Osrednjo slovensko nagrado za igralsko ustvarjalnost, Borštnikov prstan, bodo Alešu Valiču, ki že več desetletij pomembno zaznamuje slovenski gledališki prostor, pa tudi radio, film, televizijo in pedagoško področje, izročili na sklepni slovesnosti 21. junija v Mariboru.
Oglas
“Igralsko poetiko Aleša Valiča zaznamuje izjemna kombinacija intelektualne analize, psihofizične intenzivnosti in etične neizprosnosti. Njegove vloge niso nikoli zgolj reprezentacija dramskega lika, temveč poglobljeni eksistencialni uvidi v človekovo ranljivost, nasilje, hrepenenje in notranje protislovje. Pri gradnji likov se dosledno izogiba zunanjim efektom in klišejem; njegova igra je asketsko natančna, obenem pa eruptivna, kadar to zahteva notranja logika lika,” je Žanina Mirčevska utemeljila že v nominaciji UL AGRFT. Foto: BoBo/Miloš Vujonović
Na ta slavnostni večer bodo podelili tudi Borštnikove nagrade za največje gledališke dosežke v zadnjem letu. Prireditev si bo mogoče ogledati v neposrednem prenosu na TV Slovenija.
Vloge kot poglobljeni eksistencialni uvidi v našo človeškost
Valičeve “interpretacije odlikujejo psihološka poglobljenost, organska povezanost govora in telesne izraznosti ter sposobnost oblikovanja kompleksnih dramskih likov z na videz zadržanimi, a izrazito intenzivnimi igralskimi sredstvi,” je v utemeljitvi še zapisala strokovna žirija, ki so jo letos sestavljali novinarja Gregor Butala in Melita Forstnerič Hajnšek, režiser Diego de Brea, umetniški direktor Festivala Borštnikovo srečanje Aleš Novak in lanska dobitnica te nagrade Nataša Barbara Gračner.
“Njegova igra nikoli ne temelji na zunanjih učinkih, temveč na natančno izgrajeni notranji strukturi lika, zaradi česar njegove kreacije ohranjajo trajno umetniško prepričljivost in izjemno emocionalno resonanco.”
Aleš Valič v vizualni melodrami Potovanje v Rim (Caravaggio) avtorja Vilija Ravnjaka, ki jo je na oder mariborske drame postavil režiser Sebastjan Horvat. Foto: Festival Borštnikovo srečanje
Aleš Valič se je rodil v Ljubljani 6. aprila 1955. Leta 1977 je na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo (AGRFT) zaključil študij z vlogo Josipa Valiča v uprizoritvi Mostovi v Zambiji ali Nocoj bomo zidali Pavleta Lužana pod mentorstvom profesorja Poldeta Bibiča. Diplomiral je leto pozneje in v nadaljevanju pri profesorju Rudiju Kosmaču leta 1979 diplomiral še iz umetniške besede.
Zmeraj sem se trudil začeti vsako novo vlogo ustvarjati tako, kot da nič ne vem in nič ne znam.
Aleš Valič
Že v teh letih na akademiji je s svojo študioznostjo, preciznostjo in delavnostjo opozarjal nase s kreacijami, ki jih je ustvaril pri nekaterih gledaliških uprizoritvah in snemanjih na radiu in filmu. Kot izvrsten interpret umetniške besede je za Radio Slovenija in slovenski program Radia Trst posnel mnogo radijskih iger, predvsem pa sodi med osrednje igralske osebnosti v interpretaciji proznih besedil in poezije, tudi Kosovelove in Prešernove.
Ena velikih osebnosti ljubljanske in mariborske Drame
Po študiju se je za dve sezoni zaposlil v Slovenskem stalnem gledališču v Trstu, nato pa je bil med letoma 1990 in 2004 stalni član ljubljanske Drame. V času ustvarjanja v Drami je sodeloval tudi z ostalimi slovenskimi gledališči, npr. z Mestnim gledališčem ljubljanskim, Koreodramo in Prešernovim gledališčem Kranj. Posebno mesto v njegovem ustvarjanju zavzema tudi sodelovanje z Dramo Slovenskega narodnega gledališča Maribor, kjer je po letu 2004 ustvaril vrsto izrazitih vlog, ki so pomembno zaznamovale umetniško podobo gledališča.
Za vlogo Jaga v Shakespearovem Othellu je leta 2001 prejel Borštnikovo nagrado za igro. Foto: Festival Borštnikovo srečanje
Kot Hamlet na odru Mestnega gledališča ljubljanskega. Foto: Festival Borštnikovo srečanje
Domač tako v velikih figurah kot v karakternih vlogah
“S premišljenim igralskim izrazom, z izostrenim občutkom za dramsko strukturo in izjemno govorno kulturo je vedno znova ustvarjal kompleksne, večplastne odrske osebnosti. Njegove vloge so bile pogosto nosilke uprizoritvene atmosfere in eden ključnih elementov njihove umetniške celovitosti,” je še zapisala strokovna žirija. “Njegov opus zaznamujejo tako velike dramske figure kakor tudi izrazito subtilne karakterne vloge, pri katerih je zmeraj znova dokazoval izjemen razpon igralskih registrov.”
Valičeve interpretacije Shakespeara, Molièra, Bulgakova, Jančarja, Smoleta, Brechta in številnih drugih avtorjev pričajo o igralcu, ki enako suvereno obvladuje klasični repertoar, moderno dramatiko in sodobne uprizoritvene postopke. Med njegove najbolj nepozabne igralske stvaritve sodijo Jožef v Eli, Jago v Othellu, Lopahin v Češnjevem vrtu ter Buckingham v Rihardu III., v katerih se z izjemno igralsko natančnostjo in izrazno močjo razkrivata razpon njegovega talenta ter globina njegove odrske prezence.
Drama Slovenskega narodnega gledališča Maribor je leta 2024 uprizorila glasbeno psevdobiografsko komično dramo o enem najslavnejših skladateljev, Amadeus Petra Shafferja v režiji Aleksandra Popovskega. Aleš Valič je v njej nastopil kot Antonio Salieri. Foto: Festival Borštnikovo srečanje
Borštnikov prstan je le krona pogosto nagrajevane kariere
Njegovo umetniško delo je bilo skozi desetletja večkrat nagrajeno z najpomembnejšimi slovenskimi gledališkimi priznanji. Že zgodaj je prejel Borštnikovo nagrado za vlogo Moritza Stiefla v Pomladnem prebujenju, kasneje pa še več Borštnikovih nagrad za vrhunske igralske
stvaritve, med njimi za vlogi Janka v Dedalusu, Orphulsa v Evropejcih in Jaga v Othellu. Prejel je tudi nagrado Prešernovega sklada ter nagrado Sklada Staneta Severja, njegove igralske stvaritve pa so bile prepoznane tudi na festivalih komedije in monodrame. Ta niz priznanj “ne govori zgolj o kontinuirani umetniški odličnosti, temveč o igralcu, ki je skozi desetletja ostal ustvarjalno relevanten, raziskovalen in odprt za umetniško tveganje”.
Izjemen pečat je Aleš Valič pustil tudi kot pedagog, še izpostavi utemeljitev nagrade. Kot dolgoletni profesor, predstojnik Gledališkega oddelka in Katedre za umetniško besedo na UL AGRFT, nekdanji dekan Akademije in prorektor Univerze v Ljubljani je pomembno vplival na razvoj številnih generacij igralcev in igralk. “S svojim znanjem, etičnim odnosom do umetniškega dela ter visokimi profesionalnimi merili je soustvarjal prostor igralske pedagogike, ki temelji na odgovornosti do jezika, misli in odrske prisotnosti. Njegov vpliv zato daleč presega zgolj njegove lastne vloge; trajno je zaznamoval tudi način razumevanja igralskega poklica v slovenskem prostoru.”
Iz dramskega diptiha Morje sten, ki ga je v Gledališču Koper režiral Boris Cavazza. Foto: Festival Borštnikovo srečanje
Zgled igralske predanosti in globokega razumevanja gledališča
“Borštnikov prstan Alešu Valiču zato ne pripada zgolj za niz vrhunskih igralskih stvaritev, temveč za celovit umetniški opus, ki je s svojo intelektualno močjo, igralsko subtilnostjo, izrazno kultiviranostjo in etično držo pomembno zaznamoval slovensko gledališče zadnjih desetletij,” svoj zapis sklene žirija. “Njegova umetnost ostaja zgled igralske predanosti, ustvarjalne doslednosti in globokega razumevanja gledališča kot prostora človeške refleksije in skupne izkušnje.”
Pomemben del Valičeve umetniške identitete je tudi delo na radiu, filmu in televiziji, kjer je ustvaril številne prepoznavne vloge. Njegova izrazita govorna kultura, muzikalnost izreka in sposobnost subtilnega oblikovanja značajev so zaznamovali številne radijske igre, televizijske drame in filmski projekti. Foto: Boštjan Lah
“Imel sem srečo, da nikoli nisem izgubil veselja do igre”
V prvi izjavi po objavi njegovega imena je Valič izpostavil zahtevnost igralskega poklica. “Imam očitno srečo, da sem svoje igralsko delo vodil na način, da nisem izgubil veselja do igre. Ker pri mnogih igralcih se zaradi izjemno napornega dela, sploh če ga je veliko, začne dogajati, da se organizem močno upira igralskemu delu. To delo je, preprosto rečeno, zelo, zelo zahtevno, ker si sam sebi svoj inštrument in vlagaš vse direktno vase in mora potem tudi kaj ven priti na odru,” je povedal.
Slovenski igralec mora po njegovem mnenju “ves čas skrbeti za to, da se spreminja na odru, da dela nove, drugačne vloge, če ima le možnost”. “Mislim, da mi je to na nek način do zdaj uspevalo. Zmeraj sem se trudil začeti vsako novo vlogo ustvarjati tako, kot da nič ne vem in nič ne znam,” je še dejal.
Borštnikovo srečanje se bo začelo 8. junija z odprtjem razstave fotografij Boštjana Laha iz zaodrja lanskega, jubilejnega 60. festivala. Slavnostno odprtje festivala bo 12. junija z uspešnico evropskih gledaliških odrov Sonoma koreografa Marcosa Moraua.
Osrednji steber festivala ostaja tekmovalni program z 12 uprizoritvami slovenskih gledališč s premiero v preteklem koledarskem letu, ki jih je izbrala Kaja Novosel.
“Festival Borštnikovo srečanje tudi v svoji 61. izvedbi ostaja prostor srečevanja različnih estetik, produkcijskih modelov in generacij ustvarjalk in ustvarjalcev ter pomembna platforma za refleksijo stanja slovenskega gledališča v širšem evropskem kontekstu. Festival ne želi ponujati enoznačnega pogleda na slovensko gledališko ustvarjalnost, temveč spodbujati razvoj, odpirati vprašanja in omogočati poglobljen dialog med uprizoritvami, strokovno javnostjo in občinstvom,” pravi umetniški direktor festivala Aleš Novak.
Ker se prstan po pravilu izmenoma podeljuje igralkam in igralcem, je bilo že v izhodišču določeno, da si ga bo letos nadel moški.
Festival, ki je poimenovan po prvem slovenskem profesionalnem igralcu in režiserju Ignaciju Borštniku, prirejajo od leta 1966 in velja za osrednji slovenski gledališki festival. Pregled aktualne slovenske gledališke produkcije vsako leto dopolnijo izbrana tuja gostovanja in spremljevalni program, namenjen strokovni refleksiji, dialogu ter razmisleku o sodobnih uprizoritvenih praksah.
Borštnikov prstan si bo nadel Aleš Valič
Oglas