V župnijah sv. Ane Fram in sv. Jožefa delavca Rače je v začetku tedna zavladala globoka žalost, ko se je nepričakovano poslovil tamkajšnji župnik Robert Emeršič, ki so ga verniki poznali kot »Robija«. Novica je močno pretresla oba župnijska občestva, kjer je dolga leta opravljal svoje duhovniško poslanstvo. Zdaj so se z ganljivim zapisom pokojnemu poklonili z župnije Sv. Jožefa Delavca Rače, v katerem so posebej izpostavili pokojnikove vrline, človeško toplino, predanost in duhovno moč. Poudarili so, da je bil duhovnik, ki je znal povezovati ljudi, jih usmerjati k veri in jim hkrati ostajati blizu v vsakdanjih stiskah.

»Dragi Robi, večkrat si nam med kakšno pridigo ali v pogovoru dejal, da naj bomo kristjani veseli ljudje, ki tudi ob bolečem odhodu nam dragih upamo, da smrt nima zadnje besede in skupaj upamo na novo življenje in odrešenost vsega grešnega pri Bogu. Tudi zaradi tega danes trdno upamo, da si ob prehodu v večnost, kjer ni časa in so skrivnostno povezani preteklost, sedanjost in prihodnost, ta trenutek z nami in nam daješ upanja iz obzorij, ki nas vse tukaj zbrane še čakajo. Tvoj odhod je bil popolnoma nepričakovan, po človeških merilih prehiter, v luči vere pa upamo, da so te Božje poti zate priložnost, da prosiš in moliš za nas pri Bogu!«

V nadaljevanju so opisali tudi njegovo duhovniško pot, njegovo delo z verniki ter številne skupine in dejavnosti, ki so v župniji zaživele pod njegovim vodstvom. Ob tem so dodali, da je bil človek, ki je znal priznati svoje napake in se iz njih učiti. V zapisu so poudarili še: »Najprej si bil orodje v Božjih rokah. Nikoli nisi kazal in usmerjal ljudi k sebi, ampak k Bogu, k presežnemu, na končni cilj našega bivanja. Potem si bil človek z vsem, kar to pomeni: z razponom v sebi od pekla do nebes, a z eno najpomembnejših vrlin: zavedal si se svojih napak, zavedal svojih meja, to si priznal in znal prositi odpuščanja. V svoji človeški ranljivosti in odprtosti si bil najbolj božji, največji duhovnik pričevalec!«

»Priznaval si, da lažje delaš s starejšimi, z bolniki in odraslimi, kot pa z mladimi in otroki, a vendar te je vsako nedeljo pri mašah pričakala tudi množica ministrantov, ki si jih bil resnično vesel, navdušeno pa smo poslušali tudi tvoje šmarnične nagovore otrokom in petje z otroškim zborom angelčki! Kljub temu, da smo v tebi kdaj čutili nemir, si imel rad življenje, še posebej pa pogovore z ljudmi, ki si jim zaupal. Hvala ti za vsak tak pogovor!«

Župnija se je od svojega dolgoletnega župnika poslovila z mislijo, da je v 16 letih pustil globoko sled v skupnosti. Njegova smrt je pustila praznino, ki jo bo težko zapolniti, verniki pa mu v slovesu izrekajo hvaležnost za vse, kar je dal župnijskemu občestvu.