V 57. letu starosti je umrla francosko-iranska avtorica, ilustratorka, režiserka in aktivistka Marjane Satrapi, najbolj znana po grafičnem romanu Perzepolis in njegovi filmski priredbi. Njeno smrt je potrdila Elizejska palača v Parizu. V sporočilu so zapisali, da je Satrapi s Perzepolisom osvojila svetovno občinstvo. Opisali so jo kot pomembno osebnost francoske kulture in umetnico, predano svobodi, katere delo je nosilo univerzalno sporočilo, in ji prineslo izjemen mednarodni ugled.
Perzepolis, prvič objavljen leta 2000, pripoveduje zgodbo mlade Marjane, ki odrašča med iransko oziroma islamsko revolucijo in po njej. Delo je postalo mednarodna uspešnica, pozneje pa tudi animirani film, ki ga je Satrapi sorežirala. Filmska priredba je bila nominirana za oskarja za najboljši animirani celovečerec.
Francoski predsednik Emmanuel Macron se je od nje poslovil kot od »velike umetnice, ki je iransko otroštvo spremenila v univerzalno basen«. Elizejska palača je ob tem zapisala, da je Satrapi z otroškim pogledom, ironijo, nežnostjo in notranjimi demoni ustvarila globoko ganljiv svet, v katerem so se prepoznali bralci. Satrapi je bila glasna kritičarka iranske oblasti. V Perzepolisu je opisala svoje otroštvo v Teheranu po revoluciji leta 1979, ko je življenje vse bolj določala islamska oblast. Zgodba se nadaljuje z njenim odhodom v Evropo, kamor so jo starši poslali, da bi si ustvarila varnejšo prihodnost v izgnanstvu. Za Guardian je leta 2024 povedala, da je želela s Perzepolisom zahodne bralce spomniti na človeškost Irancev. Da bi si rekli: »Oh, pravzaprav so ljudje, kot smo mi.« V filmski različici je mladi Marjane glas posodila Chiara Mastroianni, njeno mater pa je upodobila Catherine Deneuve.
Odšla je v 57. letu. FOTO: Joel Saget Afp
Predsednica francoske narodne skupščine Yaël Braun-Pivet je na omrežju X zapisala, da je Francija izgubila »izjemno umetnico«. Dodala je: »Marjane Satrapi je svoje delo spremenila v dejanje svobode. S Perzepolisom je iranski revoluciji dala obraz in glas ter ponosno nosila boj za svobodo in dostojanstvo žensk.«
Satrapi je kot najstnica štiri leta živela in se šolala v Avstriji, nato se je za nekaj časa vrnila v Iran. Tehran, ki ga je našla po vrnitvi, je bil povsem drugačen od mesta njenega otroštva. Pozneje je v Teheranu magistrirala iz vizualnih komunikacij, se poročila in ločila, nato pa se na prigovarjanje staršev znova odpravila v Evropo. Preselila se je v Francijo, kjer je nadaljevala študij in leta 2006 dobila francosko državljanstvo. Lani je zavrnila francosko odlikovanje legija časti. Kot razlog je navedla »hinavščino« svoje ljubljene posvojene države v odnosu do Irana.
Velik del njenega javnega delovanja je bil povezan z ženskimi pravicami in nasprotovanjem iranskemu režimu. Podpirala je proteste za svobodo in človekove pravice, po smrti Mahse Amini pa je ustvarila zbirko grafičnih zgodb Ženska, življenje, svoboda. Amini je umrla po aretaciji moralne policije, ki jo je pridržala zaradi domnevno nepravilno nošenega hidžaba. Satrapi je pozneje povedala, da sta že njena starša leta 1983 protestirala proti vsiljevanju hidžaba ženskam. O očetu je dejala: »Bil je eden redkih moških. Takrat niso razumeli, da so pravice žensk pravice družbe.«
Grožnje iranskega režima
Zaradi Perzepolisa in aktivizma je, kot je povedala, prejemala grožnje in žaljivke iranskega režima. »Imenovali so me lažnivka in vohunka. V življenju sem se naučila, da se ne smem bati,« je dejala. Dodala je, da pogum ne pomeni odsotnosti strahu: »Ni tako, da ne čutiš strahu. Čutiš ga, potem pa se odločiš, ali ti je mar zanj ali ne.« Leta 2023 je pred iranskim veleposlaništvom v Parizu vodila protest v podporo petim najstnicam iz Teherana, ki so jih aretirali po objavi videa na tiktoku, v katerem so plesale na pesem Calm Down Reme in Selene Gomez. Ob tem je dejala: »Umetniki moramo biti ponižni, toda ničesar ne storiti je huje, biti brezbrižen je huje.«
Zaslovela je z romanom in risanim filmom Perzepolis.
Satrapi je ustvarjala tudi za film. Režirala je grozljivo komedijo The Voices z Ryanom Reynoldsom, biografski film Radioactive o Marie Curie z Rosamund Pike ter filma Poulet aux Prunes in La Bande des Jotas. Med njenimi drugimi knjižnimi deli sta tudi Embroideries in Woman, Life, Freedom. Studio Canal UK se je od nje poslovil kot od »briljantne« in »izjemne umetnice in filmske ustvarjalke, ki je stala za Perzepolisom«. Zapisali so, da je s tem globoko osebnim in močnim filmom občinstvu dala zgodbo o identiteti, svobodi, izgnanstvu in odporu, ki še naprej odmeva po svetu.
AFP je ob njeni smrti navedel člana njenega bližnjega kroga, ki je dejal, da je umrla »od žalosti« malo več kot leto dni po smrti moža Mattiasa Ripe, švedskega producenta, igralca in scenarista. Satrapi je po njegovi smrti na instagramu objavila več ganljivih zapisov in med drugim zapisala: »Izgubila sem ljubezen svojega življenja.« Za BBC je leta 2024 povedala: »Če iz katerekoli družbe vzamete umetnost in kulturo, ta družba pade.« Njeno življenje in delo sta bila dokaz prav tega prepričanja: da lahko umetnost govori tudi tam, kjer politika molči, in da lahko osebna zgodba postane glas milijonov.