“Vse, kar se mi je v življenju zgodilo, so bila naključja, niti ena reč ni bila načrtovana,” pravi Ivanka Mežan o svoji dolgi in slikoviti karieri. Fotografija je njen portret iz leta 2012. Foto: BoBo
Spremljajte RTVSLO.si kot prednostni vir na Google
Ivanki Mežan se je umetniška srednja v karieri poklonila z vrsto nagrad, med drugim si je nadela Borštnikov prstan za življenjsko delo.
Oglas
Sorodna novica
Igralki Ivanki Mežan nagrada Ita Rina za njeno 80-letno umetniško delo pri filmu
Igralka, ki se je leta 1926 rodila v Mariboru, je na oder prvič stopila v Slovenskem narodnem gledališču na osvobojenem ozemlju v Črnomlju leta 1944 in se pozneje vpisala na ljubljansko Akademijo za igralsko umetnost. Redna članica ljubljanske Drame je bila od leta 1945 do leta 1979, po upokojitvi pa je nastopala tudi na odrih Prešernovega gledališča v Kranju, Slovenskega mladinskega gledališča, Slovenskega ljudskega gledališča v Celju ter v Gledališču Koper.
Uveljavila se je z vlogami mladostnic v slovenskih in tujih klasičnih in sodobnih dramah, nato pa prevzemala čedalje bolj zahtevne, zrele ženske like, pogosto duhovito stilizirane in izdelane s tankočutno odrsko omiko. Na filmu je debitirala leta 1973 v filmu Cvetje v jeseni in ustvarila 17 v večini stranskih in epizodnih vlog v slovenskih celovečernih filmih ter več kot 45 vlog v televizijskih filmih, dramah in serijah. (Omeniti velja vsaj še filme Let mrtve ptice, Deseti brat, Nasvidenje v naslednji vojni, Pustota, Ljubljana je ljubljena, Instalacija ljubezni, Deklica in drevo in Panika.) Številne vloge je ustvarila tudi v radijskih igrah. Nazadnje je nastopila tudi v televizijski nadaljevanki Primeri inšpektorja Vrenka v produkciji RTV Slovenija.
Ne spreglejte
Radijska igra, 18. junija ob 22.05, na Programu Ars:
Špela Kravogel: Rada imam radio – portretna študija Ivanke Mežan
So igralke, ki so v vlogah neprecenljive, izjemne, ranljive in iskrene. Nekatere med njimi te lastnosti nosijo tudi v življenju.
Boris Mihalj, predsednik Združenja dramskih umetnikov Slovenije (o Ivanki Mežan)
Leta 1995 je Mežan prejela Borštnikov prstan za igralski opus, leta 2015 je dobila nagrado bert za življenjsko delo na področju filmske igre, leta 2019 so jo razglasili za častno meščanko Ljubljane, pred dvema letoma je dobila nagrado Ite Rine za življenjsko delo.
Delala je s številnimi igralci in igralkami, med njimi z Majdo Potokar, Dušo Počkaj, Ivo Zupančič, Štefko Drolc, prav posebno prijateljstvo pa se je stkalo z Milo Kačič, za katero pravi, da je njen dobri duh in njena najboljša prijateljica.
Skrivnost igralskega poklica? Karizma, ki “jo imaš ali pa ne”
Mežan, ki je ustvarila skoraj 100 vlog, večji pomen kot izkušnjam pripisuje igralčevi karizmi. “To igralec ima ali pa ne,” je poudarila. “To je božji dar, danost, ki jo lahko uporabiš – vendar pošteno – izraziš in podariš drugim”, je povedala ob 90. rojstnem dnevu. V pogovoru iz leta 1995, ki so ga nedavno objavili na programu Ars, je dejala, da je bila v mladosti trdno prepričana o študiju medicine. Podobno je ob 90-letnici razmišljala v intervjuju za MMC: “V bistvu sem želela študirati medicino, če bi pa že lahko izbirala, bi izbrala balet. Gledališče mi niti na misel ni prišlo, to so bila vsa naključja. Vse, kar se mi je v življenju zgodilo, so bila naključja, niti ena reč ni bila načrtovana.”
Gledališko kariero je začela pri komaj 17 letih, leta 1944, ko je stopila na oder v Črnomlju. “Kakšen čas je bil to, popolnoma drugačen kot danes. Drug svet, drug odnos,” je dejala v enem od intervjujev. Znano je bilo, da so imele med vojno vse vojske neko frontno gledališče, partizansko gledališče pa je bil evropski fenomen. “Celo vsaka brigada je imela svoj kulturni odsek: nekateri borci so peli, celo pesmi so pisali.” Med vojaki je bilo namreč veliko igralcev, režiserjev, pesnikov in pisateljev. Foto: BoBo
S Svetlano Makarovič sta se leta 2020 udeležili odkritja spomenika, posvečenega 100. obletnici priključitve Prekmurja in združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom. Foto: BoBo
“Živa, prečiščena zgodba minulega stoletja”
Kot je ob njenem jubileju zapisal predsednik Združenja dramskih umetnikov Slovenije Boris Mihalj, za gledališče velja, da kot živi spomin skupnosti postavlja ogledalo, igralci v njem pa so telesni nosilci zgodovinskega opomina naše preteklosti, kar velja za Ivanko Mežan.
“Od sedemnajstletne igralke partizanskih dram na osvobojenem ozemlju, igralke gledališke avantgarde in članice SNG-ja Drama Ljubljana do filmske, radijske in televizijske igralke ter umetnice, ki je ustvarjala tudi po upokojitvi – vse to pove nekaj bistvenega: igra in gledališče nista zavetje pred svetom, temveč način, kako svetu stati nasproti. In obstati,” je zapisal.
Njeno umetniško pot, od mladostnih likov do velikih, zrelih ženskih usod, je označil za pot slovenskega gledališča samega.
Spomnil je tudi na številna priznanja, ki jih je prejela za svoje delo, in dodal, da za igralčevim delom ostane le tisto, kar se je vtisnilo v ljudi, ki so umetniški proces spremljali in z njim preizkušali meje lastnega in meje mogočega. “V tem smislu igralka Ivanka Mežan ni le priča minulega stoletja: je njegova živa, prečiščena zgodba.”
Ivanka Mežan: “Delo pri radiu mi je bilo v veliko veselje!”
Ivanka Mežan: “Zelo rada sem delala pri snemanju filma Let mrtve ptice”
Večer, posvečen igralki Ivanki Mežan
Oglas