A hkrati se je na otoku, ki je v svoji zgodovini živel pod številnimi zavojevalci, kjer so se stoletja srečevale različne rase in kulture, oblikovala družba sprejemanja, ki je v času, ko migracijska in azilna politika razdvajata države in prebivalce Evropske unije, velika redkost. Drugačnost in različnost nas bogatita, pravijo na Siciliji, iz svoje preteklosti smo se naučili, da je treba znati sprejemati.
Oglas
Mesinska ožina. Foto: Reuters
Italija je glede priseljevanja država kratkega spomina, pozablja, da so bili Italijani, čim so postali državljani v lastni državi, takoj tudi izseljenci. Komaj so dobili svojo državo, že so jo zaradi revščine in v iskanju boljših pogojev za življenje začeli zapuščati. V sto letih od nastanka kraljevine Italije leta 1860 do šestdestih let prejšnjega stoletja se je po uradnih statistikah s trebuhom za kruhom izselilo skoraj 30 milijonov ljudi, več kot polovica vsega prebivalstva.
In potem, ko so v zadnjih letih val priseljevanja doživeli veliko pozneje kot Anglija, Francija ali Nemčija, so druga kultura, druge navade pred domačim pragom za Italijane realnost, v kateri se ne znajdejo.
“Imamo desničarsko vlado, ki je svoj volilni uspeh zgradila na napadanju migrantov, potem ko so nehali napadati nas, južnjake,” pravi Giovanni Zinna, ki se je pred leti vrnil iz Tanzanije, kjer je delal kot pogodbeni delavec v turizmu. “Pravo olajšanje je, da nismo za vse italijanske tegobe več krivi južnjaki, pač pa so zdaj to migranti. A priseljenci nam ne kradejo služb, pač pa nas samo prisilijo k priznanju, da imamo politike na področju dela, ki ne delujejo. In s tem se moramo ukvarjati, ne z migranti. Migranti so kvečjemu tisti, zaradi katerih so ti problemi vidni.”
Giovanni je eden od ustanoviteljev društva Molti volti, ki je v Palermu nastalo leta 2014. Molti volti v italijanščini pomeni veliko obrazov. Kot je veliko obrazov, ki v združenju delajo ali ki vanj zahajajo. Obrazi različnih barv, starosti, spolov. Dvajset zaposlenih iz devetih držav s štirih celin. Imajo restavracijo, bar, čitalnico, prostor in organizacijo dogodkov.
“Tujcem damo redno zaposlitev,” pojasnjuje Giovanni. “Oseba brez redne zaposlitve nima ne pravic ne glasu; delo je pomembno, ker je za tujca prvi korak do neodvisnosti. Naš projekt temelji na socialni in delovni vključenosti, ker vključevanje spodbujamo z delovnega in socialnega vidika.”
V Italiji med priseljenci največ Romunov
Danes v Italiji uradno živi 5,8 milijona priseljencev iz drugih držav, dobrih 9 odstotkov vsega prebivalstva. Največ je Romunov – njihovo število se je po vstopu Romunije v Evropsko unijo podvojilo – na drugem mestu so Albanci, na tretjem Maročani, sledijo Kitajci in Ukrajinci.
To so tako imenovani zakoniti priseljenci, ljudje, ki imajo v Italiji bodisi stalno bodisi začasno bivališče, otroci obiskujejo italijanske šole, odrasli imajo redno zaposlitev, plačujejo davke in prispevke, za veliko število italijanskih podjetij in gospodinjstev so nenadomestljiva delovna sila. Predstavljajo 10 odstotkov vseh italijanskih delavcev in ustvarijo 10 odstotkov italijanskega bruto družbenega proizvoda.
A to je obraz priseljevanja, za katerega se italijanska politika bolj malo zmeni. Osredotočena na zatiranje nezakonitega priseljevanja pogosto pozablja na ukrepe za integracijo priseljencev, ki so postali neločljivi del družbe.
“Sem “propadli” biolog, ker pač ne delam kot biolog, a sem se kot biolog naučil, da so različne vrste v naravnih ekosistemih dejavniki evolucije in zaščite. Različnost ponuja več možnosti in več odgovorov na probleme. Enako velja za človeške družbe. Človeška različnost je za nas vrednota, bogastvo, ki ga je treba iskati in varovati. Po drugi strani pa se trenutno v Italiji in po svetu različnost pogosto dojema kot problem in se z njo tako tudi ravna,” pravi Giovanni Zinna.
Sistem dovoljenj za delo in bivanje za tujce je v Italiji lahko tudi za socialna združenja in dobrodelne organizacije začaran krog. Delo lahko nudijo le tistim, ki že imajo dokumente. Za tujce brez dokumentov redna delovna pogodba, ki bi jim pomagala iz primeža nezakonitosti, ni možna.
“Zaposlimo lahko le tiste, ki so že v italijanskem sistemu za sprejem migrantov bodisi kot prosilci za azil bodisi že imajo kakršenkoli drug dokument,” pravi Zinna. “Če dobijo še delo, svoj status potrdijo in lahko dobijo še dovoljenje za bivanje. Ne velja pa obratno, kar je zagotovo problem. Toda če bi zaposlovali nezakonite priseljence, bi storili kaznivo dejanje.”
Priseljenci imajo v Italiji ključno vlogo tudi pri demografski stabilnosti, saj uravnavajo močan naravni upad števila italijanskih prebivalcev; število rojstev, 355.000, je bilo lani v Italiji na zgodovinsko najnižji ravni.
“V Italiji se brez migrantov sesuje celotno gospodarstvo: celoten kmetijski sektor, gradbeni sektor, velik del turističnega in gostinskega sektorja. Potem gospodinjstva in zdravstvena oskrba. Vse to temelji ne na migrantski delovni sili, pač pa na izkoriščanju migrantske delovne sile,” pravi Alessandra Sciurba, profesorica na palermski pravni fakulteti.
“Zaščita pravic migrantov in prosilcev za azil je z leti vse težja, vse več je ovir, saj smo priča poplavi novih in novih predpisov, na vsake pol leta ali še manj. Pravila se spreminjajo, roki za vložitev pritožb se krajšajo, možnosti obrambe za manj premožne pa so vse bolj omejene,” pravi Giorgio Bisagna, odvetnik, ki se ukvarja s postopki kazenskega prava na področju priseljevanja. Foto: Reuters
Pred desetimi leti je bila med ustanovitelji pravne klinike, pravne svetovalnice za begunce in tujce, v kateri študenti pod mentorstvom profesorjev in drugih strokovnjakov pridobivajo izkušnje pri pravnem svetovanju prosilcem za azil in drugim tujcem pri urejanju statusa.
“Smo na Siciliji, obmejnem teritoriju,” pojasnjuje Alessandra. “Smo v Palermu, kamor so dolga leta ladje izkrcavale ljudi, rešene na morju. Smo v Albergherii, v Ballaròju, soseski, kjer živijo številne različne skupnosti. In pravne klinike so učinkovite, kadar prisluhnejo potrebam teritorija, na katerem delujejo.”
Četrt Albergheria je v srcu starega dela Palerma. Med njenimi ozkimi ulicami, okrušenimi pročelji veličastnih starodavnih palač, cerkvami z mogočnimi kupolami in župnišči z vedno odprtimi vrati živijo stari in novi Palermčani, priseljenci, migranti, brezdomci, trgovci. Po podatkih mestnih oblasti v četrti živi dvajset različnih etničnih skupnosti, ki govorijo petindvajset različnih jezikov. V pravni kliniki palermske pravne fakultete ob študentih prostovoljno sodeluje dvanajst odvetnikov in odvetnic in dve profesorici.
“Priseljenska zakonodaja je v celoti zasnovana tako, da ljudem tako rekoč onemogoča pridobitev legalnega statusa. Pridobitev dovoljenja za bivanje, zakonito prebivanje v državi in dostop do pravic je, ker je tako odločil italijanski zakonodajalec, izjemno zahtevno. Tako imenovani nezakoniti priseljenci so v resnici ljudje, ki se obupano poskušajo vključiti v to državo in živeti zakonito. Toda zakonodaja jih izpljune,” pravi Alessandra Sciurba.
Giorgio Bisagna je odvetnik, ukvarja se s postopki kazenskega prava na področju priseljevanja. Njegove stranke so tujci, ki jih je doletel odlok o izgonu, priseljenci, ki so jim zavrnili prošnjo za državljanstvo, prosilci za azil iz držav, kot je, na primer, Iran, ki jim ni bila priznana zadostna raven preganjanja, zatiranja, življenjske ogroženosti.
“Zavzemanje za pravice migrantov ne pomeni, da misliš, kako so vsi dobri in vsi dobrodošli. To ne drži,” pravi. “Toda vsak mora imeti zagotovljene temeljne pravice. To pomeni, da mora biti sistem zasnovan tako, da zagotavlja ne nediskriminatorno sprejemanje, pač pa temeljne pravice vseh.”
Migracijska zakonodaja je v Italiji po Bisagnovih besedah birokratski labirint, talka kratkovidne politike, ujete v populizem volilnega konsenza, ki nenehno spreminja pravila in se zapleta v protislovne, neživljenjske in neučinkovite ukrepe. “Zaščita pravic migrantov in prosilcev za azil je z leti vse težja, vse več je ovir, saj smo priča poplavi novih in novih predpisov, na vsake pol leta ali še manj. Pravila se spreminjajo, roki za vložitev pritožb se krajšajo, možnosti obrambe za manj premožne pa so vse bolj omejene.”
Evropa, obljubljena dežela
Italijanski parlament je konec aprila po maratonski seji potrdil varnostni sveženj, ki ga je predlagala vlada premierke Giorgie Meloni. Levosredinska opozicija je ukrepom ostro nasprotovala, najbolj sporne so po njenem mnenju finančne spodbude za odvetnike, ki bi pomagali pri repatriaciji migrantov: če bi svoji stranki, migrantu, ki je v državo vstopil nezakonito, svetovali prostovoljno vrnitev v domovino, bi jim država plačala 615 evrov. Po opozorilih iz urada predsednika države Mattarelle, da določilo ne bo vzdržalo ustavne presoje, so odlok delno popravili.
“Kljub vsemu imamo v Italiji še vedno pravno državo. Imamo sistem, ki zagotavlja neodvisnost sodstva, in podkovane odvetnike, kar je temelj pravne države,” še pravi odvetnik Bisagna.
Čeprav levosredinska opozicija ostro napada migracijsko politiko vlade premierke Meloni, so bili najostrejši ukrepi za omejitev migracij sprejeti, ko je bila na oblasti leva sredina.
“Spomnimo, da je bil temeljni zakon na področju priseljevanja, tisti iz leta 1998, ki je uvedel razvpite CPT, Centre za začasno pridržanje, sprejet na predlog levosredinske vlade,” je povedal Bisagna.
Libera je mreža društev, civilnodružbenih združenj in organizacij. Lani je praznovala 30 let obstoja. Na pobudo in pod vodstvom torinskega duhovnika Luigija Ciottija je nastala po valu ogorčenja Palermčanov in italijanske družbe po mafijskih umorih tožilcev Falconeja in Borsellina sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja.
“Dejstvo je, da takšnega mafijskega nasilja in zatiralske prisotnosti mafije danes ni več. Mafija se je spremenila, deluje na drugačen način. Mafijski interesi danes segajo dlje od nadzora ulice,” pojasnjuje Carmelo Pollichino iz palermskega dela Libere. “Nadzor nad nekim območjem ni več le nadzor nad ulico, pač pa nadzor nad finančnim prilivom, nad premoženjskim prilivom. Tudi načini pranja denarja so se spremenili.”
Libera ima v Palermu sedež na trgu Politeama v zgradbi, ki je bila zasežena mafiji. Tu je nastalo tudi prvo športno društvo migrantov v Palermu. Sprejemajo ljudi, ki prihajajajo in jim odpirajo pot in razumevanje kraja, v katerem so se znašli, v kulturi, ki jim je morda tuja in neznana.
“Skrbeti moramo za najšibkejše, za najbolj ranljive, za tiste, ki so imeli manj priložnosti, za tiste, ki nimajo alternativ,” pravi Carmelo. “Če teh alternativ ne ustvari država, če jih ne ustvari civilna družba, jih bo organizirani kriminal. Ustvaril bo alternative, dal denar v roke, dal status, dal zaščito, ki pa je zavajajoča, zamaskirana, drogirana. Če nismo sposobni ustvariti alternativ za ranljive ljudi, bo organizirani kriminal te ljudi izkoriščal. Ker organizirani kriminal hoče samo to, hoče revščino in nevednost. Noče skrbeti za ranljive, ampak jih izkoristiti za lastne interese.”
Podoba Palerma in njegovih neštetih obrazov je drugačna, kot je bila pred tridesetimi leti. To ni več tisto mesto, v katerem so se člani mafijskih družin pobijali za prevlado na teritoriju, ko so pobijali politike, tožilce, novinarje, ko ni bilo turistov, ko je vladala tema. Danes je Palermo poln obiskovalcev z vsega sveta, poln kulturnoumetniškega dogajanja, bogatega civilnodružbenega življenja. Potem ko je bil leta 2018 italijanska prestolnica kulture, je bilo, kot bi se bil prebudil iz dolgega spanca.
A mafija se je samo umaknila z ulic in naslovnic, se preoblikovala, spremenila obraz. Preži, pravijo v Palermu, na človeške šibkosti, se upogne kot ajda med viharjem in se sloko razbohoti povsod tam, kjer država pozabi na svoje ljudi.
Veliko obrazov Palerma
* Vsebina je del projekta Tu EU – Povezani za prihodnost, ki ga sofinancira Evropska unija.
Oglas