Foto: Borut Živulović/BOBO
Aleš Valič (1955) je leta 1977 diplomiral na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo. Igralsko pot je začel v SSG-ju Trst, kjer je preživel dve sezoni, pozneje pa je med letoma 1990 in 2004 kot stalni član soustvarjal repertoar ljubljanske Drame. Ob tem je redno sodeloval tudi z drugimi slovenskimi gledališči in se podpisal pod več lastnih gledaliških projektov.
Oglas
Da gre za izjemen igralski talent, je bilo jasno že zelo zgodaj. Leta 1976 je na Borštnikovem srečanju prejel prvo nagrado za mladega igralca, v desetletjih, ki so sledila, pa je zbirki priznanj dodal še vrsto pomembnih nagrad. Letos je njegovo dolgoletno ustvarjanje kronal še z najvišjim igralskim priznanjem pri nas – Borštnikovim prstanom.
Čeprav ga občinstvo najbolje pozna po številnih gledaliških, filmskih in televizijskih vlogah, je močan pečat pustil tudi na radiu. Njegov prepoznavni žametni glas in pretanjena interpretacija besedil sta zaznamovala generacije poslušalcev. Ni naključje, da je dolga leta na AGRFT-ju poučeval umetniško besedo, nekaj časa pa opravljal tudi funkcijo dekana.
Sorodna novica
Borštnikov prstan si bo nadel Aleš Valič
Sam pravi, da je imel v življenju srečo, saj ga strast do igre ni nikoli zapustila. In ko s svojim globokim glasom pripoveduje o gledališču, filmu ali igralskem poklicu, mu brez težav verjameš. Ostaja sproščen, skromen in radoveden. Prepričan je, da si igralec ne sme nikoli dovoliti počitka na lovorikah, temveč mora vedno iskati nove poti, nove plasti in nove izzive. Igralski poklic po njegovem mnenju zahteva celega človeka – in čeprav zna biti tudi naporen, ga še vedno opravlja z enakim žarom kot na začetku.
Kako se je z leti spopadal z zahtevami tega poklica? In kaj po skoraj petdesetih letih igre odgovarja na vprašanje, ki ga igralci slišijo skoraj najpogosteje – kaj je največji čar gledališča? Odgovore najdete v spodnjem intervjuju. Vabljeni k branju!
Ob najavi, da ste letošnji prejemnik Borštnikovega prstana, ste dejali, da ste zelo veseli, da vas ni nikoli minila strast do igre. Kaj je recept?
En delček recepta je zagotovo v genih, da te to vleče. Drug del recepta pa je, da delaš v gledališču na tak način, da ostaneš radoveden, da si odpiraš vrata in poti naprej sam pri sebi, znotraj sebe, ne pa da si jih zapiraš. Da si ne rečeš: “Zdaj je pa to to, zdaj sem jaz super in sem naredil strašno dobro.” Ne. Nikoli ne smeš biti popolnoma zadovoljen s tem, kar si naredil. In to te potem vleče naprej. Jaz sem tudi od začetka zmeraj, ko sem igral z dobrimi igralci, v dobrih ekipah, imel občutek občudovanja, kako dobri so. In zmeraj sem se – kar mogoče ni prav običajno – trudil biti vsaj toliko dober ali pa še boljši. To te pravzaprav na neki način spodbuja, da brskaš po sebi in da se trudiš, da boš dobro delal. In vse to skupaj v človeku ohranja zanimanje za poklic, za igro.
Takoj po bežigrajski gimnaziji ste se odločili za študij igre na AGRFT-ju. Ste od nekdaj vedeli, da si želite postati igralec?
Ja, šel sem na sprejemne izpite in jih na srečo naredil v prvem poskusu. Na neki način sem se s tem ukvarjal že od otroštva naprej, ne da bi imel to pot načrtovano, ampak me je preprosto veselilo. V Pionirskem domu sem bil v gledališkem krožku. Pravzaprav sem šele zdaj, ko so me ob obletnici povabili, da povem nekaj besed, ugotovil, da sem bil del čisto prve generacije programa v Pionirskem domu. Potem sem bil še pri lutkovnem krožku, ki ga je vodil znameniti pisatelj Lojze Kovačič. V gimnaziji sem nadaljeval v dramskem krožku, kjer smo bili za tiste razmere in za tisto okolje zelo uspešni in tudi zelo priljubljeni. Nato je prišel četrti letnik gimnazije. Vsi so se pogovarjali: “Jaz grem študirat to, jaz to.” Takrat sem se tudi sam vprašal: “Čakaj, kam bom pa jaz pravzaprav šel?” In nič me ni tako pritegnilo kot misel, da bi postal igralec. Poskusil sem opraviti sprejemne izpite in mi je uspelo. Lahko pa mi tudi ne bi.
Ali ste imeli rezervni plan?
Ne, kar tako sem tvegal. V bistvu sem človek, ki tvega. Ravno ta profesor Andrijan Lah v gimnaziji nam je v španščini povedal pregovor, ki morda izvira iz časov Kolumba. Po špansko ga ne znam dobro povedati: “Quien no se aventura, no pasa la mar.” Skratka: kdor ne tvega, ne pride čez morje. Jaz sem bil zmeraj nagnjen k tveganju. Hkrati pa sem se v zasebnem življenju naučil zelo natančno preverjati svoja nagnjenja in svoja čustva, ali je to res to. Pri tem sem bil do sebe vedno in sem še neusmiljen. V poklicnem življenju pa mi je to tveganje na neki način verjetno tudi pomagalo, da sem potegnil določene poteze in sprejel nekatere pomembne odločitve v življenju.
Foto: Borut Živulović/BOBO
Ko ste vstopili na profesionalno igralsko pot – o samem študiju bova spregovorila nekoliko kasneje –, me zanima, ali ste tudi sami kdaj idealizirali oziroma romantizirali igralski poklic. V javnosti je ta pogosto predstavljen precej privlačno in glamurozno, manj pa se govori o zahtevnosti dela, intenzivnem delovnem ritmu ter številnih osebnih in zasebnih odpovedovanjih, ki jih takšna kariera pogosto zahteva. Kako ste vi doživljali ta razkorak med predstavo o poklicu in njegovo dejansko realnostjo?
Kdor vstopi v ta poklic in ga še naprej romantizira, po mojem mnenju prej ali slej doživi kar hude klofute od poklica samega. Ne okolja, ampak prav poklica, ker ta v resnici ni romantičen. Da pa gledalci – ne samo pri nas, ampak po vsem svetu – na igralski poklic gledajo precej romantično, je dejstvo. Vidijo namreč predvsem končni rezultat. Vidijo lepe zgodbe, privlačne like, ganljive prizore, uspehe in aplavze. Zlasti na filmu, pa tudi v gledališču, je marsikaj videti zelo privlačno in navdihujoče. V resnici pa gre za delo. Namenoma uporabljam besedo “delo”, čeprav nas ljudje pogosto nekoliko postrani pogledajo, ko kdo od nas reče, da je to delo kot vsako drugo. Seveda ni delo kot vsako drugo, saj ima vsako področje svoje posebnosti. Tako kot obstajajo velike razlike med fizičnim in intelektualnim delom, obstajajo tudi posebnosti umetniškega poklica. Vendar je v svojem bistvu še vedno delo. Predvsem pa je to nenehno ukvarjanje s poklicem. Ne moreš ga preprosto izklopiti. Ne opravljaš ga samo takrat, ko si uradno v službi oziroma na delu, ampak te spremlja večino časa. Na neki način je ves čas prisoten v tvojem razmišljanju, opazovanju sveta in odnosu do ljudi.
Vas je to kdaj skozi življenje obremenjevalo?
Mene je najbolj obremenjeval – in me do določene mere še danes – predvsem izjemno neurejen urnik. Poleg tega je bilo v različnih obdobjih dela toliko, da sem z največjimi težavami usklajeval obveznosti, termine in številna potovanja po Sloveniji, pa tudi v tujini. Prav to nenehno usklajevanje predstav, snemanj, vaj in drugih projektov je pogosto predstavljalo največji izziv, saj je zahtevalo veliko organizacije in prilagajanja.
Če se vrneva še malo v vaša študentska leta – leta 1973 ste se vpisali na AGRFT in študirali v letniku Poldeta Bibiča. Kakšne imate spomine na študij?
Na študij imam zelo lepe spomine. Prvi letnik je bil izjemno zahteven, saj moraš na neki način svoj organizem in svojo osebnost, ki še nista pripravljena na profesionalno igralsko delo, prilagoditi procesom, ki se morajo začeti dogajati znotraj igralca.
Naučiti se moraš živeti z dejstvom, da boš nenehno raziskoval samega sebe, se spoprijemal s svojimi notranjimi vzgibi, občutki in izkušnjami ter vse to na neki način uporabljal v javnem prostoru, pri svojem delu. Na to se je treba privaditi. To ni nekaj, za kar se preprosto odločiš in je že narejeno. Gre za dolgotrajen proces prilagajanja in osebnostne rasti.
Aleš Valič
Naučiti se moraš živeti z dejstvom, da boš nenehno raziskoval samega sebe, se spoprijemal s svojimi notranjimi vzgibi, občutki in izkušnjami ter vse to na neki način uporabljal v javnem prostoru, pri svojem delu. Na to se je treba privaditi. To ni nekaj, za kar se preprosto odločiš in je že narejeno. Gre za dolgotrajen proces prilagajanja in osebnostne rasti. Prvi letnik je zato zelo zahteven, ker svojo osebnost hkrati prilagajaš in gradiš. Ne izgubljaš je, ampak jo razvijaš v smeri, ki jo zahteva poklic. Kasneje pa mislim, da smo na akademiji našli dobro pot. Imeli smo odličnega mentorja, Poldeta Bibiča, in delo je steklo. Akademija je sicer izjemno zahteven študij. Urnik je zapolnjen praktično ves dan, zato včasih izgubiš kakšnega prijatelja, ker preprosto nimaš več časa za druženje. Delaš tudi ob koncih tedna, saj se pripravljaš na zahtevne produkcije in izpite, ki od študentov terjajo popolno predanost.
Po diplomi iz dramske igre ste diplomirali še iz umetniške besede. V času študija pa ste nekaj časa delali tudi na Radiu Študent.
To delo pa, recimo, romantiziram. Morda tudi zato, ker nisem postal radijski voditelj. To so bili res krasni časi na Radiu Študent. Žal mi je kmalu začelo primanjkovati časa, zato tam nisem delal prav dolgo, saj sem začel intenzivneje delati v gledališču in snemati za televizijo. Takrat smo bili na Radiu Študent med drugim Marjan Paternoster, Damjana Ovsec, Stane Sušnik in Uroš Mahkovec. To je bilo obdobje, ko je Radio Študent opravljal izjemno pomembno funkcijo v družbenem prostoru. V takratni družbi je ljudi opozarjal, da ni mogoč samo en družbeni sistem, bil je kritičen do sistema in zelo angažiran. Spomnim se tudi trenutkov, ko je bil kritičen do drugih sistemov in idej. Skratka, šlo je za medij z jasno družbeno vlogo in izrazito kritično držo. Posebna zgodba pa so bili glasbeni uredniki. Imeli so neverjetne stike in povezave, zato je na Radio Študent prihajala najnovejša glasba, ki je drugje še nisi mogel slišati. Spomnim se pogovorov, da so kolegi z nacionalnega radia, takratnega Radia Ljubljana, temu kar nekoliko zavidali. Včasih imam celo občutek, da so si kaj “izposodili” oziroma da so prek stikov z glasbenimi uredniki Radia Študent prišli do kakšnih novih posnetkov tudi zase in za svoj program. To so bili res lepi časi.
Vas je delo tam navdušilo nad govorom in radiem?
Mislim, da ne. Ne, to je bila bolj neka obvoznica, vzporedna pot. Igralstvo je ostalo moja glavna usmeritev. Ko sem bil star približno devet let, sem v gledališkem krožku Pionirskega doma v Viteški dvorani v Križankah recitiral Župančičevo Soldaško. Seveda nisem prav dobro vedel, kaj pomeni nastopati pred občinstvom. Pesem sem odrecitiral in nato je sledil izjemen aplavz. Bil sem popolnoma presenečen in nisem razumel, kaj se pravzaprav dogaja. Mislim pa, da me je ta izkušnja na neki način odprla spoznanju, da lahko ljudem z nastopom nekaj daš in da je v tem nekaj dragocenega. Pred akademijo se z interpretacijo besedil nisem veliko ukvarjal. Tu in tam sem v šoli recitiral ali bral kakšen odlomek, vendar nič posebej intenzivnega. Na akademiji pa sem imel srečo, da nas je poučeval izvrsten profesor za umetniško besedo, Rudi Kosmač. Takoj ko smo začeli delati, sem začutil, da me to področje res zanima. Od tam naprej se je vse skupaj začelo razvijati. Literatura me je sicer vedno zelo privlačila, tako proza kot poezija. Že v gimnaziji smo prebrali ogromno knjig in zanimanje za literaturo je bilo ves čas prisotno. Kasneje pa me je vse bolj začelo zanimati vprašanje, kako je mogoče posamezna besedila interpretirati, kakšne izrazne možnosti ponujajo in na koliko različnih načinov jih je mogoče približati občinstvu. To je področje, ki me še danes vznemirja.
Kasneje, na začetku devetdesetih, ste tudi sami postali profesor na AGRFT-ju prav za umetniško besedo, nekaj časa pa ste bili celo dekan. Kako so se generacije v tem času spreminjale?
Počasi odhajam v pokoj, zadnje predavanje sem že odpredaval, čaka pa me še nekaj izpitov. Generacije se zelo zelo spreminjajo. Še posebej če pomislim na obdobje, ko sem začel poučevati. Takrat se je pravzaprav spreminjal tudi družbeni sistem. Tiste prve “moje” generacije so še odraščale v socializmu in nato prihajale na akademijo, kasneje pa so začeli prihajati ljudje, ki so bili že rojeni v samostojni Sloveniji. To se je že zelo poznalo, čeprav danes težko natančno povem, na kakšen način, ampak razlike so bile očitne. Zdi se mi, da imajo zadnje generacije neko konkretno težavo, in sicer to, da so v govornem izražanju manj suverene. Družbeni svet, predvsem svet družbenih omrežij, je namreč močno preusmeril pozornost v pisno komunikacijo. Pogosto gre za skrajšane oblike sporočanja, kot so SMS-i in podobno, kar vpliva na način izražanja. Zato imajo študenti danes dodatno nalogo, da govorno izražanje razvijejo. Pred akademijo so redkeje v situacijah, ko bi morali dalj časa govoriti, razmišljati na glas ali voditi pogovor, za naš poklic pa je to nujno. Seveda pa prihajajo zelo talentirani ljudje in vsaka generacija je po svoje zanimiva. Je pa res, da se na vsakih nekaj let precej jasno pokažejo spremembe v načinu razmišljanja in predvsem v pogledu na svet.
Foto: Borut Živulović/BOBO
Kako pa doživljate spremembe gledaliških trendov skozi čas? Ko ste začenjali svojo igralsko pot, je bilo dramsko besedilo verjetno v ospredju uprizoritvene prakse, medtem ko danes vse bolj prevladujejo avtorske in kolektivne oblike ustvarjanja ter odmik od klasičnega dramskega teksta. Kako vi gledate na ta razvoj in kaj po vašem mnenju pomeni za gledališko umetnost?
Napačno je mišljenje, da to v preteklosti ni obstajalo. Slovensko eksperimentalno gledališče, ki nam ga je cela nekdanja Jugoslavija zelo zavidala, je bilo v resnici že takrat izjemno razvito. V Ljubljani so delovala gledališča, kot so Glej, Pekarna pa še prej Oder 57 in druga, ki se jih v tem trenutku ne spomnim vseh. Ta gledališča so delovala na zelo podoben način, kot danes razumemo avtorske ali kolektivne projekte. Šlo je za neke vrste snovalno gledališče, kjer se predstave niso nujno naslanjale na klasično dramsko besedilo, temveč so nastajale v procesu raziskovanja, skupinskega dela in improvizacije. Zato ni res, da gre pri današnjih trendih za nekaj povsem novega. Gre bolj za nadaljevanje in preoblikovanje praks, ki so v slovenskem prostoru prisotne že desetletja.
Zagotovo. Pa vendarle so bila ta gledališča del neinstitucionalne scene.
Je res. Ampak so takrat institucije zelo pozorno spremljale, kaj se dogaja v eksperimentalnem gledališču, in tudi same na neki način srkale njegove izkušnje. Pretok med obema poloma je bil precej neposreden in stalen. Velik plus teh eksperimentalnih gledališč v času, ko sem bil še na akademiji in nekaj časa po tem, je bil v tem, da je bilo omogočeno povsem odprto raziskovanje gledališča. Če si zgrešil, si lahko doživel tudi fiasko, brez večjih posledic. Če si uspel, so se začele zate zanimati institucije. To je bil pomemben prostor svobode in eksperimenta, ki pa žal ni trajal zelo dolgo, saj so se razmere kasneje začele spreminjati.
Gledališče ima seveda trende, ti so bili vedno prisotni in bodo tudi v prihodnje. Jaz jih razumem bolj ciklično, pravzaprav spiralno: vsaka generacija ima občutek, da odkriva nekaj povsem novega, a če pogledamo za dvajset, trideset ali štirideset let nazaj, vidimo, da gre pogosto za podobna iskanja, le da jih izvajajo novi ljudje in v novih okoliščinah.
Aleš Valič
Gledališče ima seveda trende, ti so bili vedno prisotni in bodo tudi v prihodnje. Jaz jih razumem bolj ciklično, pravzaprav spiralno: vsaka generacija ima občutek, da odkriva nekaj povsem novega, a če pogledamo za dvajset, trideset ali štirideset let nazaj, vidimo, da gre pogosto za podobna iskanja, le da jih izvajajo novi ljudje in v novih okoliščinah. Težava pri nas je morda v tem, da se trendi pogosto obravnavajo kot absolutna vrednost – kot da je samo to, kar je trenutno v ospredju, tudi edino kakovostno. Ob tem se premalo pozornosti namenja tako imenovanemu klasičnemu gledališču, torej dobro uprizorjenemu dramskemu tekstu, kjer je vse natančno izdelano in strokovno dovršeno. Po mojem mnenju se temu segmentu namenja premalo kritične in strokovne pozornosti, hkrati pa je po drugi strani pogosto premalo kritičnosti do sodobnih, trendovskih pristopov. V večjih gledaliških okoljih je to lažje uravnotežiti. Če si predstavljamo mesto, kot je Berlin, tam sobivajo vse oblike gledališča: eksperimentalno, institucionalno, klasično in sodobno. Vse ima svoje občinstvo, vse je prisotno in živo. Prav bi bilo, da bi tudi pri nas ohranjali to raznolikost, saj bi bila velika napaka, če bi se odpovedali tradiciji in se usmerili izključno v sodobne trende. Ti seveda institucije oplajajo, institucije pa s svojo zgodovino, znanjem in umetniki vračajo izkušnjo nazaj v sodobne prakse. Mene osebno še vedno vznemirja vse, kar se dogaja na nov način, hkrati pa tudi tisto, kar izhaja iz tradicije in jo nadaljuje na sodoben način.
Foto: Borut Živulović/BOBO
Če greva še skozi en “obvezni” kliše: kaj je za vas največji čar gledališča?
Gledališče ima ogromno čarov, ki jih skriva v sebi. Ko prideš v popoln stik z njim, jih začneš šele zares odkrivati. To so drobne stvari, ki se dogajajo na odru. Nekateri govorijo o vonju gledališke šminke. Tudi ta se je danes zelo spremenil. Včasih so bili to povsem drugačni materiali in posledično tudi vonji; danes je vse drugače, bolj “eko”, in ni več tistega značilnega, skoraj ostrega vonja, ki si ga prej takoj prepoznal. Spomnim se tudi lepila za brke, mastiksa, ki smo ga uporabljali. Ko si ga želel odstraniti, si ga moral mehčati z alkoholom, pogosto skoraj čistim, in včasih je šlo skupaj z njim tudi nekaj kože.
A bistvo čara gledališča je stik med odrom in parterjem. To je zame največji čar gledališča. Ta čarobnost, ki se zgodi, ko se začne energija pretakati med igralci in občinstvom popolnoma odprto, ko občinstvo začne “dihati z nami”. Dobesedno sledi vsakemu našemu gibu, vsakemu migljaju prsta, ker ga predstava potegne vase. To je največji čar gledališča – ta neposredni, osebni stik in skupno potovanje po zgodbah.
Za vami je izjemen opus – 165 gledaliških ter približno 40 filmskih in televizijskih vlog. Vas je katera od teh vlog posebej oblikovala tudi zasebno in vam ponudila pogled na življenje, ki ga sicer morda ne bi odkrili?
Absolutno. Stalno ukvarjanje z vsebinami, na katere sicer morda sploh ne bi naletel, tudi če veliko bereš, je ena ključnih stvari. V dramskih tekstih, v likih in temah se odpirajo svetovi, ki ti razširjajo pogled in te silijo v nove premisleke. Na tej ravnije to gotovo zelo pomembno. Drugo vprašanje pa je, katera vloga je v tem smislu močnejša. Spomnim se na primer zgodnjega obdobja v tržaškem gledališču, ko smo igrali Pomladno prebujenje. Takrat smo se pravzaprav tudi sami “pomladno prebujali”, če lahko tako rečem. Gre za zgodbo o odraščanju v zelo rigidnem svetu odraslih, o prebujanju libida v okolju, ki to popolnoma zanika. To me je takrat zelo zaznamovalo. Podobno mi je Tartuffe odprl nove uvide v manipulacijo, na katere prej niti nisem pomislil. Tudi Sokratov zagovor je bil pomemben – Sokrat s svojo filozofijo, ki me včasih spominja na Gandhija, čeprav je po mojem občutku še širša in bolj razvejana. Gandhi je v svoji misli bolj usmerjen, morda celo premočrten, medtem ko je Sokratova filozofija izjemno kompleksna in odprta. Pa Woland, Lopahin, kar nekaj je vlog, ki me bogatijo. Nazadnje me je močno zaznamoval Salieri v Amadeusu, lik, ki nosi v sebi vse tegobe neuresničenega umetnika, še posebej ob dejstvu, da ima ob sebi genija, kot je Mozart. Tudi vloga v Iskanju izgubljenega jezika v Novi Gorici me je močno nagovorila, ker se dotika stvari iz mojega otroštva, pa tudi življenja mojih staršev, ki sta bila Primorca z Vipavskega. Velikokrat se zgodi, da se te vloge dotaknejo na nepričakovan način. Iz kakšnega skritega kotička spomina potegnejo na površje nekaj, za kar sploh nisi vedel, da nosiš v sebi. In prav to je ena največjih vrednosti tega poklica.
Verjetno bo naslednje vprašanje eno izmed najtežjih za igralce pa vendarle – kako se zaščitite, da to ne vpliva na osebno življenje?
Moram reči, da besed včasih niti ni mogoče najti, da bi to natančno opisali. Dejstvo pa je – vsaj po mojem prepričanju – da mora igralec, če želi biti zares dober, ne le uspešen, ampak resnično vrhunski, na neki način odkrito in iskreno uporabljati vse svoje življenjske izkušnje, tako pozitivne kot tudi najtežje. To mora potem znati oblikovati in preoblikovati v umetniški izraz. Taka situacija nastane v trenutku, ko se na vajah ali pri pripravah nekaj v notranjosti odpre. Takrat se moraš naučiti to prepoznati, obvladati in predelati tako, da lahko uporabiš v vlogi, ne da bi se pri tem sam poškodoval.
Dejstvo pa je – vsaj po mojem prepričanju – da mora igralec, če želi biti zares dober, ne le uspešen, ampak resnično vrhunski, na neki način odkrito in iskreno uporabljati vse svoje življenjske izkušnje, tako pozitivne kot tudi najbolj težke.
Aleš Valič
Prav tu se pokaže pomemben vidik igralskega poklica – gre za proces, ki zahteva določeno notranjo stabilnost. Ne v smislu, da mora igralec že priti v poklic kot močna osebnost, ampak da mora to osebnost postopoma graditi z delom – od prvih študentskih let naprej in potem skozi celotno kariero. Gre za sočasni proces profesionalnega in osebnostnega razvoja. Če tega ravnotežja ni, se lahko zgodi, da človek pod pritiskom tega dela tudi razpade – in to se je včasih tudi zgodilo. To lahko podkrepijo tudi razne zavrnitve. Mi nalagamo vase stvari, ki so zahtevne. V zasebnem življenju se srečuješ s težkimi situacijami, ampak večinoma si nanje, vsaj do neke mere, pripravljen, ker te življenje do tiste točke pripelje. Na primer – če nekdo zelo zelo zboli, se ti nekako podzavestno začneš pripravljati, da ga mogoče enkrat kmalu ne bo več. Na odru to vse naredimo v trenutku. V dveh urah se zgodi cela usoda nekega človeka in ti jo moraš spustiti skozi sebe. To je pravzaprav strahovit napor za cel organizem. Ni nič čudnega v našem poklicu, da je kdaj komu težko. Tudi fizično moramo imeti zares “konjsko” kondicijo, da lahko zdržimo.
Radko Polič – Rac je rekel v knjigi Petre Pogorevc, da vsakega dobrega igralca čaka osamljeno življenje. Ali se strinjate s tem?
Ne popolnoma, ker nekaterim nam uspe. Meni je uspelo na srečo, da sem srečal ženo Tejo, ki se zelo dobro zaveda zahtev tega poklica – mojega poklica. Seveda je prvi pogoj osebno ujemanje, ampak pomembno je tudi to, da drugi to realnost nekako prenesejo in jo zmorejo živeti z nami v dolgih letih.
V tem poklicu si včasih med ljudmi zares neusmiljeno osamljen. Čeprav si hkrati ves čas izpostavljen, je pozornost stalno usmerjena vate. Morda je to tudi del načina življenja, ki ga igralci živimo. Pogosto se umaknemo v svoj mir, kar po eni strani poglablja občutek osamljenosti, po drugi strani pa okolici sporoča, da je ne potrebujemo – vsaj ne tiste splošne, ne najbližje. Vse to skupaj ustvari občutek, da se včasih pojavi zelo močna, lahko tudi boleča osamljenost.
Aleš Valič
To je velika sreča, ki sva jo skupaj na neki način zgradila. Vsak dan se moraš truditi za odnos, in nama je to na neki način uspelo. Hvala bogu. Kot je nekoč rekel filozof, ko je govoril o osamljenosti v množici. V tem poklicu si včasih med ljudmi zares neusmiljeno osamljen. Čeprav si hkrati ves čas izpostavljen, je pozornost stalno usmerjena vate. Morda je to tudi del načina življenja, ki ga igralci živimo. Pogosto se umaknemo v svoj mir, kar po eni strani poglablja občutek osamljenosti, po drugi strani pa okolici sporoča, da je ne potrebujemo – vsaj ne tiste splošne, ne najbližje. Vse to skupaj ustvari občutek, da se včasih pojavi zelo močna, lahko tudi boleča osamljenost. Absolutno. A tudi to je ena od stvari, ki se jih moraš naučiti nositi.
Veliko ste ustvarjali tudi na filmu in televiziji. Kdaj je igra pred kamero prišla v vaše življenje?
Prišla je na srečo zelo hitro. Takoj po akademiji sem odšel v tržaško gledališče, kjer je takrat še deloval Jože Babič. Moja prva premiera po akademiji je bila Veronika Deseniška, ki jo je režiral prav on. Igral sem Friderika. Poznal me je že od prej, ko smo v tretjem letniku s Šedlbauerjem pripravljali Pomladno prebujenje, zato mi je kmalu ponudil glavno vlogo v televizijski drami, na katero se še danes rad spomnim. Njen izvirni naslov je bil v istrščini – Kova je naša – “rudnik je naš”. Govorila je o uporu rudarjev v Labinu, ki ga je vodil mlad Slovenec. Tam je delalo veliko rudarjev slovenskega rodu, zato mi je bila ta zgodba še posebej blizu. To vlogo sem dobil zelo hitro. Potem sem kar nekaj časa veliko snemal za nacionalno televizijo tako televizijske drame, nadaljevanke pa tudi druge projekte. Skratka, priložnosti so prišle zelo hitro.
Kaj pa je čar filma in televizije?
Ja, snemanje je nekaj posebnega. Morda se sliši nenavadno, ampak gre za nekakšen intimen odnos s kamero. Ko začutiš, da kamera zleze vate – ne v tvoje telo, ampak na neki način v tvojo dušo. Tudi na to se moraš privaditi in se tega naučiti. To je zelo drugače od gledališča, res zelo drugače. Poleg tega se snemanje odvija v najrazličnejših okoljih, velikokrat tudi na prostem, v eksterierjih. Čudovito je, res je čudovito snemati. V tem je nekaj posebnega.
Če bi morali izbrati le en medij za svoje nadaljnje ustvarjanje – film, televizijo, gledališče ali radio –, katerega bi izbrali in kaj vas pri njem najbolj nagovarja?
Joj, rad delam vse, res vse. Je pa res, da je bilo v času, ko sem sam začenjal igralsko pot, gledališče na vsak način temelj našega poklica. Takrat v Sloveniji praktično ni bilo mogoče preživeti zgolj kot igralec na televiziji ali filmu. Danes je položaj nekoliko boljši in možnosti je vendarle več. Mi takrat sploh nismo razmišljali o tem, da bi bili samo igralci za snemanje in ne bi delali tudi v gledališču. Poleg tega so ponudbe za televizijo in film večinoma prišle prav zato, ker so te ustvarjalci videli na odru. Tako je bilo takrat. Zdi pa se mi, da se je danes to nekoliko spremenilo. Med mladimi igralci opažam precej izrazitejšo željo po snemanju za film in televizijo, medtem ko jih gledališče morda ne privlači več v tolikšni meri, kot je privlačilo našo generacijo.
Foto: Borut Živulović/BOBO
Zadnja gledališka hiša, v kateri ste bili zaposleni, je bila ljubljanska Drama. Kako spremljate vse te zaplete okoli njene prenove?
Spomnim se, da sem si kot dekan Akademije in prorektor za umetnost na Univerzi skupaj s številnimi sodelavci zelo prizadeval za gradnjo skupnega objekta treh umetniških akademij na Roški cesti. Takšen projekt bi pomenil nastanek novega kulturnega središča v pravem evropskem pomenu besede. Predstavljajte si približno tisoč študentov umetnosti, združenih na enem mestu, ki bi vsakodnevno sodelovali, si izmenjevali ideje in ustvarjali skupne projekte. To bi bilo izjemno ustvarjalno okolje, pravo vrelišče mlade umetnosti. Žal se ključni odločevalci v državi za ta projekt niso odločili. Posebej zanimivo je bilo, da bi lahko temeljni kamen položili prav v času prvega slovenskega predsedovanja Evropski uniji. Tudi uradna politika bi lahko s tem pridobila pomemben ugled, saj bi šlo za edinstven projekt na področju umetnosti med državami članicami Evropske unije.
Podobno velja za Ljubljansko Dramo. Po mojem mnenju bi bilo že zdavnaj smiselno zgraditi sodobno gledališko stavbo, prilagojeno današnjim potrebam. Ko bi se ansambel preselil v nov objekt, bi bilo mogoče staro stavbo temeljito obnoviti, poskrbeti za njeno varnost in jo “vrniti” Drami. Ljubljana bi tako pridobila vrhunske prostorske pogoje tako za domači ansambel kot tudi za mednarodna gostovanja. Žal se v Sloveniji takšne odločitve pogosto sprejemajo zelo počasi. Zavedam se, da je bilo v prenovo Drame vloženega že veliko dela in sredstev, vendar me skrbi, da še vedno ni videti luči na koncu predora v tej situaciji. Zanimivo pa je, da so v Zagrebu, le dobrih sto kilometrov od Ljubljane, pred kratkim odprli novo stavbo Hrvaškega narodnega gledališča, medtem ko njihova zgodovinska stavba ostaja v uporabi. Pravzaprav so uresničili model, o katerem se v Ljubljani pogovarjamo že desetletja. Očitno je tam obstajalo več posluha, politične volje in odločnosti za takšno investicijo. Prenova Drame je nujna. Lahko le upam, da bo projekt kmalu uspešno zaključen in da bo gledališče končno dobilo pogoje, ki si jih zasluži.
Borštnikov prstan se pogosto označuje kot najvišje priznanje za igralski opus in nekakšno krono dolgoletne umetniške kariere. Kaj vam osebno pomeni prejem tega priznanja in kako ga umeščate v svoj nadaljnji ustvarjalni in poklicni razvoj?
Najprej naj odgovorim na vprašanje o prihodnosti. Spomnim se kolegov in kolegic, ki so Borštnikov prstan prejeli precej mlajši, kot sem ga sam. Skoraj vsi so ob tem rekli “Dobro, ampak upam, da zdaj še ni konec.” Upali so, da bodo še naprej igrali in ustvarjali. Borštnikov prstan nam igralcem pomeni izjemno veliko. Pravzaprav gre za najvišje priznanje, ki ga lahko za svoje delo prejmemo v Sloveniji. In seveda se ob takšnem priznanju človek nehote vpraša, ali je dosegel nekakšen vrh. Sam ga sicer ne dojemam na ta način. Zame je predvsem veliko zadoščenje in potrditev, da so ljudje, ki presojajo naše delo, v mojem ustvarjanju prepoznali kakovost, vredno takšnega priznanja. Ne gojim iluzij, da bodo zdaj zaradi tega prihajale same odlične ponudbe. Si jih pa zelo želim. Še vedno imam veliko energije in veselja do dela. To mi pogosto povedo tudi drugi, tako gledalci kot ljudje, ki me poznajo zasebno. Večkrat slišim “Aleš, ti imaš neverjetno kondicijo”. Jaz pa odgovarjam, da jo imam zato, ker zanjo skrbim in ker še vedno rad delam. Predvsem si želim še kakšne res dobre filmske vloge. Včasih imam občutek, da doslej še nisem dobil priložnosti, v kateri bi lahko v celoti pokazal, kaj znam kot filmski igralec. Morda se motim, vendar takšno priložnost bi si še zelo želel. Prav tako si želim še naprej ustvarjati v gledališču, sodelovati z novimi ustvarjalci in tudi z mlajšimi generacijami. Z veseljem bi se lotil tudi bolj raziskovalnih ali snovalnih gledaliških projektov. Ne vidim nobenega razloga, da tega ne bi počel tudi v prihodnje.
Aleš Valič je bil tudi gost oddaje Nedeljski gost. Pogovoru lahko prisluhnete tukaj:
Aleš Valič: Ni hujšega, kot da igralec čaka doma na ponudbo
Oglas