William Davies. Foto: Osebni arhiv
Tako pravi medijski analitik Evropske radiodifuzne zveze (EBU) Will Davies in opozarja, da je neposredno financiranje iz državnega proračuna najbolj izpostavljeno političnim pritiskom.
Oglas
Javni mediji potrebujejo stabilno in politično neodvisno financiranje, če želijo učinkovito opravljati svojo demokratično vlogo.
V pogovoru pojasnjuje, kateri evropski modeli financiranja javnih radiotelevizij zagotavljajo večjo avtonomijo teh medijskih servisov ter zakaj so zaupanje javnosti, kakovost demokracije in financiranje tesno povezani.
Neustrezno financiranje javnega medijskega servisa oslabi javni medij, s tem pa tudi družbo. Pri tem ne gre le za informativne vsebine, pač pa so ogrožene tudi kulturne, izobraževalne in manjšinske vsebine, prenosi športnih dogodkov, domača produkcija. Davies v intervjuju predstavi evropske izkušnje z različnimi modeli financiranja in pojasni, zakaj dobro financirani javni mediji prispevajo k večjemu zaupanju, manjši polarizaciji in boljši demokraciji.
Will Davies je medijski analitik pri Evropski radiodifuzni zvezi, EBU. To je največja zveza javnih medijskih servisov, katere članica je tudi RTV Slovenija.
Kaj je največja težava, če je financiranje javne radiotelevizije odvisno od vlade in proračunskih sredstev?
Kratek odgovor bi bil, da neodvisnost javnega medija postane odvisna od volje tistih ljudi, ki naj bi jih prav ta medij nadzoroval, torej vlade in politikov. Od vseh možnih načinov financiranja je prav neposredno financiranje iz državnega proračuna najbolj izpostavljeno tveganjem političnega vmešavanja. V resnici obstajata dve težavi. Prva je uredniška. Če so isti ljudje, ki nadzorujejo vaš proračun, hkrati predmet vašega poročanja, potem se neizogibno pojavi vsaj vtis političnega pritiska, v nekaterih primerih pa je ta pritisk povsem realen.
Razprava o javnih medijih, ki se osredinja izključno na informativni program, je preozka. Javne radiotelevizije stojijo za približno dvema tretjinama vseh umetniških in kulturnih videovsebin v Evropi, 92 odstotkov njihove televizijske produkcije je evropske, ne pa uvožene. Če bi bilo vse prepuščeno trgu, bi verjetno najprej izginile tiste vsebine, ki ne prinašajo dobička.
William Davies
Druga težava pa je finančna. Ko financiranje postane del letnega državnega proračuna, financiranje javnih medijev vsako leto konkurira izdatkom za bolnišnice, šole, obrambo in vse druge javne izdatke. Zato postane javni medij izjemno ranljiv za nenadna zniževanja financiranja, takoj ko se vlada odloči za varčevanje in zmanjšanje javne porabe.
Poleg tega tak sistem onemogoča dolgoročno ali celo srednjeročno načrtovanje. Na primer, ne morete naročiti drage dramske serije ali vlagati v oblikovanje novega novinarskega uredništva s sredstvi, za katera ni zagotovila, da bodo čez dvanajst mesecev sploh še na voljo.
Seveda ni popolnega modela, vendar pa je financiranje iz državnega proračuna tisti model, pri katerem je najnujneje vzpostaviti ustrezne varovalke.
Če se opusti financiranje javnega medijskega servisa s plačevanjem naročnine za gospodinjstva in pravne osebe, kateri drugi modeli financiranja so še na izbiro? Govorimo o izbiri takih modelov, ki zagotavljajo zadovoljivo stopnjo avtonomije medijske hiše.
Pravzaprav je precej držav neposredni RTV-prispevek, naročnino, že opustilo, tako da tu ne govorimo samo o teoretični možnosti. Prvi korak bi lahko bilo preoblikovanje RTV-naročnine v nekakšen prispevek gospodinjstev oziroma dajatev, ki ni odvisna od naprav ali načinov sprejema programov. V praksi bi to pomenilo, da prispevajo vsa gospodinjstva, vendar z nekaterimi izjemami. Tak pristop so že uvedli v državah, kot so Nemčija, Švica in Avstrija.
Kar zadeva drugačne načine financiranja na podlagi pobiranja davkov, še posebej izstopata dva modela. Prvi je namenski prispevek, vezan na dohodek, ki se pobira prek davčnega sistema in usmerja prek posebnega finančnega mehanizma, namenjenega izključno financiranju javnih medijev, kot je to urejeno na Finskem in Švedskem. Poleg tega, ker se odločitve o financiranju običajno sprejemajo za daljše obdobje, ki zajema več let, lahko taki sistemi zagotovijo večjo predvidljivost ter pomagajo zaščititi javne medije pred vsakodnevnimi političnimi pogajanji in kupčkanjem.
Drugi pristop je, da financiranje ostane del javnega proračuna, vendar se njegova višina veže na zunanji kazalnik, na primer bruto domači proizvod, ter se določi za večletno obdobje. Norveška je na primer za svojo radiotelevizijo, za hišo NRK, uvedla štiriletne finančne okvire, to zagotavlja večjo predvidljivost in zmanjšuje verjetnost, da bi se razprave o financiranju ujemale z volilnimi kampanjami.
Pomembno pa je opozoriti, da taki zaščitni mehanizmi, vezani na indeksne kazalnike, ne delujejo vedno. Po Evropi obstajajo primeri javnih medijskih organizacij, ki jim je bil obljubljen določen delež BDP, dejanska izplačila pa so bila bistveno nižja od dogovorjene ravni financiranja.
Foto: Pixabay
Kaj pa lahko javne medijske hiše storijo same, lahko navedete kakšen primer?
Rekel bi, da je glavni nauk ta, da morajo biti pri vsakem modelu financiranja vzpostavljeni ustrezni zaščitni mehanizmi. Po mojem mnenju so štirje ključni zaščitni mehanizmi, na katere se je treba osrediniti.
Prvič, financiranje bi moralo biti določeno za večletno obdobje, idealno tako, da se ujema z obdobjem izvajanja poslanstva oziroma mandata javnega medija. To javnemu mediju zagotavlja potrebno predvidljivost za dolgoročno načrtovanje ter preprečuje, da bi bilo treba razprave o financiranju odpirati vsako leto znova.
Drugič, financiranje bi se moralo samodejno usklajevati z inflacijo. Sicer realna kupna moč oziroma dejanska sposobnost porabe medija postopno upada iz leta v leto, čeprav nominalni znesek proračuna ostaja nespremenjen.
Še en nauk, ki ga izpostavljajo naše članice, je, da bi moralo biti financiranje vezano na objektivno zunanje merilo, kot je na primer določen delež BDP-ja, to poznamo na Norveškem, ali jasno opredeljena davčna osnova, kot jo uporabljata Finska in Švedska. Taka ureditev pomaga zmanjšati odvisnost višine financiranja od izključne presoje oziroma politične volje trenutnih odločevalcev.
Nazadnje, za vse organizacije javnih medijev sta bistvenega pomena tudi močna transparentnost in učinkovit nadzor. To vključuje neodvisne revizije, nadzorne organe oziroma nadzorne svete, parlamentarni nadzor ter javno objavo računovodskih izkazov in drugih finančnih poročil.
Dobra novica je, da približno 94 odstotkov evropskih organizacij javnih medijev že objavlja podrobna finančna poročila, zato pa so dosti bolj transparentne kot številna zasebna medijska podjetja ali globalne tehnološke platforme.
Za konec bi rad poudaril še nekaj zelo pomembnega: vsak model financiranja morata spremljati tudi jasno razumevanje in sprejemanje javnosti. Vsi ti zaščitni mehanizmi in ureditve namreč najbolje delujejo takrat, ko ljudje razumejo vrednost javnih medijev ter podpirajo njihovo financiranje. Prav ta podpora in zaupanje javnosti sta tista, ki dolgoročno utrjujeta in krepita vsak sistem financiranja javnih medijev.
EBU ugotavlja, da obstaja medsebojna soodvisnost med višino financiranja javnega medija in zaupanjem javnosti, dosegom občinstva, demokratičnostjo. Kako si to razlagate? Kako to, da financiranje medijev ni le vprašanje financiranja, ampak je tudi odslikavanje demokratičnosti družbe? Morda lahko to pojasnite tudi ob švicarskem primeru, ob primeru nedavnega švicarskega referenduma o višini RTV-prispevka?
Da, razmerje med financiranjem, zaupanjem, dosegom javnosti in demokratičnostjo je treba razumeti predvsem kot korelacijo in ne nujno kot vzročno-posledično povezavo. Kljub temu pa dosledno opažamo nekatere vzorce. Države, ki v večji meri vlagajo v javne medije, praviloma izkazujejo višjo raven zaupanja v informativne vsebine javnih medijev, imajo širši doseg občinstva, imajo nižjo stopnjo družbene in politične polarizacije ter so deležne višjih ocen kakovosti demokracije. Presenetljivo je, da je zelo malo, če sploh kaj, primerov močno polariziranih družb z močnimi, dobro financiranimi javnimi radiotelevizijami.
Zaupanja vreden javni informativni medij ljudem zagotavlja skupen nabor dejstev, ko pa ta skupna podlaga izgine, se občinstva običajno razpršijo med strankarskimi viri, to pa je pogosto trenutek, ko začne polarizacija naraščati.
Torej močni in zaupanja vredni javni mediji ljudem pomagajo ostati vključeni v spremljanje novic, namesto da bi jih odvrnili. In kjer so ljudje bolje informirani, demokracija običajno deluje bolje.
Švica je torej živ primer. Kot ste povedali, so s pobudo za znižanje prispevka želeli naročnino za gospodinjstva znižati s 335 na 200 švicarskih frankov letno. Vendar so volivci 8. marca 2026 predlog zavrnili, približno 62 odstotkov volivcev se je uprlo tem drastičnim zmanjšanjem.
Pomembno je poudariti, da se bo naročnina do leta 2029 kljub temu znižala na okoli 300 frankov, vendar je bilo to veliko drastično znižanje na srečo zavrnjeno. Glede na to, da v Švici obstajajo štiri jezikovne skupnosti, komercialni trg ne bi zapolnil vrzeli, ki bi jo pustili oslabljeni javni mediji, zato so švicarski državljani dejansko glasovali za to, da še naprej plačujejo za vsebine, ki jih zasebni trg ne bi mogel ustvariti na finančno vzdržen način. To je bila podpora, izrečena javnim medijem, izražena prek demokratičnega procesa.
Naj se navežem prav na ta del. Ko govorimo o financiranju, se razprava prepogosto osredinja samo na informativni program. Tak pogled je vendarle preozek. Kaj javnost še lahko izgubi? Kulturne vsebine, izobraževalne, igrane programe, glasbene vsebine, manjšinske programe, razvoj domače produkcije … Če bi torej te vsebine prepustili izključno trgu, potem bi teh vsebin nastalo bistveno manj. Pa si nekateri rečejo, zakaj pa potrebujem še to ob vseh možnih platformah, ki ponujajo vsebine na zahtevo. Kako jim odgovorite?
Da. Razprava o javnih medijih, ki se osredinja izključno na informativni program, je preozka. Javne radiotelevizije stojijo za približno dvema tretjinama vseh umetniških in kulturnih videovsebin v Evropi, 92 odstotkov njihove televizijske produkcije je evropske, ne pa uvožene. Če bi bilo vse prepuščeno trgu, bi verjetno najprej izginile tiste vsebine, ki ne prinašajo dobička. Kot ste omenili, bi bili ogroženi domača igrana produkcija, v nacionalnem jeziku, v regionalnih jezikih ali narečjih, otroški in izobraževalni programi, regionalni in manjšinski programi, kulturne vsebine pa tudi druge vsebine v javnem interesu. Vendar javna medijska hiša ne ustvarja družbene vrednosti le z nišnimi programi. Veliki športni dogodki in kulturni dogodki, ki jih prenašajo javni servisi, lahko v živo v skupno doživetje združijo milijone ljudi, to pa bi zmoglo le malo drugih platform. Javni mediji tudi veliko vlagajo v izvirne vsebine. Okoli 86 odstotkov sredstev za vsebine gre za izvirne produkcije, ki pomagajo pripovedovati nacionalne in regionalne zgodbe, predstavljajo kulturno identiteto in podpirajo širšo ustvarjalno industrijo. To je torej javno dobro, ki koristi družbi kot celoti, in to so pogosto tiste vsebine, ki jih zasebni trg sam ne bi zagotovil v zadostni količini.
In ko ljudje dvomijo o vrednosti javnih medijev, je treba samo pogledati še stroške. Povprečni RTV-prispevek po Evropi znaša približno 3,60 evra na mesec na osebo. To je približno 12 centov na dan. Primerjajte to s stroški naročnine na storitve pretočnih vsebin, ki pogosto znašajo okoli 8 evrov na mesec ali več. Torej za manj kot 4 evre na mesec podpirate lokalno produkcijo, ohranjate vsebine v svojem jeziku in vzdržujete neodvisno novinarstvo, ki služi državljanom in ne oglaševalcem ali globalnim platformam. To so velikanski donosi za, po mojem mnenju, razmeroma majhno naložbo.
Več o tem v oddaji Studio od sedemnajstih.
Studio ob 17.00
Oglas