Roy Keane zelo pogosto kritizira Manchester United, v zadnjem času je na njegovem meniju pristal tudi Bruno Fernandes. Foto: EPA
Ti imajo res unikatno izhodišče, saj imajo kot nekdanji (po možnosti vrhunski) športniki najboljši vpogled: do obisti poznajo svojo panogo, vedo, kaj je pomembno za uspeh, kako priti do zmag in kako ves čas vztrajati v kompleksni igri. Iz lastnih izkušenj dobro razumejo, kaj lahko športnika iztiri ali popelje do uspeha, pozorni so lahko tudi na detajle, na katere morda preostali komentatorji niti ne pomislijo. Iz tega zornega kota so brez dvoma dragoceni in nepogrešljivi analitiki.
Oglas
Včasih pa so tudi žrtve lastnega ega. Vsaj na to sem pomislil ob zaključku angleškega prvenstva, ko je nekdanji vrhunski nogometaš, zdaj pa komentator Roy Keane kritiziral Bruna Fernandesa.
Keanova objava po Fernandesovem rekordu. Foto: Instagram
Portugalec v dresu Manchester Uniteda je v zaključku sezone najprej prišel do 20. podaje, s čimer je izenačil rekord v Premier ligi, Irec pa se je obesil na izjavo, da bi moral na trenutke več streljati, češ da njegov naslednik igra samo za lastno statistiko. Fernandes je v zadnjem krogu rekord tudi podrl, Keane pa je svojo znamenito izjavo, da je vse skupaj le cirkus, slikovito nadgradil z objavo na Instagramu, kjer je bil upodobljen osel, v ozadju pa dva leva, hkrati pa je zapisal “osel zaradi preveč pozornosti misli, da je lev.”
Tipični Keane, je najbrž marsikdo pomislil. Res je, že v času igralske kariere je imel (pre)pogosto težave s (pre)dolgim jezikom. Leta 2002 je bil tako v času svetovnega prvenstva izključen iz lastne reprezentance, nečastno pa je zaradi pretiranih kritik ostal tudi brez dresa rdečih vragov. Večni nergač.
A v kontekstu te zgodbe je še kako koristen, ker odpira debato o nekdanjih športnikih v vlogi komentatorjev in (morebitnih) težavah, ki jih imajo pri tej vlogi. Ena je brez dvoma zavist v kombinaciji z željo po “zaščiti lastne legende” oziroma doprinosa. Če so nekateri izjemni športniki preveč zaščitniški do kluba, kjer so blesteli, in zategadelj spregledajo marsikatero trenutno napako, je Keane (pa še kak nekdanji igralec rdečih vragov) pretirano kritičen. Na večino stvari gledajo iz svojega zmagovalnega zornega kota, ki je bil v času ere Alexa Fergusona enkraten in neponovljiv.
Pri Keanu dodaten pospešek prinaša dejstvo, da je Fernandes kapetan (kar je bil dolgo tudi Irec), trenutni trener Michael Carrick pa je leto po odhodu Keana zasedel prav njegovo igralno mesto, celo njegovo številko in bil (kljub precej manj glasni naravi) prav tako uspešen.
Charles Barkley in Shaquille O’Neal: odlična pod obročema in glasna pred mikrofonom. Foto: AP
Naslednji izrazit dejavnik je nostalgija, ki se najbolj manifestira v izjavah tipa “ko sem jaz igral”, “v naših časih” in podobno. Morda najbolj izrazit primer je Liga NBA, kjer se komentatorji kova Charles Barkley in Shaquille O’Neal (skorajda) posmehujejo obrambi in posledično vse večji “mehkužnosti”. Če malce karikiram: grob prekršek, ki bi danes košarkarja stal prepovedi 40 tekem igranja, bi bil v tistih časih ocenjen kot običajen prekršek, ki bi prinesel dva prosta meta. Hkrati seveda precej negativno gledajo na število odigranih tekem, ki je danes občutno nižje, kot je bilo nekoč.
A pri tem umanjka zavedanje, da se je igra pač v tem času precej spremenila in se razvila v popolnoma drugačno košarko. To je tudi pomemben razlog, da v sodobni košarki preprosto ni več takšnih hrustov, kot sta bila omenjena igralca. Njun naslednik Victor Wembanyama je videti kot paličnjak. Marsikdo bi takoj pomislil, da bi ga Shaq in Barkley pomalicala, a ne bi igrali rokoborbe, ampak moderno košarko, ki je danes precej hitrejša. V isti razmislek gre podobno kritiziranje meta za tri točke, ki je bila včasih precej redkejša, danes pa brez tega elementa, ki je statistično pač bolj ugoden, enostavno več ne igre. Ne bom rekel, da je današnja igra boljša ali slabša, preprosto je drugačna, ker se je razvila. Včasih se zdi, da nekateri komentatorji tega vpogleda nimajo, ker preveč izhajajo iz sebe.
Sorodna novica
Novinarstvo na egotripu
Vse skupaj pa potem potencira še duh časa, kjer algoritmi (pa tudi nekatere uredniške politike) nagrajujejo mnenja, ki polarizirajo, pri čemer so bolj nagrajena (izpostavljena) tista, ki so skrajna in prinašajo veliko večjo verjetnost odziva. “Luka Dončić je slab košarkar, ki ne igra obrambe,” je eden od takih primerov, ki v populaciji športnih komentatorjev seveda niti slučajno ni omejen na nekdanje igralce. V ZDA so to že zdavnaj ugotovili, kar je vzrok, da so tako izpostavljene izjave tipa ljudi kot so Stephen A. Smith, Skip Bayless ali Kendrick Perkins.
Če se vrnem na Keanov cirkus − človek se včasih vpraša, kdo je v resnici klovn. Športnik v areni, komentator s takimi izjavami ali gledalec/poslušalec, ki to konzumira. Da ne bo pomote, medijskim kreatorjem je jasno, kaj prinaša pozornost in dobiček, zato tovrstne ljudi zelo bogato plačujejo.
Obvestilo uredništva:
Mnenje avtorice oziroma avtorja ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.
Oglas