Izložbeno okno v iranski četrti v Torontu. Foto: Luka Petrič
Nekateri sploh niso vedeli, da je bila tekma na sporedu, mnogi pa je niso želeli gledati, ker menijo, da jih ta reprezentanca ne zastopa, ker ima tako tesne vezi z režimom, ki ga ne podpirajo. Luka Petrič se je pomešal med Irance ob tekmi z Novo Zelandijo, ki se je končala z neodločenim izidom 2:2.
Oglas
Iranska reprezentanca je požela precej simpatij po svetu v zadnjih mesecih. ZDA in Izrael sta Iran pred meseci napadla, ravno v zadnjih dneh se je vojna morda malo umirila, saj sta se strani dogovorili za končanje spopadov. Mirovni sporazum naj bi podpisali v petek. Iranska reprezentanca se je uvrstila na prvenstvo, ki ga torej gosti država, ki je proti Iranu sprožila vojno.
Iranska izbrana vrsta je imela obilo težav ob prihodu v ZDA. Nogometaši so lahko vstopili, ne pa celoten strokovni štab. Ameriške oblasti so petnajstim preprečile vstop, Iranci pa so morali nekaj tednov pred začetkom svetovnega prvenstva zamenjati svojo pripravljalno bazo iz ZDA v Mehiko. Daleč od idealnih priprav, torej.
Večina iranske skupnosti v Torontu pa ne sočustvuje z nogometno reprezentanco. Iranci tu ne podpirajo aktualne iranske vlade in pravijo, da to ni njihova reprezentanca, ampak reprezentanca vladajočega režima.
V Torontu živi 100.000 Irancev
“Mislim, da to ni naša reprezentanca. To je vladna reprezentanca. Predstavlja vlado in ne ljudi,” pravita dva med mnogimi mladimi Iranci, ki živijo v Torontu oziroma “Teherontu”, kot so nekateri poimenovali tukajšnjo iransko skupnost. Približno 300.000 Irancev živi v Kanadi, od tega tretjina v Torontu.
Eno uro pred tekmo Irana in Nove Zelandije je v predelu York, na severu največjega kanadskega mesta, v četrti Little Persia (Mala Perzija), življenje ostalo v normalnih tirnicah. Ni se čutilo, da bo na igrišče v Los Angelesu kmalu na zelenico stopila iranska nogometna reprezentanca. Nekateri sploh niso vedeli, da tekma bo. Pri tistih, ki so vedeli, da bo, pa se je čutilo razdvojenost. Veliko je bilo mešanih občutkov in zmede.
“Radi bi se veselili, a ne moremo”
“Zmeden sem, ne vem. Po eni strani sem vesel, ko dosežejo gol proti tekmecu, po drugi pa te ekipe ne podpiram z vsem srcem. To je s strani vlade podprta reprezentance, zato imam mešane občutke,” dodaja še en mladi Iranec, ki sem ga srečal. Težava ni v tem, da nimajo radi nogometa, obožujejo ga, to je daleč najbolj priljubljen šport v Iranu.
“V naši skupnosti je nogomet najbolj priljubljen. A na tem prvenstvu ljudje ne vedo, kako bi se počutili. Radi bi se veselili, radi bi navijali, a kot kaže, bomo uživali predvsem v tekmah drugih reprezentanc,” pravi Sohel.
Letos pač ne vedo, kako bi se morali počutiti. Radi bi podpirali svojo izbrano vrsto, a je to hkrati težko. Nekateri pa niso tako razdvojeni. “Te ekipe ne podpiram,” pravi Sam. “Tudi če bi igrala v Torontu, ne bi šel na tekmo, tudi po televiziji je ne bi gledal! Želim si, da izgubi!”
Podobno je razmišljal še eden od sogovornikov, ki pa je želel ostati neimenovan. Ni bil edini.
“Vsi tukajšnji Iranci zavračamo to prvenstvo.” Ne boste gledali? “Iskreno priznam, da bom gledal, a bom navijal za drugo moštvo.”
Kanadi hvaležni za boljše življenje
Sam pa pravi, da je bilo včasih drugače. Spomni se, kako je bilo, ko je bil še otrok in so ljudje preplavili iranske ulice po tekmah, ne glede na to, ali je reprezentanca izgubila ali zmagala.
“Ulice so bile polne. Leta 2006 in tudi leta 2014, ne glede na razplet. Leta 2008 je moj oče sprožil postopek selitve v Kanado in leta 2015 smo se sem preselili tik pred mojim 18. rojstnim dnem.” Sam je zgodaj zapustil Iran, tu študiral, zdaj pa vodi svoje podjetje z gumami. Mnogi imajo v Kanadi priložnost za boljše življenje in za to so hvaležni. A pot še zdaleč ni bila enostavna. Doma so pustili vse. Arja je Iran zapustil, ko je bil star 30 let.
“Si predstavljate, kako je bilo?” vpraša. “Tam sem živel toliko časa in potem odšel v neznano. V Iranu sem živel 30 let, del mene je še tam,” pravi Arja, Sohel pa ga dopolni: “To je strašna odločitev, priti tako star kot Arja in za seboj pustiti vse.”
Mnogi so državo zapustili zaradi strahu, da jih ne bi doletela enaka usoda kod mnoge njihove najbližje. “Iranska vlada ubija ljudi, ni ji mar za človeška življenja, za osnovne pravice državljanov,” pravi Sohel.
Poenostavljen zgodovinski kontekst
Tu ne bomo iskali vzrokov za nastali položaj. Le poslušamo in skušamo razumeti, zakaj Iranci, ki tu živijo, razmišljajo tako, kot razmišljajo. Položaj je precej kompleksen, za širšo sliko pa le kratek, zelo poenostavljen zgodovinski presek dogajanja v Iranu po drugi svetovni vojni.
ZDA in Iran sta bila zaveznika, od islamistične revolucije od leta 1979 naprej pa sta nasprotnika. Američani so v 80 letih v iraško-iranski vojni podpirali iraškega voditelja Sadama Huseina, potem pa 15 let za tem nasilno odstavili Huseina. Leta 1979 je bila torej v Iranu islamistična revolucija, teren ugoden za pojav ekstremizma zaradi politike prejšnjega voditelja, šaha Mohameda Reze Pahlavija. Iranci so tedaj stavkali in demonstrirali zaradi ekonomskih razmer in zatiranja.
Šaha so podpirale zahodne sile, potem ko se je utrdil na oblasti leta 1953, ko je premier Mohamed Mosadegh želel nacionalizirati naftne družbe v lasti Britancev v sklopu anglo-perzijske naftne družbe, pozneje preimenovane v British Petroleum, danes ene največjih naftnih družb na svetu. Mosadegh je bil odstranjen z vojaškim pučem, ki ga je dirigirala ameriška obveščevalna agencija Cia.
Marsikje izobešena stara iranska zastava
Tu v Mali Perziji je zaznati veliko podob prejšnjega neislamističnega režima. Marsikje je izobešena stara iranska zastava s simbolom leva z mečem in vzhajajočim soncem. Slika Reze Pahlavija, sina zadnjega šaha, visi za blagajno največje trgovine Super Arzon. Tam je moč kupiti tako rekoč vse. Ogromno je iranskih izdelkov, tudi sveže pripravljenih, od baklav do lavaša, tradicionalnega iranskega kruha.
Zadaj so na voljo tudi kuhane jedi. Nad žarom se vrtijo dolge sablje z mesom različnih vrst, mleta govedina, marinirani piščanec in veliki kosi jagnjetine. Mnogi sem zahajajo, da ustvarijo ali ohranjajo vez s svojim domom. Vlade ne marajo, Iran pa pogrešajo.
“Iran je prekrasna država, pogrešamo jo. Žal tam ne moremo živeti, zahvaljujemo pa se Kanadi, da nas je sprejela, nam nudila drugi dom,” pravi Sohel. Starejši gospod pa k temu doda: “Seveda bi bilo bolje živeti svobodno v domovini kot na drugem koncu sveta.”
“Teheranto” je od Teherana oddaljen 10.000 kilometrov. Mnogi pa razmišljajo tudi o tistih, ki so ostali doma, ki v tujino niso mogli. “Nekateri te priložnosti niso imeli, da bi prišli na ta konec sveta, imeli svoje pravice in enostavno živeli bolje,” dodaja Sohel.
Razpeti tudi ob spremljanju vojne
Tu pa niso razpeti le ob spremljanju nogometne reprezentance, ampak tudi, ko so spremljali vojno v zadnjih mesecih. Vojne mnogi niso podpirali, ker skoraj nikoli ne prinaša rešitev. “Vojna nikjer ni rešitev. Ljudje upajo, da se bo končala, ni pomembno, s kakšnim razpletom, in zdaj čutijo olajšanje,” pravi kanadski Iranec srednjih let.
So pa nekateri tu upali, da bi lahko vojna prinesla spremembo režima. “Iranci smo upali, da bi lahko te spremembe prinesla ZDA in Izrael. Politika je umazana. Verjeli smo, da si želijo sprememb zaradi Irancev, a so tam enostavno samo zaradi lastnih interesov, kar je žalostno.”
Mnogi torej vidijo različne poti do ugodnejših rešitev, do lepše prihodnosti. Vsem pa je skupno, da si želijo boljše življenje, bodisi tu v Kanadi bodisi doma v Iranu.
Raje bi le uživali v nogometu
Oglas