Sindikalist Mario Argollo. Foto: Reuters
“Verjamem, da je to žarek upanja za vse Bolivijce,” je dejal predsednik Rodrigo Paz na srečanju s sindikati v vladni palači v La Pazu. “Če želimo napredovati, moramo vsi sodelovati. Vsakdo mora odigrati svojo vlogo.”Mario Argollo, izvršni sekretar Bolivijske konfederacije delavcev (COB), največje sindikalne organizacije v Boliviji, je poudaril, da sporazum predstavlja prvi korak k pomiritvi države. “Začeti moramo odpravljati naše razlike, začeti moramo graditi državo, ki temelji na soglasju, pri čemer morajo delavci sodelovati pri odločanju,” je dodal.
Oglas
Le nekaj ur pozneje je Paz v nagovoru državljanom naznanil, da razglaša izredno stanje. To daje Pazu širša ustavna pooblastila za “ponovno vzpostavitev reda”, kot je na primer napotitev oboroženih sil za odstranitev zapor.
Napetosti v državi so se zaostrile, ko je Paz ukinil dolgoletne subvencije za gorivo, s katerimi je skušal zmanjšati proračunski primanjkljaj. Kljub kasnejšim ukrepom za stabilizacijo cen goriva in preklicem nepriljubljenih zemljiških reform so se protesti zaostrili, pri čemer so sindikati zahtevali povišanje plač, umik varčevalnih ukrepov in reševanje težav z naraščajočimi življenjskimi stroški.
Spor med vlado in delavci se je stopnjeval do zapore avtocest, zaradi katerih je bil prekinjen dostop do sosednjih mest La Paz in El Alto, kjer živi okoli dva milijona ljudi.
Kljub sklenjenemu sporazumu težav še ne bi bilo konec, saj so številne ceste, ki vodijo v središče države, pod nadzorom kmečkih združenj, ki so naklonjena nekdanjemu predsedniku Evu Moralesu, a niso sodelovala v pogajanjih. Ta še naprej protestirajo predvsem v okolici Cochabambe in zahtevajo Pazov odstop.
Eno od najvplivnejših kmečkih združenj v višavju La Paza, znano pod imenom Tupac Katari, je napovedalo, da bo nadaljevalo proteste in zapore, dokler vlada ne bo upoštevala njihovih zahtev, ki vključujejo izpustitev zapornikov, pridržanih med protesti, spoštovanje avtohtonih organizacij ter ukrepe proti gospodarskim težavam, s katerimi se spopadajo njihove skupnosti.
Zaradi protestov so strmo narasli življenjski stroški, saj številni tovornjakarji ne morejo prevažati hrane, bolnišnice pa imajo težave zaradi pomanjkanja zdravil in drugih ključnih zalog.
Po poročilu varuha človekovih pravic je do petka umrlo vsaj 14 ljudi, povečini bolniki z nujnimi zdravstvenimi težavami, ki niso uspeli pravočasno obiskati bolnišnice.
Oglas