Slovenija je ena redkih držav, ki o svojem nastanku še vedno govori v jeziku rojstva: rojstvo države, demokracije, svobode.
Galerija
Prejšnji model je bil morda neučinkovit, politično zaprt in nepravičen, a imel je lastnost, na katero danes pogosto pozabljamo – premogel je institucionalni mehanizem gradnje. FOTO: Leon Vidic
Slovenija je pred petintridesetimi leti začela graditi novo državo. Hkrati je korenito preoblikovala velik del institucionalne arhitekture, prek katere se je družba reproducirala – od stanovanj do obrambe, od lokalne samouprave do finančnega sistema. To preoblikovanje se je začelo že nekaj let prej, z jugoslovanskimi in slovenskimi ustavnimi amandmaji in jugoslovanskimi reformami, ki so sledile.
Nastanek države se vedno vtisne v kolektivni spomin kot trenutek politične emancipacije, nacionalnega dostojanstva in zgodovinske samopotrditve. Toda petintrideset let – in tista leta predosamosvojitvenega vrenja – je dovolj dolga doba za manj udobna vprašanja. Ne le o tem, kako je država nastala, temveč kaj se je zgodilo z institucionalno arhitekturo družbe. Ne samo s političnim režimom, ampak z …