Idejo za film je Spielberg baje dobil leta 2017, ko je New York Times objavil članek o “skrivnostnem programu za NLP-je”, ki naj bi ga vodil Pentagon. Foto: Universal Pictures in Amblin Entertainment via AP
O Dnevu razkritja se je na začetku šepetalo, da bo nadaljevanje Spielbergovega (drugega) najslavnejšega filma z nezemeljsko tematiko, Bližnja srečanja tretje vrste (1977). Teorija se je izkazala za neresnično, se pa Spielberg vseeno nostalgično vrača v čas, ko je bila kultura monolitna, ko so bile fotografije in posnetki še neovrgljiv dokaz resnice, in si zastavi preprosto vprašanje: Kaj pa, če je vse res?
Oglas
Gledalcu se ob tem poraja drugo vprašanje: kaj novega lahko dežurni kronist človeških stikov z Nezemljani (glej tudi: E. T., Vojna svetov ter Indiana Jones in kraljestvo kristalne lobanje) na to temo sploh še pove? Jasno je bilo, da bo težko stopil iz sence lastnega orjaškega opusa, a Dan razkritja je – vsaj po merilih za Spielbergov film – razočaranje. Film samo na najbolj splošen način gestikulira proti nebu, ne zna pa povedati ničesar zares relevantnega o svetu, v katerem živimo.
Dan razkritja načenja vsa ključna vprašanja našega obstoja, od vere in pomena empatije do svetovnega miru. Motiv Nezemljanov je seveda od nekdaj katalizator za širši razmislek na temo družbenega in političnega ustroja sveta – a scenarij, pod katerega sta podpisana Spielberg in David Koepp, se obnaša, kot da pred Dnevom razkritja ni obstajal še noben film ali serija o vesoljcih (še Spielbergovi lastni ne!). Težko si je drugače pojasniti, zakaj se zadovoljita s tako poenostavljenimi, do abotnosti popreproščenimi zaključki. M. Night Shyamalan je navsezadnje že pred skoraj četrt stoletja v Znamenjih (2002) potegnil enačaj med željo po stiku z Nezemljani in človekovo (domnevno) potrebo po transcendenci.
Film je nič manj kot 21. sodelovanje med Stevenom Spielbergom in njegovim direktorjem fotografije Januszem Kaminskim. Našla sta se pred več kot 30 leti, pri Schindlerjevem seznamu. Obenem je tudi režiserjevo 30. sodelovanje z Johnom Williamsom. Foto: Universal Pictures in Amblin Entertainment via AP
Spielberg ostaja zvest svojemu prepoznavnemu humanizmu, a ugotovitev, da “moramo prisluhniti drug drugemu”, resnično ne seže onkraj puhlic newagevske psevdoreligioznosti.
Film neuradno velja za sklepni del Spielbergove “vesoljske trilogije”, ki jo je začel z Bližnjimi srečanji tretje vrste in nadaljeval z E.T.-jem. Foto: Universal Pictures in Amblin Entertainment via AP
Režiserjeva nagnjenost k sentimentalnosti se tokrat prevesi v nekakšen toksičen optimizem, ki ga njegov večni sodelavec, direktor fotografije Janusz Kaminski, samo še dodatno podčrta s tem, da vsak prizor vesoljske tehnologije zavije v tople, upajoče odtenke rumene barve. Izdatno uporablja odboje svetlobe, zrcalne podobe (na primer v vzvratnih ogledalih avtomobila) in krožnih gibov kamere, ki naj bi sugerirali eteričen pridih onstranstva, a so obenem tudi zelo očitne vaje iz sloga. Vizualnemu slogu, ki bi veliko bolje funkcioniral v zgodovinski drami, dodajmo še neprepričljive posebne učinke (srna na filmu ne bi več smela delovati tako zelo neživljenjsko) in presenetljivo medel vložek skladatelja Johna Williamsa: pod črto je Dan razkritja film, ki ne ponudi niti enega samega markantnega, antologijskega prizora.
Scenarij nas v zgodbo vrže brez pretiranih uvertur: računalničarski piflar Daniel Kellner (Josh O’Connor) se je znašel na begu; iz tehnološkega podjetja Wardex, za katerega dela, je ukradel korpus neprecenljivih podatkov. Njegov nekdanji šef, Noah Scanlan (Colin Firth kot komično karikirani zlikovec) je v zameno ugrabil Danielovo dekle Jane (Eve Hewson), da bi zatrl mladeničeve žvižgaške namere. Kellner ima namreč v rokah ne samo dokaze o obstoju življenja v vesolju, ampak tudi gradivo, ki dokazuje, da ameriška vlada vse te podatke že vse od časa Nixonove administracije sistematično prikriva. Kellner, Hugo Wakefield (Colman Domingo) in peščica drugih sodelavcev Wardexa so sklenili, da je nastopil čas, da človeštvo izve resnico. (Veliko o aktualnosti zgodbe pove detajl, da naši žvižgači podatkov ne objavijo preprosto na spletu, ampak iz neznanih razlogov vztrajajo pri tem, da jih bodo spravili v televizijski eter …)
Foto: Universal Pictures in Amblin Entertainment via AP
Svet je medtem na pragu vojne, kot slišimo v poročilih iz ozadja: Rusija in ZDA si grozita z jedrskim orožjem, Evropa militarizira schengensko območje in celo severna Koreja ne namerava zamuditi akcije. Hugova ekipa verjame, da bi neizpodbitni dokazi o stiku z Nezemljani človeštvu pomagala uvideti nesmisel bednih razprtij, Noahova stran pa trdi, da bi svet ob taki eksplozivni novici še hitreje zdrsnil v kaos. Jane, ki je bila nekoč redovniška novinka, ima dodaten pomislek: bi vera v vesoljce v ljudeh lahko izpodrinila vero v Boga?
Vzporedno poteka tudi stresno dopoldne vremenarke Margaret Fairchild (Emily Blunt), ki po nenavadnem srečanju s severnim kardinalom kar naenkrat ljudem bere misli in, kar je malo bolj zoprno, v etru preklopi iz angleščine v nekakšen jezik grlenih klikov in tleskov. Vest o tem doseže tako Huga kot Noaha; oba si bosta prizadevala kar najhitreje priti do neznanke, ki je pravkar spregovorila v jeziku vesoljcev. Sama si medtem prizadeva priti do Daniela, proti kateremu jo vleče skrivnostni notranji kompas. Poreklo nevidne vezi med Danielom in Margaret je ena od osrednjih skrivnosti filma.
Produkcija je za potrebe snemanja iz muzeja v Kentuckyju dejansko odkupila star tovorni vagon in ga predelala tako, da se je nanj dalo pritrditi avtomobil. Foto: Universal Pictures in Amblin Entertainment via AP
Zaplet je v resnici skoraj komično preprost: vsak od glavnih junakov se mora prek številnih preprek prebiti do točke, kjer bo, ko bodo enkrat na kupu, čas za … no, razkritje. Na srečo Spielberg vsaj ni izgubil občutka za koreografijo akcijskih prizorov. (Še posebej izstopa prizor, v katerem morata naša protagonista iz avtomobila skočiti na brzeči vlak, obenem pa se izogniti toči strelov njunega zasledovalca. Vlaki so priljubljen rekvizit akcijskih filmov, a Spielberg se tukaj mirno kosa z najboljšimi.)
Obrtniška veščina zbledi v ozadje v sklepnem delu filma, ko je treba vse pripovedne niti nekako združiti v eno samo. Film, ki si zastavi velikopotezno vprašanje, kako bi dokaz o obstoju Nezemljanov preoblikoval naše dojemanje Boga, z odgovori nato ne preseže najočitnejših klišejev. Zdi se, da sta Jane in njena kriza duhovnosti v zgodbi samo zato, da lahko na najbolj neposreden način vpelje temo vere – to ni tridimenzionalen lik, ampak ideja na dveh nogah.
Sledi manjši kvarnik za Dan razkritja.
Foto: Universal Pictures in Amblin Entertainment via AP
Omeniti je treba še eno stalnico “NLP-žanra”, ki jo Dan razkritja interpretira po svoje: temo ugrabitev, mučnih zdravstvenih eksperimentov in grobih posegov v telo. Spielberg vse to prikaže v spravljivi luči, pa čeprav sta predmet poskusov nič hudega sluteča otroka. Prav tako ne bi škodil vsaj kanec pravičniške jeze zaradi korporativno-vladne sprege, ki je pripravljena dokaze o obstoju Nezemljanov prikrivati z vsemi sredstvi, tudi z umori – ampak ne, v resnici ga zanima predvsem to, kako bo neizbežno razkritje združilo človeštvo in morda celo prineslo trajno politično preobrazbo.
Če je Spielberg Bližnja srečanja tretje vrste sklenil z miroljubnim stikom med dvema vrstama, podoben konec v Dnevu razkritja pridobi veliko bolj zlovešč podton: zrcalo nastavi kolektivni človeški krotkosti in vodljivosti, ki – nenamerno – bolj kot na složnost spominja na čredni nagon; ta se topoumno uklanja avtoriteti, pa naj bo človeškega ali vesoljskega izvora. (Morda je neka simbolika v tem, da ljudje razkritja tokrat ne bodo doživeli, upajoče strmeč v nebo, pač pa zgrbljeni nad telefonske zaslone, obrnjeni proti tlom.)
Ocena: 3
Dan razkritja | Disclosure Day | Film Stevena Spielberga | V kinu od 11.6.2026.
Oglas