25. maj 2026). Foto: AP
Glasbenikova predstavnica Terri Hinte je za Associated Press (AP) povedala, da je umrl v ponedeljek, 25. maja, na svojem domu v Woodstocku v zvezni državi New Yorku. Ni navedla posebnega vzroka smrti, a je dodala, da je bil v zadnjih nekaj letih zaradi različnih fizičnih težav večinoma vezan na dom.
Oglas
Rollins je imel zelo dolgo kariero, saj je že v najstniških letih obveljal za glasbeni fenomen, pozneje so sledila bolj umirjena dela in eksperimentiranja s svobodnjaškim džezom. Cenjen je bil tudi zaradi svoje improvizacijske spretnosti. Bil je eden zadnjih živečih velikanov dobe bebopa ter ob Johnu Coltranu in Charlieju Parkerju eden najvplivnejših saksofonistov svojega časa.
The Rolling Stones – Waiting On A Friend – OFFICIAL PROMO
Ljubitelji rocka so odmerek njegove glasbe dobili z albumom skupine Rolling Stones iz leta 1981 z naslovom Tattoo You, na katerem je tudi Rollinsov otožni saksofonski solo v baladi Waiting on a Friend, ki ga je navdihnil plesni slog Micka Jaggerja.
Kljub svojemu trajnemu uspehu Rollins ni bil nikoli povsem zadovoljen s svojim ustvarjanjem, občasno si je vzel daljše premore od igranja in dosledno sprejemal eklektične nove sloge. Sam zase je pravil, da je “delo v nastajanju”, češ da ni eden tistih umetnikov, ki se ustalijo pri enem načinu igranja. Čeprav je bilo njegovo zgodnje delo v sferi bebopa najbolj priljubljeno med ljudmi, se Rollins ni nikoli ozrl nazaj in je dejal celo, da mu je bilo mučno že samo poslušati pomanjkljivosti na starejših posnetkih. “Nimam se za glasbenika, ki se je naučil toliko, kot se želim naučiti,” je leta 2007 povedal za AP.
V 90. letih preteklega stoletja in tudi v novem tisočletju je izdal vrsto kritiško čislanih albumov. Zapisan je bil strogemu režimu vadbe in se je odpravljal na turneje vse do 80. leta starosti. Žal ga je pljučna fibroza sčasoma prisilila v upokojitev. Svoj zadnji koncert je odigral leta 2012, dve leti pozneje pa je povsem prenehal igrati. Čeprav je pogrešal oboževanje množic, je bolj pogrešal dejansko muziciranje.
Album This is What I Do iz leta 2001 mu je prinesel grammyja za najboljši džezovski instrumentalni album. Leta 2006 pa je prejel še grammyja za najboljši džezovski instrumentalni solo za pesem Why Was I Born?. Ta skladba je izšla na albumu Without a Song: The 9/11 Concert, posnetem v živo na nastopu v Bostonu le štiri dni po napadih 11. septembra. Rollins, ki so ga evakuirali iz stanovanja nekaj ulic od središča dogodka, je koncert organiziral na pobudo svoje žene in menedžerke Lucille, ki je umrla tri leta pozneje.
Sonny Rollins – Charles M (Album:This is What I Do) 2000
Rollins je svojo prvo večjo preizkušnjo doživel v poznih najstniških letih, ko so ga povabili, da se pridruži skupini Theloniusa Monka. Kmalu je začel igrati z Milesom Davisom in Budom Powllom, ki sta ga seznanila s studijskim svetom, še preden je končal srednjo šolo. (Mimogrede, Rollins je umrl dan pred 100. obletnico Davisovega rojstva.)
A v poznih 40. in zgodnjih 50. letih preteklega stoletja je Rollinsova vzhajajoča zvezda skoraj ugasnila, saj je pri 19 letih postal odvisen od heroina. Zaradi mamil je bil dvakrat v zaporu – prvič za 10 mesecev leta 1950 in drugič za tri mesece leta 1953 – po tem pa je končal na ulicah Chicaga. Leta 1954 se je odločil za zdravljenje odvisnosti od mamil v bolnišnici v Lexingtonu v Kentuckyju. Ko je opustil mamila, je po lastnih besedah doživel duhovno prebujenje. “Začel sem gojiti globljo filozofijo o tem, kaj je življenje. Od takrat naprej je moja zavest prebujena,” je leta 2007 povedal za AP.
Po zdravljenju se je vrnil v Chicago in se pridružil kvintetu Maxa Roacha in Clifforda Browna. Leta 1956 je posnel samostojni album Saxophone Colossus. Njegov hard bop zvok, nadaljevanje in nadgradnja bebopa, mu je prinesel status enega najboljših džezovskih saksofonistov. Omenjeni album pa velja za eno njegovih najvplivnejših del.
Sonny Rollins -Saxophone Colossus -1957 (FULL ALBUM)
V naslednjih dveh letih je ubral drugačen pristop in na treh prelomnih albumih – Way Out West, A Night at the Village Vanguard in Freedom Suite – je prešel na trio brez klavirja. Nato se je na vrhuncu svoje priljubljenosti umaknil v samoto in naslednji dve leti vadil sam na mostu Williamsburg nad reko East River v New Yorku. Iz tega se je leta 1962 porodil še eden njegovih najbolj znanih albumov, naslovljen The Bridge. Obstajali so tudi pozivi, da bi se most poimenoval v njegovo čast. “Na kar sem v svoji karieri najbolj ponosen, je dejstvo, da sem znal videti dlje od priljubljenosti in vsega tega ter narediti tisto, kar mi je govoril moj notranji jaz,” je še dejal leta 2007 za AP.
Sonny Rollins – The Bridge (1962) FULL ALBUM
Med njegovo odsotnostjo na sceni se je džez od hitrega, tesno prepletenega zvoka bebopa oddaljil k bolj frenetičnemu in kaotičnemu svobodnjaškemu džezu. Ko se je leta 1961 vrnil na sceno, je sprejel nov zvok – to je bila poteza, ki je razdelila njegove oboževalce. Sredi 60. let preteklega stoletja je dejavno deloval v Evropi ter preklapljal med bolj tradicionalnimi in precej avantgardnimi pristopi. Rollins je tudi avtor glasbe v filmu Alfie iz leta 1966, ki je Michaela Caina izstrelil med igralske zvezde.
Med potovanjem na Japonsko se je seznanil z zenbudizmom, kar je sprožilo še en dolg študijski dopust, ki je trajal vse do zgodnjih 70. let preteklega stoletja. Leta 1972 pa se je odločil, da se znova vrne v studio. Istega leta je prejel Guggenheimovo štipendijo, naslednje leto pa je bil sprejet v Dvorano slavnih Downbeata. Nastopil je v priljubljeni televizijski oddaji Tonight Show in začel nastopati v koncertnih dvoranah, ne več v nočnih klubih.
S polnim imenom Theodore Walter Rollins se je rodil v glasbeni družini v Harlemu 7. septembra 1930. Njegov oče, ki je bil sicer mornariški podčastnik, je igral klarinet, sestra klavir, starejši brat pa violino. Ko mu je bilo osem let, so starši vztrajali, da se uči klavirja, a – kot se je sam spominjal – mu “ni šlo”. Namesto tega je raje igral bejzbol s prijatelji. Pri 11 letih pa se je navdušil nad saksofonom in uspelo mu je prepričati starše, da so mu ga kupili, in sicer altovski saksofon.
“Šel sem v spalnico in začel igrati – to je bilo to. Bil sem v sedmih nebesih … Lahko bi bil tam za zmeraj,” je povedal v intervjuju za revijo Jazz Times. Ure učenja saksofona si je družina finančno le stežka privoščila, tako da je bil večinoma samouk. A se je zelo hitro uveljavil, prešel na tenorski saksofon in ponoči nastopal po klubih.
Rollins je za sabo pustil veliko neobjavljenih posnetkov, glede katerih je dejal, da ne namerava pustiti navodil, kaj naj se z njimi stori po njegovi smrti. “Ko bom zapustil ta planet, ne bom imel nobene besede o tem, kaj se dogaja, zato me to ne skrbi. In – o, fant – mučim se zaradi svoje glasbe; ne bo se mi treba več mučiti zaradi nje. Hvala Bogu,” je izjavil leta 2020 za New York Times.
Oglas